doolga zgodba male punčke

Kdo sem, kaj sem, zakaj sem? Tako sama, osamljena, nerazumljena, trpeča. Kaj je z mano narobe, sem sama kriva, ali pa me je življenje pohabilo?
Ko sem se odločila napisati svoje probleme sem iskala forum, na katerega bi to sodilo in odkrila tega. Takoj sem ugotovila, da je to ta pravo, da tudi sama trpim za mejno osebnostno motnjo. Že dolgo vem da je z mano nekaj narobe, a za to sem danes prvič slišala.

Odnos z mamo
Ker sem odraščala brez očeta, je bila zame mama središče vesolja, neskončno sem jo imela rada, z njo čutila, trpela , ji brala misli. Ona pa me nikoli ni v resnici ni razumela in poznala, nisem ji povedala, da me otroci v šoli žalijo, mi nagajajo… Pred drugimi sem se počutila kot bi čudakinja, zato verjetno nisem želela, da me tudi ona doživlja na tak način. Zanjo sem hotela biti popolna punčka in me je bilo najbrž sram da bi videla moje sramotne stiske. Ali pa da mi nebi mogla pomagati, me ne bi razumela? Z njo sem se istovetila verjetno kar do polnoletnosti in tudi kopirala njene vzorce obnašanja, razmišljanja. Tudi po razkriti spolni zlorabi s strani očima ji nisem zamerila, da se je vrnila k njemu (smilila se mi je, ker » ni imela drugega izhoda«), niti nisem pomislila, da mi v resnici sploh ne verjame. Ko sem pri petnajstih odšla od doma in čez en teden prišla po svoje stvari, me ni rekla, naj ostanem, samo »očima zanima kdaj se vrneš«. Sedaj vem, da sem hrepenela po besedi ostani, po čemerkoli, po zrelem pogovoru med materjo in hčerko, pa ni rekla nič in sem šla, ne da se bi zavedala bolečine v srcu. Čez nekaj let sem živela s fantom le nekaj sto metrov stran od nje, pa me je obiskala mogoče enkrat na mesec, sosedo tik ob meni pa skoraj vsak dan. Tega se nisem takrat tako občutila. Kriv je bil »njen mož ki je ne pusti k meni, ker ne sprejema mojega fanta« Od kaj sem šla od doma sem se vseeno rada vračala k njej na obisk, toda sedaj vidim, da so bili najini odnosi, vsaj z njene strani zaigrani, prisiljeni, zaradi družbenih norm, nikoli iskren ljubeč pogovor, vedno je bila neka prepreka. Tako je prišlo, ko sem bila stara 26 let do nekega spora, kjer je mama v svoji histeriji izrekla nekaj krutih besed, in to je tudi resno mislila, saj ji je dolgo neizrečeno ležalo na srcu. Prvič sem se ji uprla, prvič iskreno odgovorila nazaj, kar sem si mislila in od takrat več nisva govorili, nikoli niti besede.
Odnos z očetom
Kot otrok sem večkrat mamo spraševala po očetu, saj sem ga tudi jaz želela imeti, kot vsi drugi. Povedala mi je, da je bolje da nisem pri njemu, da je pijanec, in je bilje da ga zaenkrat ne spoznam, saj bi potem morala hodit čez vikende k njemu in mogoče bi hotel da pri njemu tudi ostanem. Rekla je tudi, da ga bom že lahko spoznala ko bom starejša, če bom hotela. Mislim, da sem bila stara 4 leta, ko se je mama poročila, preselili sva se v sosedno vas, pri šestih sem dobila polbrata. Teh dogodkov se bežno spomnim, najbolj prepirov v tisti hišo za katere naj bi bila glavni krivec tašča. Nekajkrat sva se z mamo vrnili v staro leseno bajtico k moji prababici in potem spet nazaj k njenemu možu. Vem pa, da je bil on moj edini oče, dober oče, tako čutim, ne spomnim se. Nekoč se nisva več vrnili, enoletni bratec je ostal pri svojem očetu in preden je bila ločitev in skrbništvo za otroka končano je očim v prometni nesreči umrl. Moj brat je za vedno ostal pri svoji stari mami, ki ga ni želela vrniti materi in verjetno so jo pri tem podpirale tudi uradne institucije. Svojega pravega očeta pa sem vendarle spoznala, ko sem se pri petnajstih s fantom, ki je imel avto odpeljala pred njegov dom. Res je bil kronični alkoholik, skrajno neurejen brez službe. Naša nekajkratna srečanja so se odvijala tako, da smo šli v gostilno, kjer mu je fant plačal nekaj pijač, včasih je jokal, pripovedoval vedno iste pijanske štorije, vmes še, da sem bila zaželen otrok, in nekaj zgodb o skupnem življenju z mojo mamo, katera je od njega odšla v drugem mesecu nosečnosti… Čeprav razočarana nad tem kaj sem našla, sem bila tudi vesela toda med nama se, z moje strani, za njega ne vem, ni razvil nek čustven pristen odnos,samo poznanstvo. Tako sem približno 8 let prekinila stike z njim. Večkrat sem sanjarila o tem, da bi bilo lepo, če bi nehal piti in bi živel z mano. Pri 25 sem se začela z njim srečevati na pobudo moža, vendar največ zaradi kmetije na drugem koncu Slovenije, ki naj bi mi jo prepisal, saj je nihče ni uporabljal. In res mi jo je, čeprav nisem v to dosti upala. Prodala sem to zemljo in si kupila stanovanje. Oče pa pride nekajkrat na leto k meni, v stanovanju zdrži le kak dan, pa še to se z možem napije, z mano pa se niti ne kaj dosti pogovarja, saj si nimava kaj povedati. Vsaj jaz ne vem kaj naj se bi z njim pogovarjala, njegove pijanske zgodbice me ne zanimajo. Še vedno pa si želim, da bi mi že enkrat postal oče.
