Dragi moj oče, tudi ti, se poslavljaš,……
Nekako sem se spravila pisat ta forum, mislim da mi bo lažje, če bom sem prišla izlivat svojo bolečino, glava me boli od tolikih solz, ki sem jih pretočila. Tudi moj predragi oče odhaja na tako krut in težak način, z to prekleto borbo z rakom. Duša me boli, jočem, on ki je bil vedno skala, je sedaj le drobna senca sebe, ne more več jesti samo leži,…..
Leta 2004 je dobil ploščatocelični karcinom na ustnici, za katerega pošteno nisem vedela, saj ne vem če je sam sploh vedel da ima rak. Je pa na žalost bil alkoholik in kadilec, najbolj žalostno je to, da sem celo življenje trpela jaz in mama, je bil agresiven alkoholik, kateri je pustil posledice meni in mami, duševne,…..
In sedaj poleg 20 let trpljenja, ki mi ga je povzročil spet trpim,……. drugače ker odhaja,…..Sama imam sedaj 33 let on bo star junija 60let. Kakšne romane piše življenje, vseeno ga imam rada, pa čeprav se nisva nikoli razumela, kako bi se če sem prestala z njim sama gorja,….A vendar trpim, zelo, boli me duša, srce,……Leta 2008 je bil operiran na vratu in imel je obsevanja in kemoterapije, sedaj se je lani spet ponovilo in je vsak dan hujše, na vratu ima rano, je že na tramalu, morfiju na obližih, ne more iz postelje, ne more jesti, shujšal je, prej človek skala, danes le drobnih 60 kg,…… Prekinili so kemoterapije in je sedaj v bolnišnici, ker so mu hoteli dati sondo, ampak se je nekaj zakompliciralo, zaradi te velike rane na vratu, danes sem klicala tja in je zdravnik rekel, da bodo poskušali prihodnji teden. Sedaj so mu naredili luknjo v grlo zaradi lažjega dihanja,…..Včeraj ko sem ga videla me je strlo, še moža je,…..mama je bila tudi iz sebe, a vendar se bojim zaradi nje, ker je sama stara že 74 let, da ne bo za njim odšla tudi ona,…..Ko sem ga videla tam tako neobogljenega z to cevko v grlu, vsega otečenega v glavi, o bog kakšne bolečine so to ,….Takoj sva z možem odšla po beležke in pisala, da si pišemo in še kupila sva tisto otroško tablico,…..
Včeraj mi je rekel, da ga ne boli več, verjetno zaradi vseh teh zdravil, ki so mu dali,…..in da je lačen da bi jedel, a ne more,….
Sedaj bomo šli spet v nedeljo k njemu, saj ne morem nostop, ker mož dela, sama pa nimam prevoza sem brezposelna, in sem se po 11 letih službe komaj pobrala,…. sedaj pa spet to preživljam,…… in v smo bolj v finančni stiski, še otrok je star komaj 3 leta, tako da me je sedaj pri teh 33 letih res zadelo, močno,…….sicer se trudim, se pobiram, pa spet jočem, potem sem spet jezna na njega ker sem celo življenje trpela,…… drugače pa imam zelo ljubečega moža, katerega ljubim in spoštujem,……..
Sedaj mi je malo lažje ko sem to napisala,…….
Tudi jaz imam podobno zgodbo. Tudi moj ati je imel raka .. na požiralniku, zdrawniki so ga zdrawili za rewmo pou leta, šele nato so ugutuwili..Tudi on je bil alkoholik – agresiwen..nisem se razumela z njim. Vendar ko je umrl mi je bilo zelo žal da mu nisem powedala kako ga imam rada in da mu odpustim use..
