Dostopnost zdravil

Spoštovani,

zanima me kako je z dostopnostjo /ne vem, če sem izbrala ustrezen izraz/ določenih zdravil? Ali obstaja v sistemu lekarn hierhija in je točno določeno katere lahko prodajajo določena zdravila in katera ne? Mi je jasno, da če je v kraju več lekarn, obstaja “centralna” lekarna, ki ima većjo zalogo zdravil in lahko izdaja določena zdravila. Je podoben sistem tudi na državni ravni? In kako je to opredeljano? Kdo bolniku da informacijo – zdravnik, farmacevt ali si jo poišče bolnik sam?

Sprašujem zato, ker sin prijema purinetol praške (ki so jih do pred letom izdelovali le v Ljubljani), sedaj pa jih izdelujejo tudi drugod. Ko komu povem, da praške dobim v domači (mariborski) centralni lekarni, se čudi (prav tako se je čudila farmacevtka lekarne blizu KC, kjer sicer tudi izdelujejo te praške).
Sama sem za informacijo izvedela čisto slučajno. Sem pa vesela, da sem jo izvedela (saj je vse povezano s stroški – vožnja ali organizacijo – npr. nekoga prosiš, da praške dvigne itd.)

Upam, da sem bila razumljiva.

Hvala in lep pozdrav, petra

Spoštovana gospa!
Pravilno ste izbrali izraz “dostopnost”. Zdravila morajo biti praviloma dostopna vsem, ki jih potrebujejo. V sistemu lekarn ne obstaja hirearhija v tem smislu, da bi lahko samo določene lekarne imele na voljo vsa zdravila, druge pa ne.
V Vašem primeru gre za zdravilo, ki se ga v lekarni pripravi sproti za posameznega bolnika, čemur pravimo “magistralno pripravljeno zdravilo”.
Če gre pri taki pripravi za bolj kompliciran postopek, ki zahteva določeno opremo, se zgodi, da ga lekarna, ki take opreme nima, ne more pripraviti. (mislim, da je potrebno imeti za to pripravo posebno komoro in zaščitno obleko). Kljub temu pa menim, da je vsaka lekarna, tudi če je v manjšem kraju, dolžna priskrbeti vsako zdravilo, tudi takšno, ki ga sama ne izdela. To je stvar organizacije, pa ne Vaše, temveč lekarniške službe. Upam, da mi moji kolegi teh besed ne bodo šteli v zlo, vendar sem prepričana, da imam prav.
Pa še to: informacijo je bolniku dolžan dati tako zdravnik, kot farmacevt. Bolnika nobeden od teh ne sme pustiti praznih rok.
Veseli me, da dobite sedaj to zdravilo bližje Vašega doma in upam, da bo dostopno tudi drugim, ki ga potrebujejo.
Želim Vam vse dobro in Vas lepo pozdravljam!

Spoštovana ga, Nada,

hvala za odgovor. Če sem vas prav razumela, bi lekarna v primeru, da nima zdravila, ga morala poskbeti (ali pa vsaj napotiti bolnika v najbližjo, ki to zdravilo ima).
Sem jaz sem vesela, da lahko sedaj prašek dvignem bližje domu.
Vprašanje pa sem postavila zato, ker me je reakcija farmcevtke presenetila in sem zato mislila, da obstaja “kakšna” posebna hierarhija, pa je očitno problem samo v “pomanjkanju” informacij oz. v mojem primeru, kje vse še izdelujejo praške. Pa še vprašanje, kako pa je to urejeno – mislim prenos informacij? Npr. da prideš v lekarno, pa ti farmacet reče, da to lahko dobiš praške tudi bližje domu ali ti da seznam lekar, ki to še izdelujejo.

Vem, da izdelava omenjenega praška zahteva določene pogoje (komora in podobno) in to najbrž ne more delati vsak. Konkretno v mariboru to delata dve farmacevtki.
Hvala za odgovor in vaš dragoceni čas.
Lep pozdrav, Petra

Tudi mi smo pred leti potrebovali za hčerko zdravilo iz tujine (odobren vsak uvoz posebej od ministrstva za zdravstvo). V Sloveniji so takrat to uživali samo štirje otroci. Ker je bil uvoznik iz Ljubljane, ki ni imel predstavništva v Mariboru in tudi hčera je bila v Mariboru edina, je bil možen dvig samo v Ljubljani.

Z uvoznikom in bližnjo lekarno smo se dogovorili za dostavo (bila je brezplačna) in tako smo dvigovali zaloge vedno v isti lekarni.

Bili so zelo prijazni z obeh straneh, vendar se je vse dogajalo na našo pobudo in našim osebnim kontaktom na obeh stvareh.

S te strani bi pričakovala več samoiniciativne pomoči s strani farmacevtov, saj se vsi ljudje ne znajdejo.

Če ne bi sama iskala različnih možnosti, bi se dve leti vozla v Ljubljano po vsako pošiljko.