Odnos z odraslimi in avtoriteto
Kot otrok sem do odraslih čutila strahospoštovanje. Poleg sosedov in drugih odraslih sem bila negibna in neslišna. Strah me ravno ni bilo, mislim da je to bil nekakšen sram. Tudi v šoli pred učiteljico sem okamenela in sem odprla usta le če me je kaj vprašala ali pa še to ne. Tudi kasneje v življenju imam tremo pred uradnimi osebami, nadrejenimi itd. S težavo uspem izgovoriti kar nameravam in se težko izrazim, da bi bilo razumeti tako kot mislim. Ob javnem nastopanju sem zaradi treme vsa iz sebe. Saj se še v pogovori z »enakovrednimi« počutim majhno, nevredno, da bi me kdo želel poslušati. Mislim da drugi tega ne opazijo, mož pravi da se obnašam včasih« vzvišano.«
Odnos z vrstniki
Z otroki iz vasi , večinoma fantje, se nisem počutila dobro in enako. Jaz nežna, tiha in občutljiva, oni pa nagajivi, zbadljivi. Sploh pa sem predšolsko dobo preživela ob prababici in z otroci se nisem znala igrati. Skozi osnovno šolo mi je more povzročal zlasti en sošolec, ki mi je ves čas nagajal ter me psihično maltretiral pa tudi kdaj udaril, kmalu pa sem postala tarča celega razreda. Seveda o tem nisem nikoli nikomur govorila, ne vem zakaj, me je bilo sram, ali sem mislila, da mi nima kdo pomagat, ali me ne bi razumel. Šele proti koncu osnovne šole sem imela med sošolkami nekaj prijateljic ampak ne zares dobrih. Še vedno sem se počutila manjvredno od njih. Pogovarjale smo se največ o fantih in največja frajerka je bila tista, ki se je z največ fanti poljubila, imela prva spolni odnos… Doma pa sem bila sama z izjemo ene sosede, ki je bila intelektualno malo počasnejša in ob koncu osnovne š. z njo nisem imela več kaj početi. Zame je bilo bleščeče le eno leto med osmim razredom in prvim letnikom, ko sem res žarela, bila sem polna samozavesti in energije, upala sem si spregovoriti s komerkoli in celo pokazati da sem boljša od vrstnikov. S par dekleti, ki sem mislila, da so mi prijateljice, v resnici pa so me samo uporabljale v svojo korist sem hodila plavat, po gostilnah, v disko, osvajala sem fante in vsa zadovoljna opazovala kako vsi pogledujejo za mano in si me želijo. Edino v tem obdobju sem se počutila enaka, normalna, zaželena in ne osamljena. V srednjo šolo sem prišla med ljudi, ki me niso poznali zato sem si tudi pogumno hotela poiskati mesto na vrhu. Počasi pa so se med dekleti začele oblikovati skupinice (poflarke, damice…), jaz pa v nobeno nisem spadala, kar naenkrat so mi vsi obrnili hrbet in ostala sem sama. Počutila sem se kot slepar, ki so ga razkrinkali. »Kaj si se pa postavljala, ti si nihče, nisi vredna naše družbe« Tako sem se počutila in se zaprla vase. Lahko se bi reklo, da se s sošolkami sploh več nisem pogovarjala, z nobeno o ničemer, kot bi bila nemi opazovalec in takrat so me verjetno čisto upravičeno lahko imeli za čudakinjo. Končala sem srednjo šolo in ostala na novem začetku sama, brez prijateljice, sosede, celo znanke. Sama, sama. In še danes sem sama. Zamenjala sem kar nekaj služb in seveda srečala precej ljudi, vendar sem se z njimi pogovarjala le nujne vsakdanje stvari. V nikomur nisem videla sebi enakega človeka, mislila sem si, da ima tista že itak svoje kolega in kdo sem jaz da bi se ji vsiljevala in lezla za njo. Mogoče sem se tudi bala, da se bom komu odprla, mu zaupala, pa me bo razočaral, izkoristil, se mi posmehoval, me zavrnil. Nočem biti sama, pa ne vem kako naj k komu pristopim, kaj naj rečem, kje je meja med zadržanim in vsiljivim, vsaka ima svoje prijateljice, dobre in jaz sem nekdo nov manjvreden brezvezen.
Spolna zloraba