sedaj minewa 1leto in 5 meseceu odkar ga ni weč .. še wedno kdaj jočem ko se spomnim kako je trpel s to boleznijo… 🙁
Draga, spoštovana…bodi čimveč s svojim očetom v teh trenutkih njegovega življenja, pomagaj mu, da se poslovi od tega sveta, daj mu ljubezen…in pogovori se z njegovo zdravnico ali zdravniki, morda se oglasiš pri dr.Jožici Červek na OI, da se očetu pomaga v kolikor bo imel težjo pot umiranja. Čas, ki ga sedaj lahko preživita skupaj je edinstven in naj te ne bo strah, močnejši smo kot mislimo. Povej mu da ga imaš rada in oprosti mu vse kar je v svoji nevednosti in ranjenosti naredil,,,je že tako, da moramo otroci pokopati svoje starše in da je smrt naraven konec življenja…Tudi globoka bolečina in žalost imajo svoj pomen in lahko življenje zelo oplemenitijo. V mislih s teboj…bbc
Hvala vam Lili, beybika in bbc za te tople besede. Oče je vsak dan slabši, sedaj ima cevko napeljano v trebuh, shujšal je še bolj le drobna senca samega sebe je. In to me ubijaob misli na to, on, ki je bil vedno kot skala je sedaj drobna senca, ….. Boli zelo boli,……Rana na vratu se je še povečala ne more več govoriti, leva stran obraza je čisto otečena, ne more se premikati jezik se izgleda tudi razpada,….kaj je ostalo od mojega atija,…..duša me boli,….Ampak ne morem tudi mimo tega, da ne bi rekla nekaj o osebju v MB bolnišnici,…….sramota, kako se eni lahko obnašajo zdravnik, da te kap,…..saj se jaz zavedam da imajo nešteto takšnih in drugačnih pacientov,….ampak kje vraga je nek socialni čut za ljudi, pa potem še takšni, ki so mu ure štete,…ko sem ga po telefonu vprašala po očetu se je samo zadiral na mene, češ da ga bodo dali sedaj v začetku tega tedna domov in da so oni svoje naredili,……in mi samo rekel nasvidenje in odložil,…….Ostala sem brez besed, začudena in tako jezna,………..malo je manjkalo, da ga nisem nazaj poklicala in mu rekla par krepkih, pa zdravnik gor ali dol, pa ljudje dragi kam gre to naše zdravstvo,…….pa res več ni nikjer lepe besede,……kaj njemu sedaj pomaga, ko so tako dolgo čakali, da so mu naredili to cevko, ko pa je čisto shiran,……jaz pa čutim v srcu vsak dan bolj, da ga izgubljam,…….
Najprej hvala vsem, ki to berete, mi zapišete tople besede, čeprav ste neznanci, mi je zelo prijetno, ko vem da nisem sama. No naša zgodba še ni končana, in sedaj sem se sparvila pisat, ker sem totalno ogorčena nad celim sistemom ali bolnice ali države enostavno več ne vem, ……No oče je bil premeščen iz MB bolnišnice sedaj v MS bolnišnico, da smo bolj bližje in tukaj je nekje že dva tedna, cevko ima v grlu in mu slino aspirirajo na vsakih 15 min, cevko ima tudi v trebuhu, rana na vratu se je razširila in ima levo stran obraza vse otečeno, v vratu ima že luknjo,…. Da ne bom dolgotvezila in naslikavala, vsi ki ste šli to bitko skozi veste kako je, in sedaj problem, očeta so sedaj hoteli premestiti na PBZ, to je pobolnišnično zdravljenje, ali ga vzamemo domov ali to, moj oče je še zelo dobro pri zavesti in domov ni hotel, zaveda se da, ker je mama sama in je tudi ona operirana in slabše sliši, ne bi mogla biti z njim, še najmanj ga sedaj negovat, jaz bi mogoče še nekako ga negovala ampak, če