Ni nič kaj kompleksna dilema – sprehod MIMO čakalnice za bolne otroke ni prav nič nevaren (enako kot sprehod mimo Mercatorja ali SuperNove). Drugo pa je druženje z obiskovalci, tako ambulante kot trgovine. In površnost, ko si ob prijemanju površin (tudi kljuke vrat, zlasti pa kakšni nakupovalni vozički) ne razkužujemo rok.

Koliko pa je kraniosakralna terapija res učinkovita in koristna za otroka, doslej s kakšnimi objektivnimi metodami ni bilo nikoli preverjeno/dokazano. Je pa dragocena (predvsem za izvajalce) tržna priložnost. Imam namreč občutek, da se izvaja v zdravstvenem domu le prostorsko in je “usluga” sicer plačljiva… Pri tem pa sem bolj na strani vašega moža. Še zlasti sedaj, ko že mrgoli virusov.

Spoštovani. Prvič mamica, zanosila z IVF, zelo panična… Čutim se neizmerno odgovorno do svojega otroka, moja skrb gre čez vse meje. Kar se mi zdi noro je to, da se ostali več dotikajo mojega otroka kot jaz. Vem, zelo je srčkan, tudi jaz se zadržujem… Najraje bi ga polubčkala po celem obrazu. Ostalim sem povedala, da ne dovolim dotikov po rokicah in obrazu, poljubov pa bognedaj. Bližnji se dejansko tega ne držijo, poljubijo ga po vrhu glavice, rokicah, tako na hitro, da se jih ne da zaustavit. Pa sem že nekajkrat rekla… No, danes pa sva s sinčkom (6 tednov) bila na privat fizioterapiji zaradi težav, ki se nakazujejo, da bi jih čimhitreje opravili. Izbrala sem jo, ker vem, da dela tudi v zdravstveni ustanovi in to zelo dobro. Danes na terapiji je poljubila mojega otroka na nogico, ob koncu terapije pa še na vrh glavice. Jaz sem zopet tako prestrašena, da mi ne paše jesti. Do kosti se bojim herpes virusa, meningitisov in podobnega. Poleg tega se mi zdi, da sem pri tej osebi v zdravstvenem domu nekoč že opazila herpes… Kako nevarno je poljubljanje na vrh glavice? A se lahko na tak način okuži? Sem panična za brezveze? Vznemirja me tudi misel na to, da sem brala, da so meningitisi in virus herpes težko prepoznavni pri dojenčku in da se opazi, ko je že zelo hudo. Je to res? Na kaj naj bom pozorna pri otroku? Veliko bolj pomirjena bi bila, če bi vedela, da bi spoznala, če se začne karkoli dogajati in pravočasno zdravila. Zdi se mi, da me bo psiha kar pobrala… Otroka bi najraje imela zaprtega pri sebi. Želim narediti dobro in ga peljem na terapije, nato pa se cela tresem… Naslednji petek imava zopet terapijo in sem že čisto vznemirjena en teden vnaprej…

Čeprav je vaš strah opravičljiv (IVF, prvič mama, preveč brkljanja po medmrežju…), pa nikakor ni upravičen. Kot prvo – s slino se prenaša marsikaj, a ne tako pogosto in tako hitro, kot si mislimo. In še zlasti ne tisto, česar se najbolj bojite. Prav tako je od kolonizacije (poseljenosti z mikrobi) do bolezni dolga pot. Še daljša pa do težkih, a zelo redkih oblik okužbe, kamor sodi tudi meningitis.

Sama sem sicer velik nasprotnik “ljubčkanja”, a ne znotraj družine in ne ob ljubčkanju kože (o poljubih na usta imam pač svoje mnenje, bolj iz “higienskih” razlogov, se mi zdi podobno pljuvanju v usta, a to je čisto subjektivno, “z dokazi nepodprto” mnenje). Kar pomeni, da ne bo nič narobe, če precmokate svojega dojenčka, če se bo le na to odzval z veseljem, da ga ne boste preveč “napadla”.

Se pa strinjam, da ostro postavite meje – in ob vstopu k fizioterapevtki jasno poveste, kaj vas moti, česa se bojite. Morda se bo ob tem namrščila ali posmehljivo nasmehnila, a naj vas to ne zmede. Pravilo pravi: boljša je prva, kot zadnja zamera. Mnogi ljudje pač mislijo, da s poljubčki izkazujejo otroku (in s tem vam) ljubezen, srčnost, toplino in prijaznost.

In ker se ravno bliža sezona okužb dihal: bodite čim več zunaj, tudi če je dež, če piha veter, če je hladno. Veliko bolj varno kot z (vzgojenimi ali nevzgojenimi) obiskovalci doma.