Ko sem bila stara 11 let se je mama ponovno poročila. Selitve, nove hiše in novega očeta sem se zelo razveselila, čez eno leto sem dobila drugega polbrata. Moje težave so se začele kmalu po njuni poroki, sama ne vem točno kdaj. Med prijetno igro z novim očetom se je postopoma začelo dogajati, da me je dotikal po intimnih delih. Nekatere dotike je videla tudi mama, češ poglej kako ji že cicike rastejo in sem to morala razumeti kod normalen odnos med starši in otroci. Sledilo je dotikanje tudi po drugih delih telesa, bilo mi je neprijetno vendar mami o tem nisem govorila, ker me je bilo sram, mogoče mi celo nebi verjela, ali pa sem morda tudi sama kriva? Upirala se nisem, ne vem zakaj, ostala sem kod okamenela , neprijetnost me je ohromila in nisem imela pojma kako naj bi dekle v takem primeru reagiralo. Poleg dotikov mi je tudi besedno opisoval kot bi se me dotikal, kaj bi mi delal in kako bi mi to pasalo. Mora me naučiti nekatere stvari, da jih bom znala in nebom neizkušena, ko bom imela fanta je govoril. Samo če je mama obrnila hrbet, lahko je bila v istem prostoru, je že migal z jezikom in nakazoval, kaj bi mi delal. Ko sva bila sama doma sem se je dogajanje stopnjevalo, s tem, da je dejansko vzel moje prsi v usta, me slekel in se dotikal splovila, poskušal s prenetacijo, dotikat sem se morala njegovega splovila, … Bila sem paralizirana, kot marioneta,… Zakaj se nisem uprla, zakaj nisem pobegnila, zakaj nisem nikomur povedala. Včasih se mi zdi , da sem bila kot otrok bolj neumna (zdaj se doživljam kot inteligentno osebo) Ne znam opisati občutkov neprijetnosti, strahu, nelagodja, sramu, za nekatere občutke sploh ne poznam imena. V tisti hiši je bil vsak dan zame nelagoden, poln vprašanj, kaj mi prinese naslednji trenutek. Nekomu sem morala zaupati. Toda s takimi besedami, realno in iskreno je prvič zapisano na tem listu, nobena ušesa tega še niso slišala. V šoli sem eni prijateljici povedala nekaj v tem smislu, da je moj očim delal z mano »tiste stvari«, ta pa je povedala drugi, in druga spet naprej. Tri pametne sošolke so rekle, da moram povedati mami, če ji ne morem, da ji bodo one. Kot sprogramirana sem vsrkala navodila in doma rekla mami, da mora naslednji dan v šolo, da ji bodo moje sošolke nekaj povedale. Silila je v mene, dokljer nisem s cmokom v grlu rekla, da me je njen mož posilil. Sledila je panika, pa njeni grozljivi pogledi, pa kreganje doma, in očima sem se grozno bala, kaj mi bo naredil, ker sem povedala. Samo grozeče me je gledal, skrivaj okaral, kaj lažem, saj ni bilo tako. V družini se ni, razen hudo napetega meseca nič spremenilo, mama ni ukrepala. Jaz sem se počutila kot glavni krivec in lažljivka, saj sem bila rekla mami»če sem noseča, je za to kriv tvoj mož«pa sem vedela, da noseča ne morem biti, saj ni ejakuiral vame, in tudi posilstvo sem videla na televiziji in je izgledalo tam drugače, kot se je meni zgodilo. Torej sem se imela za lažljivko. Ampak dejansko opisat kaj se mi je dogajalo še danes nisem sposobna v celoti. To razkritje se je dogajalo na koncu 6. Razreda, v začetku 7. Razreda pa je prišlo na ušesa učiteljem v šoli, ki so poklicali policijo. Očima so odpeljali na preiskavo, mene presenetili z zaslišanjem. Nisem lagala, da se ni nič zgodilo, samo pripovedovala sem najkrajši možen prilagojen približek resničnega. (Da me je položil na posteljo, slekel in prenetiral, končal in odšel.) Spet sem verjela, da sem lažljivka, nisem se zavedala, da je zame preboleče, da bi o tem govorila. Po treh mesecih preiskave, sojenju, s pomanjkanjem dokazov, je bil izpuščen. Zaradi nevem točno česa, maminega strahu ali samo, da bi izgledala skrbna mati sva bili en mesec na stanovanju pri sosedih. Potem sva se vrnili in obnašali so se, kot da se ni nič zgodilo. Očim je organiziral, da je bil v službi vedno popoldan, tako, da se praktično nisva videla. P kratkem zatišju pa se je psihično in spolno nadlegovanje spet nadaljevalo. (Vem, da ne rabim pisat, ampak hočem se prisilit, da iskreno povem, pa čeprav le papirju)… da me je z usti dotikal po splovilu, spet poskušal prenetirat,… mogoče tudi je, saj pravzaprav ne vem, v tistih trenutkih sem se izklopila iz realnosti, vdrla sem se nekam globoko v zemljo, nekatere stvari sem tudi pozabila, izbrisala. Govoril je, da mi več itak ne bo nihče nič verjel in da sem starejša, da bi zdaj dobil manj zapora. Nekega dne je pripeljal motorno kolo, rekel je da sem ga dobila za nagrado. Tako sem živela od 11. Do 15. Leta.
Fantje in ljubezen
