Pozdravljeni,

stara sem okoli 30 let. Za seboj imam kar nekaj življ. padcev, vendar lahko rečem, da sem se vedno pobrala. Zdaj bi rekla, da mi gre dobro.
Ne morem pa se znebiti svoje obsedenosti s hrano. Ne bi rekla, da gre za motnjo hranjenja, morda je le moj odnos do hrane res, res moten.
Skušam se “odkrižati” vseh diet, ne želim se več kakor koli nadzorovati, siliti v načine prehranjevanja, ki mi itak nikoli ne uspejo in mi povzročajo še samo večjo frustracijo in stisko.
Problem pa je, da jemljem psihiatrična zdravila – sicer res nizke odmerke – vednar se mi zdi, da zaradi tega ne morem zaupati svojim telesnim odzivom: lakoti in apetitu. Začaran krog je tako sklenjen.
Ne zmorem več živeti na ta način. Moj odnos s hrano ej bil vedno moten, imela sem od 57 kg pri 177 cm (za mojo konstitucijo resnično premalo), do zdajšnjih 85, za katere ne želim, da bi se številka povečala.
Izgubljena sem. Menim, da je moja idealna teža med 72 in 78 kg, vendar kako naj to dosežem? Nikakor ne gre, poizkusila pa sem res vse, poznam vsa načela zdravega prehranjevanja in diet, pol-diet, vendar moja teža še vedno vztrajno, a počasi raste.

Prosim za vašo pomoč.

Pozdravljena,
uf, zveni da ste res v stiski okoli hrane, četudi nima ravno točnega imena, ki bi kazalo na motnjo hranjenja – bi pa rekla, da gre za netipično obliko, saj je prisotna stalna obsedenost s hrano, kilogrami, živciranjem okoli tega in obupavanjem okoli tega.
Ne morem vas ravno potolažiti z nasvetom ali dvema, ampak vas le spodbujam, da še naprej poiščete konkretno pomoč zase – v obliki sodelovanja v skupini, svetovanja ali psihoterapije.
Ne čakajte ali zaključite z disciplino ali samo z jedilnikom. Gre za resen problem, ki zahteva kar nekaj časa in energije in vztrajnosti, da ga premagate.
Seveda je možno in splača se, saj je življenje veliko več kot le vrtenje okoli hrane.
Vam pa čestitam za prvi korak na poti spopadanja s tem – da ste odkrito priznala, kaj se dogaja.