Pozdravljeni.

Stara sem 23 let in pišem, ker več ne vem kako naprej.
Že vse življenje so doma prisotna trenja, prepiri, nemalokrat fizično obračunavanje očeta z materjo. Mati je zaradi psihičnega nasilja velikokrat popila kozarec preveč, kar je v očetu zbudilo še hujšo jezo in je z njo fizično obračunal.
To je le na kratko o njima.
Kot sem že omenila sem stara 23 let. Vse življenje že hodim čez podobno sranje, poslušam mati, ki benti čez očeta. Že vse življenje govori kako se bo ločila, da nemore več vendar… nič. Še vedno smo tukaj. Čeprav sem jo že od malega prosila, da gremo stran, ker pač tako več ni šlo. Neprestano sem se tresla kaj bo, ko bo prišel domov, kakšne je volje. Odmikala sem se jima ter z njima poskusila imeti kar se da malo stikov. Potem je bilo narobe to, da se ga izogibam. Vedno je bil on žrtev. Nevede je osvojil najvišji rang zmožnost manipuliranja.
Mati sem vedno stala ob strani. Psihično. Vedno sem bila pripravljena, da sem jo poslušala o njenem dnevu z njem, kako je prenašala dretje, kako je bila za vse kriva ona. Vedno. Ne glede na vse je bila družina na prvem mestu, kadarkoli je bilo delo okoli hiše sem vse svoje plane preklicala in se zasidrala doma, največkrat na vrtu.
Vendar po 23 letih mi je dovolj. Dovolj mi je tega, da sem psihična skala staršev, tako nje kot tudi njega. Dovolj mi je tega, da mi en sam telefonski klic uniči dan, dovolj mi je tudi tega, da me zvečer velikokrat prešinijo spomini na najhujše dni in tako zaspim v solzah.
V preteklosti sem ne malokrat pomislila na samomor, ker je bilo preprosto vsega preveč vendar zadeve nisem nikdar izpeljala, ne glede na to kako sem jo načrtovala. Vrjetno je bil kriv strah, prevelika želja po življenju predvsem pa me je bilo strah kako bom z tem prizadela svojo mati. Sedaj na to več ne mislim. Ker sem se odločila, da moje življenje nebo temeljijo na starših, ki mi niso znali nuditi varnega, mirnega okolja. Moje življenje nebo temeljijo na nobeni drugi osebi kakor samo na meni.
To sem odločena.
Vendar – da bi to lahko uresničila so potrebni koraki, ki niso preprosti.
Moram se naučiti reči NE, moram se naučiti poskrbeti najprej zase, nato šele za druge.
Vendar nemorem stran. Nimam moči. Nemorem ju pustiti sama, da se pobijeta. Čeprav vem, da ni moja naloga, da bi morala onedva sama dojeti da to ni to in da to vrjetno vesta, pa sta se vseeno odločila ostati skupaj, jima nemorem obrniti hrbta.
Prosila bi za kakršno koli pomoč v obliki nasvetov. Kako bi vi ravnali ali kako ste ravnali? Ali sem sebična? Ali mogoče napihujem in pravzaprav zgoraj opisano sploh ni nič groznega? Vse kar poznam je to. Nikomur nisem nikdar povedala za moje težave. Niti najboljši prijateljici ne.
Bojim se kakšne posledice mi je to pustilo; opažam da sem velikokrat živčna za brezveze, žalostna in da nemorem vzpostaviti nekega prijateljstva, ki bi trajalo, nekaj pomenilo. Raje se ‘zabubim’ v svoj kot, kjer sem sama kakor, da se prisilim iti na kakšno zabavo oziroma v veliko skupino ljudi, kjer se počutim neprijetno….. Vaša mnenja in nasveti bi mi veliko pomenili.
Hvala

Pozdravljena,

veseli me, da si se odločila, da začneš živeti svoje življenje! Zelo pohvalno in nanizala si kar nekaj modrih misli o tem kako je pomembno, da živiš svoje življenje in daš sebe na prvo mesto. Se zelo strinjam! Res pa je, da so ovire, ki ti otežujejo tvoje korake. Predvsem gre za posledice življenja v družini kjer si bila v oporo materi in prevzemala vlogo odraslega, ko odrasla še nisi bila. Nudila si oporo in zaščito drugim, ko bi jo potrebovala sama. Živela tudi v strahu kaj bo prinesel očetov prihod in v kakšnem stanju bo tokrat prišel domov…Vse to te je seveda zaznamovalo. Poleg tega še vedno čutiš, da ne moreš pustiti starša, da ju ne moreš prepustiti sama sebi, ker se lahko resno poškodujeta…Situacija je vsekakor težka. Potrebuješ pomoč, potrebuješ oporo, da bi lahko zaživela svoje življenje kot si želiš- da bi lahko svobodno zadihala.
Priporočam pomoč psihoterapevta in to čimprej- mogoče se lahko obrneš na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše- čeprav več nisi mladoletna. Tam so strokovno usposobljeni ljudje, ki ti pomagajo pri nadaljnjih korakih. Lahko zaprosiš za napotnico svojo zdravnico- vendar so čakalne dobe žal zelo dolge, ti pa bi pomoč potrebovala takoj. Izkoristi tudi vse možnosti neformalne pomoči- recimo prijateljice ali drugih bližnjih oseb, s katerimi lahko podeliš stisko.
Zaslužiš si, da svobodno zadihaš, greš na svoje, ne živiš v strahu, ne skrbiš v prvi vrsti za druge ampak poskrbiš zase in otroka v sebi…Priporočam ti knjigo Katarine Nadrag, Utopljene sanje. Daje upanje vsem, ki so zrasli v nemogočih razmerah, da se postavijo na noge in zaživijo drugače.
Oglasi se še in povej kako ti gre, želim ti vse dobro,
Bernarda