Počasi imam že dosti vsega. Sploh ne najdem več ven iz tega začaranega kroga prenajedanja in te glupe zasvojenosti. Vleče se že več kot 2 leti(bruhanje), tudi pred tem sem imela probleme z malo obsesijo do hrane, ampak v zadnjih dveh letih je res huda zasvojenost. Prav vidim da sem kot en džanki. Ker niti nočem jesti oz. nisem lačna ampak jaz morem neki dajati v usta in se ‘drogirat’. Pa potem si grem vsa na živce, vsa zatečem(voda me zalije po telesu-ker imam precej probleme z predelano hrano in določenimi izdelki, ki name telesno zelo slabo vplivajo) ampak mene kar nič ne ustavi. Potem se pa telesno in psihično tako slabo počutim. In seveda ne delam nič. Vse opustim, nočem se družit, nočem narediti osnovnih gospodinjskih opravil, pač nič. Dosti imam pa vsega že zato, ker sem tudi za zdravljenje probala že vse. Psihiatri, skupinska pomoč, en čas je bila tudi bolnica v igri ampak sem govorila z parimi puncami, ki so mi jo odsvetovale, sama sem bila tudi tam in mi atmosfera in energija ni bila všeč. pa tudi nekateri njihove zahteve tam mi res niso všeč(nič v povezavi z hrano, bolj z izhodi), prebrala knjige, probala najti kakšno zaposlitev ampak nič. nič mi ne pomaga. Jaz še kar najdem pot do hrane in tega drogiranja. Najhuje mi je ker si pol tudi nisem všeč po zunanjosti, vsa bolna, debela in pač slabo izgledam. V glavi imam toliko sanj in ciljev, ki bi jih rada izpolnila ampak če se zgodi da se prenajem, vržem vse v koš v stilu, bom jutri. Ampak meni se to dogaja praktično 6 dni na teden,zadne čase vsak dan!!!!!!!! NIč ne naredim iz sebe, vse odlašam, čas se mi pa izteka. Dosti imam vsega tega, najraje bi si nekaj naredila, če le nebi imela v glavi stališča, da je samomor vseeno hud zločin za katerega enkrat pač plačaš.
Ampak ne morem več živeti res.
Kakšne so kaj vaše izkušnje, kaj je vam pomagalo??

Pozdravljena Izgubljena11,

verjamem, da se ti zdi, da si porabila vse možne rešitve, vendar najbrž le še nisi našla prave. Da si pripravljena poiskusiti toliko različnih stvari, pokaže kvečjemu to, da si borka in da ne odnehaš tako zlahka. In točno to ti bo pomagalo ven iz tega začaranega kroga v katerem si. Verjamem, da si odločna, se pa tudi odločnim ljudem zgodi, da kdaj na poti obupajo in potrebujejo pomoč kako naprej. In s tem ni nič narobe. Nihanja, ki jih opisuješ so v procesu okrevanja od motenj hranjenja običajna. Naj ti ne vzamejo poguma.
Si kdaj razmišljala o psihoterapiji? To pomeni, da si s terapevtom v pogovoru 1h 1x na teden, kjer skupaj raziskujeta kako naprej. Pobrskaj malo po spletu. Predlagam ti, da razmisliš še o tej možnosti.

Vse dobro,

Tatjana