dovolj mi je vsega
Moj sin je rojen z deformiranimi nogicami (ekvinovarus). Zaradi tega nosi tudi korekcijske copate, ki pa jih je potrebno uvažati iz Nemčije. Ko sem decembra šla k ortopedskemu čevljarju iskat copate, me je skoraj kap, ko mi je povedal koliko moram plačati: 28.000 SIT (za copate za notri). Jaz vem, da je taka obutev dražja, ker morajo imeti posebno kopito, pa tudi serijsko jih ne morejo izdelovati. Proizvajalčeva cena je bila približno 16.000 SIT. In tu nastopi to, kar me je spravilo in me spravlja v bes: tista razlika 12.000 SIT, ki je gre del na račun špediterja, ter seveda za carino in davek. Država slovenija našim otrokom pomaga tako, da že tako drage otopedske copate še dodatno zacarini in obdavči. Na žalost je cena teh copat (govorim o copatih za notri, ne o čevljih, ki so še veliko dražji) postala že tako visoka, da jo že težko zmorem. Ampak država slovenija seveda denar rabi tudi zato, da ob teh predreferendumskih dneh spet polni naše nabiralnike z propagandnim drekom.
Druga stvar, ki me je razbesnela v zadnijh dneh pa je sledeče: Na žalost je moral sin spet biti operiran na nogicah. To se je zgodilo v prejšnji petek. Na kliniko sva morala priti v četrtek z vsemi potrebnimi izvidi in dokumenti. V petek je bil operiran, v soboto odpuščen iz bolnice. Tri tedne bo imel gipse na obeh nogah, kar pomeni da moram ta čas imeti bolniško, ker v šolo z gipsi pač ne more hoditi. V torek sem klicala sinovo otroško zdravnico, da bi ji povedala kako smo opravili in da se dogovoriva v zvezi z bolniško. In me je takoj “razveselila”, da mi po nekem novem zakonu za v četrtek in petek bolniška ne pripada. Dobro, kar se petka tiče, to razumem in tudi, če bi sin moral ostati dlje časa v bolnišnici, bi hodila delat, popoldne pa v bolnico k njemu.
Ampak, da ne dobim bolniške za četrtek, za dan ko je bil sprejet na kliniko, mi pa ni jasno. Ta dan sem 3 zdravnikom morala povedati kakšno je (in je bilo) otrokovo zdravje, pa vse možne bolezni, alergije in podobno kar lahko vpliva na varen potek operacije: oddelčni zdravnici; zdravniku, ki ga je operiral (ko ga je on pregledoval, sem morala sina motivirati, da je sodeloval in se tudi z njim dogovoriti o operaciji); in anastezistki (za katero je bil na primer zelo važen podatek, da je imel sin nekajkrat laringitis). Podpisati (in hkrati nase prevzeti del odgovornosti) sem morala dva dokumenta. Kar pomeni, da v četrtek nisem bila nikakršen “turist” v bolnišnici. Povrhu vsega sem ga bodrila, ker se je bal. Država slovenija oz. njeni uradnike seveda menijo, da gre 6-leten otrok lahko sam preko pol Ljubljane v bolnišnico, da je sam sposoben poiskati pravi oddelek, da bi se sam spomnil oddati izvide, da bi sam povedal vse o svojem zdravju in da bi sam prevzel odgovornost za operacije in da ga seveda ne bi bilo prav nič strah.
Vesnita.
Mislim, da bi moral res kakšen 6 letnik sam priti na pregleda v bolnišnico, od zadaj pa poklicati POP TV, da bi se kaj uredilo.
Ker je morala biti moja hči cepljena pod kontrolo v pediatrični kliniki sem osebi v zdravstvu (ni otrokova osebna zdravnica) postavila provokativno vprašanje. A tako, potem je najboljše, če jo pripeljem ob 7.30 pred bolnico in jo pustim samo, kot jo pač pustim v vrtec, potem jo pridem pa popoldne pogledat.
Odgovor je bil: ja Gospa kaj si ne morete urediti pri svojem zdravniku 1 dan bolniške?
Ko berem tvoje pismo mi je kar malo žal, da je nisem same pustila, samo kaj ko hči sama nebi nič uredila in bi jo čez 10 minut dobila nazaj jokajočo. Noben v zdravstvu se pa zato ne bi premaknil niti za milimeter.
Poznam tudi primer, ko bi otrok moral biti v bolnici a zaradi prevelike verjetnosti za okužbo je po nasvetu zdravnikov ostal doma (voden pa kot, da je v bolnici, ker so starši 2X na dan prinašali vse izvide, in dobivali vsa zdravila, delali vse kar dela medicinsko osebje,… ). Potem so lahko dobili starši bolniško le pri svojem zdravniku, ker je bilo iz dokumnetacije razvidno, da je bil otrok ves čas v bolnici in za tisti čas jim ni pripadala plačana odsotnost zaradi nege otroka.
Za zjokat, Ana