priznam nisem za to sposobna, če bi bila bi šla v medicinsko šolo, pač nismo vsi za vse, še najmanj je pa za to moj oče, ki je celo svoje življenje verjel samo zdravnikom, in je pač en zelo pedanten človek, in hoče ostati v bolnišnici. In sedaj me nekaj zanima, včeraj smo imeli sestanek v zvezi tega, prišla je zdravnica, višja med. in social. delavec, prvo sem bila v šoku, da smo imeli ta razgovor pred očetom, ker sem mislila, da bomo sami mi brez očeta, enega pacienta so iz sobe izpodili, samo zaradi sestanka. V glavnem je ta zdravnica rekla vsem, da se vsi zavedamo zakaj smo tukaj, ali bomo očeta vzeli domov ali bo šel na PBZ, in so nas cel čas bombardirali s tem, da ga vzamemo domov, socialni. nam je povedal, da dobimo posteljo in vse,….potem sem vprašala, kako mu bomo mi to aspirirali, če pa sestre delajo to na vsakih 15 min. kao, ni to noben problem vas bomo vse naučili, oče se je branil, da on domov ne bi šel, da hoče ostati tukaj, komaj je govoril,….šlo je tako daleč, da je oče že pobesnel in vsem rekel, da se bo pa potem vrgel skozi okno,…si lahko predstavljate kako sem skozi celoten razgovor bila v šoku, najprej zaradi njih, ker so nastopili tako nečloveško in potem še zaradi očeta, …. V MB se nikoli nismo pogovarjali pred njim in še zdravnik na oriontologiji, katero moram pohvalit, je rekel naj igramo njegovo igro, in tako smo tudi naredili, oče je hotel dostojanstvo, katerega mu je ta zdravnica vzela, saj mu je še pred tem, ko mene ni bili rekla, če on ve zakaj je tukaj in da bo izgubil zavest in da bo z njim vse slabše,…vzela mu je še malo upanja ki ga je imel, vzela mu je dostojanstvo,…..pa jaz sem ljudje dragi totalno ogorčena, tako zelo, da premišljujem da vse to dala v medije,………..ne vem kaj naj naredim,………..
Draga Baja 1, tvoj oče verjetno preživlja zadnje tedne na tem svetu in verjetno s strani medicine ni več veliko možnosti za zdravljenje. Ostane torej paliativna nega tj. lajšanje bolečin in pomoč pri umiranju. To so posebne okoliščine in zelo pomembni trenutki. Trenutki, ki jih še lahko preživite skupaj in mu pomagate. Bolnica je pač bolnica, doma je pa doma. Sama bi se pogovorila z njegovim zdravnikom, zdravnico in organizirala vse kar oče potrebuje doma, se povezala s patronažo in zagotovila da bo imel v primeru hujših bolečin ustrezna protibolečinska zdravila. Bila z njim kot človek s človekom, mu krajšala ure in lajšala odhajanje. Oče umira samo enkrat in sedaj je čas da se mu pomaga. Morda ne želi domov ker misli da vam bo v breme-a kako naj bo v breme lasten oče? Draga Baja 1, vse to so zelo osebne odločitve, a ta čas je pomemben tudi zate. Smrt je naravna in naj bo naravno tudi naše obnašanje, pomagajmo si! Prav tako menim da ni čas, da se pričakuje nevem kaj od drugih, vključno z mediji, ljubezen in toplina pač lahko dajo bližnji, če jih človek ima. Torej po meni je pomembno da se očetu pomaga, zagotovi da nebo trpel /pogovori se z očetovim zdravnikov oz. zdravnico kaj in kako v primeru neobvladljivih bolečin !! Vzemi si čas za očeta in verjemi da si močnejša kot misliš in da boš zmogla. Glej z očmi brezpogojne ljubezni in dajaj ljubezen skozi dejanja.