Kljub vsem grdim dogodkom, sem postala običajna? Pubrtetnica. Hotela sem imeti fanta. Mogoče zato, da bi med prijateljicami več veljala, saj so nekaj veljale le tiste, ki so imele fanta. Ali pa sem samo potrebovala ljubezen, nekoga da ne bom sama, potrditev da sem nekaj vredna. V 6. In 7. Razredu sem imela simpatije, fante, ki niso sploh vedeli, da obstajam, pa so bili cele dneve v mojih mislih. In za fanta bi vzela tudi največjo »zgubo« na šoli, samo da bi lahko rekla, da imam fanta. Ko sem po koncu 7. Razreda imela toliko svobode, da sem lahko sama hodila plavat, sem srečala tudi fante, ki so se zanimali zame. V enega sem se zaljubila in mislim, da tudi on vame. Bil je samo poljub. Poletja je bilo konec in videla sva se zopet čez pol leta. Bila sem res hudo zaljubljena. Od takrat sva se dobivala vsako soboto v disku in živela sem samo za soboto. Zgodila sta se tudi 2 spolna odnosa, če se jim lahko tako reče, saj sem od hrepenenja po njem tistih par minut samo negibno ležala. Po 4 mesecih sobot je rekel, da v njegovem srcu več ni prostora zame in še leto za tem sem se še vedno spraševala »zakaj?«, saj sem ostala zaljubljena še dolgo po tem. Ko sem že napisala, je bilo moje štirinajsto leto zame drugačno in jaz sem bila drugačna. Veliko sem bila med vrstniki. V glavnem po gostilnah, seveda sem pila alkohol, kadila, uživala, ko so fantje gledali za mano in se zavedala, da me vsi hočejo podret, zato sem se počutila močno in veliko vredno. Na žalost sem pa verjela tudi, da tu veljajo pošteni menjalni pogoji, kjer za seks dobiš ljubezen. Tako sem z nekaj fanti seksala, ne zaradi želje, ljubezni ali potrebe, kar obležala sem pod njimi v upanju da bom za tistih pet minut dobila ljubezen in bližino sočloveka . Če ne drugo sem se pred »prijateljicami« lahko pohvalila s kolikimi sem še bila. Potem sem spoznala še enega, že prvi večer sem mu »dala«, toda ta ni kar odšel, še je hodil za mano, saj se je vame zaljubil. Nekako ni bil moj tip, zato sem ostala ravnodušna do njega. Sprva sem ga le uporabljala, saj je imel avto in plačeval je pijačo. Ko mi je izjavljal, kako me ima rad, se mi je zasmilil, saj sem dobro vedela kako boli, ko izgubiš osebo v katero si zaljubljen. (V tistega prvega sem bila še vedno zaljubljena) Postala sva par. Bil je skoraj nasilno vztrajen v namenu da bi bila njegova. Nisem imela zrele osebe, da se bi z njo pogovorila o odnosih, tudi od doma nisem imela vzgleda. Kod hodim in kaj delam se ni nihče zares zanimal. Po nekem sporu doma (ker so me obiskali prijatelji) sem odšla skozi vrata in se dobila s fantom. Rekel mi je, da ne rabim domov in lahko prespim pri njemu. Ostala sem cel teden in se celo odločila, da kar ostanem, da se ne bom vrnila. Njegovi starši niso rekli nič, sprejeli so me brez komplikacij, samo opozorili so me, da ne smem pozabiti na šolo. Čez en teden sem odšla po tistih par oblek kar sem jih imela in po zvezke(knjig nisem imela, ker naj nebi doma imeli denarja zanje – v sredini prvega letnika) Naenkrat se je obrnilo pol leta, ugajalo mi je, da sem imela avto, šoferja, bankirja, oboževalca, nekako svobodna sem bila. Niti opazila niti zavedala se nisem, da sem bila včasih cele popoldne sama, ko je fant hodil okrog z bratom, očetom, prihajal pozno ponoči pijan. Potem se mi je naenkrat razjasnilo – saj tega nisem želela, to ni tisto, kar sem pričakovala, namesto zabave, vrstnikov, uživanja sem v enem samem dolgčasu, tu med njegovo družino sem včasih sama, osamljena, zdolgočasena, kaj delam tukaj. Povedala sem mu, da grem domov in jokal je, vendar se je strinjal, da me pelje domov. Premislila sem si, ko sem se zavedla, kam se bi morala vrniti, vseeno je bilo pri njemu bolje. Minilo je leto za letom, preselila sva se v najeto stanovanje, ostalo nama ni niti za hrano, tako da so nama njegovi starši dali včasih kak tolar ali hrano. Bila sem vesela da sva sama. Saj sem se z njegovimi razumela, toda obsojala sem jih za najine nesporazume, za njegove odsotnosti, pijančevanje z bratom. Ker prijateljic in vrstnic za pogovor nisem imela pa še od njegove družine smo se odselili sem ostala čisto sama. Tudi takrat je bil fant pogosto od doma. Takrat se je pokazala (začela se je verjetno že prej, pa je nisem opazila) moja stiska. Če bi imela ob sebi kakšnega zrelega razumnega odraslega, bi verjetno opazil, da je z mano nekaj hudo narobe, sigurno sem bila potrebna sprejema v psihiatrični ustanovi vendar se tega takrat niti sama nisem zavedala. Vedela pa sem da je z mano nekaj narobe. S fantom sem se prepirala, imela številne histerične napade kopirane od moje mame, grozno me je bolela duša, srce, tega nisem znala pokazat, povedat. Rezala sem si žile, ne zato, da bi si kaj naredila ampak, da bi tako razložila, pokazala kako neskončno trpim. In na koncu za vse to krivila fanta, čeprav moje trpljenje ni izviralo samo iz njegovega ravnanja. Saj je bil takrat še zelo dober do mene, le da je bil večkrat zdoma in se včasih napil. Bolelo me je, ker nisem imela normalnega življenja, kot drugi vrstniki. Hotela sem oditi, pa me ni pustil, agresivno posestniško, s solzami in z grožnjami mi je branil, da ga zapustim. Toda čisto v resnici, verjetno sploh nisem želela zares oditi, nisem imela tudi kam oditi. Mamo sem parkrat na mesec obiskovala, ni nekajkrat na leto je bila ona pri meni. Tudi za enega od večjih prepirov je vedela, toda dala mi je vedeti da je bolje, da se k njej ne vrnem, ker se fanta bojijo, saj da je nasilen in bi jima z možem delal probleme.
Družina
Končala se je srednja šola, malo sem se umirila, preselila sva se v domači kraj, v staro hišo na vasi in bila sem noseča. Zopet sem mislila o tem kako bi odšla, kam naj grem, obžalovala, da nisem naredila splav, objokovala nesrečo nerojenega otroka. Ampak zdaj vem, da nisem odšla zato, ker sem imela samo njega, če bi šla bi bila čisto sama, nisem imela moči niti poguma, ni bila to njegova moč in posesivnost, ki me je zadržala, to sem storila sama. In na koncu sem sprejela usodo. Bila sva oba mlada, nisva poznala življenja, o odnosih nisva vedela ničesar saj nisva imela dobrega vzgleda niti svetovalca. Veliko je bil s prijatelji zdoma, tudi so 2 krat tedensko pil, jaz pa sem bila cele dneve sama doma. Delal ni ničesar, jaz pa vsa gospodinjska dela, tudi takrat, ko sem hodila še v šolo. Tudi na misel mi ni prišlo, da bi mu povedala da to ni v redu, saj tega dejstva nisem niti opazila. Pri devetnajstih sem rodila prvega otroka. Mislim da sem se sprijaznila s svojim življenjem nekje pri 22 letih, ko sva se poročila. Čez eno leto sem rodila drugega otroka, tega načrtovano. Tudi z otroci se ni ukvarjal, pa tega nisem zaznala, saj sem živela v neki rutini, matrici. Malo se mi je razjasnilo ko sva se pri 24 preselila v mesto. Mogoče zato, ker sem začela jemati antidepresive. Zaposlila sem se, bila sem kot robot, v svojem svetu, z občasnimi izbruhi vsega nakopičenega gneva in žalosti. Začela sem stike z očetom, končala stike z mamo, kupila stanovanje, imela vzpone in padce, zamenjala nekaj služb, dokončala visoko šolo pri 30ih (en letnik sem naredila, izredno, pri 20 in 21 letih) Lani sva se z možem odločila za še enega otroka, sedaj je star 10 mesecev.
In sedaj sem tukaj poročena, mati treh sinov, z lastnim stanovanjem, srednjo zdravstveno in visoko poslovno šoli ter dvema NPK, brez službe in nenačrtovano četrtič noseča. Kako lepo se to vse sliši sploh prvi del. In nekateri mi rečejo kako mi je lepo, kako krasno življenje imam. Tudi mož me ne razume. Včasih sem ga celo sovražila, včasih sem besna nanj, bila so mirna obdobja, ko ga bi lahko celo ljubila, rada ga imam kot človeka, doživljam ga pa bolj kot očeta ne pa kot moškega. Jezna sem, ker me ne razume, včasih mislim, da je brezsrčen, krut, včasih pa razumem, da tudi on trpi v svoji koži. Še vedno si včasih želim da bi odšla, sprašujem se kako bi bilo, če bi bilo drugače, po drugi strani pa vem, da to nima smisla, ustvarila sva skupno družino dom, poznava se že skoraj 17 let. Včasih se mi zdi da me ovira le to, da tudi sama nisem bila vanj zaljubljena (čeprav vem, da zaljubljenost slej kot prej izpuhti) Tudi ljubila bi ga lahko, če mi nebi tega s svojim obnašanjem preprečeval. Mogoče bi bila srečna z njim, če se nebi počutila prisiljena začeti to zvezo (ne z njegove strani ampak po sili usode), če bi bila z njim zaradi lastne odločitve. Me toliko boli to, da sem bila oropana najstništva in mladosti. Kaj mu očitam? Trpim tudi zaradi njegovega obnašanja, pitja, pomanjkanja izkazovanja ljubezni, ljubosumja, pogoste odsotnosti, Vem, da ni tak zanalašč, da tudi on nosi s sabo polni vrečo trpljenja in vedenjskih vzorcev iz primarne družine. Vem, da sem tudi jaz večkrat neznosna in da ne znam povedati kaj bi rada. Na koncu pa vem, da sploh nič ne vem.
Kako naj bom srečna, kako naj se razumem z možem, kako naj se rešim osamljenosti, kako naj dobim prijateljice, kako naj uživam v spolnosti in se počutim kot ženska. Igram vlogo žrtve, iščem potrditve, hočem moža vedno in celega, ker nimam druge družbe, bojim se navezovati stike z drugimi ljudmi, imam nizko samopodobo in samospoštovanje, v življenju se bojim samote, osamljenosti, samostojnosti, sprejemanja odločitev, odvisna sem od razpoloženja in mnenja okolice, nihče me ne razume, … pa saj nihče tudi tega kar sem tu napisala ne ve. POMAGAJTE ne zdržim več.