Naj bo očetu prihranjeno težko umiranje in naj vas ta preizkušnja poveže. Vse dobro…bbc*
Draga bbc hvala za te besede, zavedam se jaz oče in vsi moji bližnji, da oče odhaja in da ga več ne bo. Vendar mi oče tega ne dovoli, nikoli ni bil tak človek, nikoli ni dovolil, da bi ga pobožali, da bi z njim tako ravnali. Nikakor ne misli niti on niti mi, da bi nam bil v breme, nikoli mu tega nismo niti z ničemer pokazali, vsak dan smo z njim, pa še zdaj se neda, da ga božam, sem nežna z njim,…moj oče je drugačen človek,…..in ne morem ga kar pripeljati domov, ker bi ga to uničilo, noče in noče pa ne zaradi nas zaradi sebe, pa ne zaradi tega ker bi bil v breme,….enostavno takšna je njegova volja,….noče niti, da smo sedaj z njim, vedno je bil skala in noče, da ga gledamo takšnega hoče dostojanstvo in jaz mu ga dajem,…vsak dan pridem k njemu z nasmehom mu govorim lepe besede,…..ampak on noče da ga jaz ali mama negujeva,….in ne morem proti temu,…..sam ve da njegova žena ne bi tega zmogla mama je tako že stara 74 let in tako uboga, da se bojim zelo se bojim, da je ne bom izgubila kmalu za njim,….vse je lepo nekomu govoriti o tem ampak tukaj so okoliščine malce bolj zakomplicirane,….skratka jaz sem samo pisala o tem da sem ogorčena o tem kako se osebja obnaša, zavedam se sama, kakšne je situacija, da imajo vsak dan takšne paciente, zavedam se da oče odhaja in ne morem nič, …….nisem hotela, da on posluša ta sestanek saj bi mi že vse uredili, ne pa da ga obremenjujejo z takšnimi nepotrebnimi stvarmi,….a je to potrebno takšnemu paciento poslušati???,….zaradi tega sem bila ogorčena,….in še enkrat naj ponovim, da mi oče ni bil nikoli v breme,l……….sem vsak dan ob njemu, kolikor je v moji moči mu pokažem da ga imam rada, in kolikor mi on dopušča,….Vem, da je vlačenje po medijih brezveze,….in vem, da ne bi nič s tem dosegla, ……..pustila bom tako vse kot je ,…….
Draga Baja 1, razumem tvojo prizadetost ob obnašanju zdravnikov in osebja v bolnišnicah. Žal ob dejstvu da je to zelo stresen poklic niso vsi, ki to delajo tudi res bili poklicani v ta poklic. V takšnih življenskih položajih človek potrebuje pomoč in velikokrat so ravno zdravniki razlog za ogorčenje in občutek zapuščenosti ter nerazumljenosti…A poiskusi energijo prihraniti za pomembnejše. Poslušaj svoje srce v njemu so vsi odgovori. In seveda se strinjam da je potrebno spoštovati očetovo voljo in želje. Le prepoznati kot resnične jih je potrebno.
Draga Baja 1, tudi če je vsak sam, na nek način, nisi sama. Mnogo jih potuje skozi podobne preizkušnje…Iz srca ti želim notranje moči in ljubezni. Vse dobro…bbc
Draga Baja1!
Vem, da si občutljiva in ranljiva, predvsem zdaj vendar ti je bbc napisala iz svojih izkušenj in verjemi vse v dobrem namenu. V najhujšem .času mi je bbc stala ob strani in me vzpodbujala z lepimi napisanimi mislimi. Tudi moj oče je imel tega prekletega raka na požiralniku in je umrl lansko leto 4.3.2010, tako da prav dobro vem preko kakšnih muk greste vi in vaš ati. Tudi moj ati je bil človek, ki je bil vedno tako resen ali kako naj to napišem. Rad je videl, da so se k njemu stiskali vnuki medtem, ko sve jaz in sestra stale zadaj. Nevem zakaj a bil je tak človek in ravno tak je tudi tvoj oče. Lepo je, da upoštevate njegovo voljo, a le glejte, da ste veliko pri njem v času odhoda pa čeprav neboste govorili se lahko z očetom pogovarjaš prek misli. Jaz sem za svojega atija naredila s sestro vse kar je bilo v najini moči, le še zvezde bi lahko sklatla z neba pa tudi to nebi pomagalo. Bolezen je bila močnejša. Zakaj ti to pišem? Moj Ati je prišel domov 2.3.2010 in umrl dva dni zatem v krogu najdražjih. Bilo mi je neizmerno hudo a po drugi strani smo vsaj vedeli, da ga ni bilo strah in da smo bili skupaj tako kot vedno v življenju tudi pri odhodu.A da se razume le fizčnemu odhodu saj Ati še vedno živi v naših srcih in vedno bo. V bolnici je neke noči vstal in hodil, me pa smo se čudile. Potem pa nam je zdravnica rekla, da se je najbrž počutil osamljenega in bilo ga je strah pa je zbral zadnje moči in hotel oditi k nam – domov. Moj Ati pred tem ni hodil že kakih 8 dni saj ni imel več moči. Moram pa napisat, da moj ati ni bil alkoholik je pa kadil. Umrl je star 65 let.