Pozdravljena!

Vrjetno se zdaj bolje počutiš ko si izlila svoja čustva tukaj gor, no še bolje se boš počutila ko boš to na glas povedala še komu, ki ti je bližje kot vsi mi tukaj gor. Drugače se mi pa zdi, da ne govoriš z ljubeznijo o teh otrocih, mogoče se motim. Ogromno si preterpela, grozno res. Mogoče bi zdaj morala največjo srečo iskati pri svojih otrocih, ne vem zakaj..ampak zdi se mi, da ne dobijo od tebe tega kar si si ti skozi želela od svojih staršev.

Res je da se ti je to vse zgodilo, ampak če želiš biti srečna, boš morala enostavno naprej.

Kaja,
hvala, da si izrazila svoje mnenje, tako sem se zamislila še o odnosu do otrok in tudi to želela dati ven iz sebe.
Zaradi tega napisanega se nič bolje ne počutim, saj sem to isto že 100 krat predelala v svoji glavi in verjetno bi le kak dober terapevt pomagal, da mi dogodki iz preteklosti ne bi vplivali na kvaliteto življenja v sedanjosti.
V prejšnjem postu sem že pisala o svojih otrocih in sedaj bi dodala še nekaj. Včasih imam vsega dovolj,kljub temu, da jih imam zelo rada sem včasih zaradi preobremenjenosti naveličana tudi otrok, rada bi samo mir pred vsemi, krivo se počutim, ker jih včasih ne morem več prenašat in mi gre že vse na živce, samo malo miru bi rada in da se spočijem od njih, saj sem 24 ur samo z otroki. Včasih tudi če sem fizično z njimi nisem v resnici ob njih. Izklopim se in z mislimi odpotujem, še sama ne vem kam. Zgodi se, da mi kaj govorijo pa jih niti ne slišim. In boli me, ko mi rečejo, da sem kot robot, da se nikoli ne smejim, da mi nič ni smešno in me na vsak način poskušajo nasmejati. Potem se zavem, da jim to ne smem delati in se prisilim, da sem vesela, nasmejana. Kmalu pa se spet zgubim v neki megli in ne najdem veselja in zadovoljstva. Včasih me prebudi iskren nasmeh, zadovoljstvo in razigranost na teh lepih malih nedolžnih obrazkih, samo zaradi tega še mi zaigra srce. In kljub temu, da se trudim biti najboljša za njih, me skrbi, da bom nehote na njih prenesla svoje vzorce, napake, da se bodo nalezli nezdravega ravnanja in čutenja v družinskih in medsebojnih odnosih.

Hej Anyca!

Verjamem, da ti ob teh nedolžnih obrazih zaigra srce, zato pa bodi čimveč z njimi, da ti bo večkrat lepo.
Pa mislim, da nimaš niti pravih prijateljev, da bi se lahko razjokala in dala vse te stvari iz sebe….tako da če ti bo kaj lažje lahko tudi meni pod zasebno sporočilo kaj napišeš, kadarkoli ko ti bo težko in se boš želela komu zaupati. Mogoče meni ko sem popolna tujka lažje poveš. In če ti še to kaj pomeni, te popolnoma razumem, tudi glede otrok…pa jih sama še nimam….edino kot mlada punca, ki sem povezana s svojo mamo sem začutila problem tudi pri tvojih otrocih!

Drži se 😉 Pa ne obupaj….vedno posije Sonce!!!

Anja

Oslanjam se na teorijo, da na dejanja in čutenja v sedanjosti vplivajo nerazrešeni dogodki iz preteklosti. Ko sem v krizi se za dan ali več dni ubadam s svojim življenjem. Predelujem dogodke, kot odrasla oseba želim deklici v sebi povedati, da bo vse dobro, da nisem kriva za to kar se mi je zgodilo. Rada bi se zmenila s sabo, iščem nek ključ s katerim bi preteklost zaklenila za sabo, rada bi spremenila vzorce razmišljanja in čutenja, zato predelujem in se spominjam, dokljer ne ugotovim, da to nikamor ne vodi. Samo še bolj sem potrta, bolj se smilim sama sebi. Zato zaključim to temo in životarim naprej, mesece ali leto, dokler se kriza ne ponovi in zopet iščem osloboditev v preteklosi.
Svojo zgodbo sem hotela napisati zase, da bi tako mogoče videla globje, lažje pojasnila sama sebi, da to nisem jaz, da se moram najti tam nekje kjer sem se izgubila. Ko sem jo potem še enkrat prebirala, sem ugotovila, da sem nanizala samo suhoparen potek dogodkov, da nisem uspela izraziti svojih občutkov in doživljanj ob vsem tem, kar je bil moj namen. V forum sem poslala izpoved, ker bi rada dobila kak komentar, drug pogled na vse skupaj, tudi kritiko ali nasvet osebe s podobno izkušnjo.
Nikakor pa ne želim, da bi se komu smilila, to sem že sama preveč počela. Tukaj tudi nisem pisala nič o otrocih, saj sem pisala o otroštvu in trpljenju. Pa tudi o odnosu in vseh nesoglasjih z možem nisem pisala, ker bi to zneslo še za en roman.
Otroke imam zelo rada, mogoče, da bi si res že kaj naredila, če jih nebi imela, če nebi živela samo zanje in za njihovo srečo. Ko se je rodil prvi se je do njega razvila res globoka materinska ljubezen, vsak moj dih je bil namenjen njemu in njegovi sreči, živela sem samo zanj. Do drugega je bila ta »obsedenost« malo manj intenzivna, zato sem si včasih očitala, da ga nimam enako rada. Za razliko od prvega, ki je umirjen, nežen, čustven in resen, je drugi temperamenten, trmast, živahen, ljubosumen na starejšega brata in težje vodljiv. Zato si večkrat očitam, da sem mu posvečala premalo časa, ker sem šla po porodu v službo ali pa da je ostal v senci starejšega. Bala sem se, da bo ljubosumen tudi na dojenčka, pa k sreči ni. Solze starejšega ne hudo ganejo in bolijo, medtem ko mlajši večkrat dnevno joka iz jeze, trme, za doseganje svojih ciljev, pa me njegov jok le razjezi in se spet počutim krivo. Seveda čutim polno ljubezni tudi do najmlajšega, ta je tudi zelo zahteven otrok, živahen, aktiven, 24 ur želi biti ob meni, v naročju. Zato sem tudi zelo izčrpana. Za vse skrbim sama, kuham, pospravljam, potem so domače naloge, pranje, likanje, in vedno še dojenček v naročju. Enostavno ne prenesem joka, ne zmorem ga pustiti niti 2 minuti in kaj delati, če sitnari me vrže s tira in nisem sposobna za nobeno delo. Tako sem natrenirana da skuham celo kosilo z njim v naročju, npr.(z eno roko naredim solato, spaniram zrezke in skuham riž )Potem je še tu pomanjkanje spanja in na koncu me žre občutek krivde, ker vem da sem zadnje čase premalo z starejšima otrokoma. Najstarejši je že najstnik in sem ponosna nanj in nase saj se še vedno pocarkljava, mi vse pove in je odličen v šoli. Zaradi srednjega sina me malo skrbi, ker nosi v sebi toliko jeze, z nagajanjem išče pozornost in skriva svojo nežnost. Strah me je, kako bom uspela, ko se rodi četrti otrok, ali bom sploh zmogla poskrbeti za vse 4 da nebo kateri prikrajšan. Mislim, da sem do otrok preveč popustljiva, želim jim izpolniti vsako željo, da nebi bili žalostni ali se počutili neljubljene. Tudi ko jim postavim meje se tega ne držim dolgo. Toliko sta že stara, da sta se naučila, kako pri meni dosežeta svoje. Rada bi jim prihranila vsakaršno trpljenje in žalost, a vem, da s takšnim ravnanjem delam ravno obratno, vendar ne znam biti stroga in me srce boli če jih kaznujem.