Draga Baja bodi močna in poslušaj svoje srce. Edino za kar mi je žal, da nisem atiju vsakič, ko sem ga videla rekla, da ga imam rada pa čeprav bi on odreagiral kot da me ne sliši bi jaz vedela, da me. Verjemi, da ga ni človeka, ki mu ne bi beseda rada te imam segla do srca. Vem, da je vedel, da ga imam rada samo jaz sem se premalokrat slišala to reči.
Vse dobro želim tebi in tvojim najdražjim predvsem pa atiju čim manj bolečin.
Izkoristi vsak trenutek dokler je še med vami saj ga boš potem pogrešla vsak dan bolj tako kot danes jaz svojega.
Lidija
vem kako ti je… tudi jaz sem skoraj pred enim mesecem izgubila očeta,tudi zaradi raka..nemorem opisat čustev ki jih občutim:(( biv je najboljši ati na sveetu in dosedaj sploh nisem dojela da je to res ampak sedaj ko sm..pa mi je še težjee..:S stara sem pa bila 18 let in ati še ni dočakal mojega izpita za avto ki se ga je tako veselil..:SS nemorem verjeti da je svet tako krut:((
Draga Lili, bbc, hvala vama za te vzpodbudne besede. Kaj naj napišem, česa še ne veste tisti, ki bijete bitko z rakom,…..hudo je preveč je hudo, ker se trpljenje vleče, vleče njemu in nam. Nikoli si nisem mislila, da se bom morala od svojega očeta poslavljati na takšen krut način. Sedaj je ubogi že čisto shujšan, je totalno na morfiju komunikacije več ni, rane so se razširile, večji del spi, če pa se slučajno prebudi pa več ni povsem pri sebi, blede se mu. Vsak dan mu povem da ga imamo vsi radi. Vsak dan odhajam od njega z bolečino v srcu in ne morem verjeti kaj dela bolezen od ljudi, in si samo nemočen, ne moreš pomagati pa bi želel. Najhujše je ko se zavem, da ga več ne bo, nikoli, ostale bodo samo slike in spomini,….. pa zakaj je to tako, da nam ostanejo samo spomini,…. ne vem,…. sama sem si začela razlagati smrt tako, da pač naša duša odpotuje drugam, na lepše, ker je naše telo, naš oklep že izmučen, ga duša zapusti in odpotuje drugam,….kjer je lepo,….
Draga žalostna, zelo si mlada zelo mi je žal za tvojega očeta, res je najhuje je ko se zaveš, da ga več ni ob tebi, hudo je,….. nekje tam zgoraj pazi nate, na svojo punčko, zato moraš postati močna, za njega on bi tako želel,…. Drži se dekle,……
Dragi moj ati, včeraj 26.4.2011 si ob 17.55 zaspal v svoj večni mir. Počivaj v miru dragi moj ati rada te imam, kot sem ti rekla se spet srečava, nič se ne boj, vse bo dobro. Tvoja duša je zapustila telo in ti si odšel na novo potovanje v daljave, spet bova skupaj, vedno te bomo nosili v srcu, ti pa boš vedno pazil na nas,…še posebej na svojega vnuka predragi dedi.
Kogar imaš rad, nikoli ne umre. Le daleč, daleč je,…