Živjo Anja,

sory, da sem te prej preimenovala, se zgodi, če delaš več stvari hkrati, pa tudi drugo sporočilo se je verjetno nekam zataknilo, ker je prišlo v forum za tretjim, pa saj ni važno.
Ja, tukaj sem verjetno zato lahko vse to napisala, ker me nihče ne pozna. Zdi se mi, da si mlada in zelo zrela oseba, hvala za lepe besede. Mogoče ti bom res kdaj kaj napisala, a želim si, da bom nekoč srečala in spoznala osebo, sorodno dušo, s katero si bom postala blizu, ji jahko zaupala in se o intimnih stvareh lahko pogovarjala v živo.

Lp, Anica

Hej Acyna!

Jaz verjamem vate in mislim, da če boš otrokom nudila brezpogojno ljubezen, podporo ter jih vodila je dovolj. In ja nekoč boš srečala osebo, ki ji boš vse to lahko povedala v živo in to brez zadrškov.
Mlada sem..res je. ampak se vedno poskušam postaviti v vlogo vsakega človeka, ki je zabredel v težave. Vsak tvoj otrok ima nekaj kar te spravlja v dobro voljo in v slabo, ampak so tvoji in to se ne bo spremenilo, bolj ko jim boš zaupala in delila z njimi lepe trenutke..bolj boš srečna in vse bo drugače..svoje grde izkušnje boš pustila v preteklosti ..ker namreč to je bilo..to si ti doživljala..in nočeš da vse te stvari doživlajajo tvoji angelčki, naj te vse to naredi močno, verjamem da je težko, ampak so ljudje ko jim je še težje. Ampak to, da pa skuhaš kosilo z otrokom v naročju…ti pa evo podam roko in ti rečem svaka čast…dan danes mamice mislijo, da ne morejo nič več narediti če imajo otroka, jaz in še mnogi vejo, da je to en lep izgovor. In ti si živi dokaz, da zmoremo ženske to in še več 😀 Vem..nimam še otroka..vsak , ki ga še nima pametuje..ampak če nebi poznala moje mame..bi rekla ojej to pa res ne moreš….kaj pa ti počneš…imaš tri otroke in četrti skoraj da , da ni že prijokal na svet….in vse zmoreš…..TI SI MOČNA ŽENSKA… samo zavedati se še moreš tega.

Verjemi vase in vse bo drugače!!!

Morda mi pustis mail,ali poves iz kod si,saj podobno se pocutim tudi jaz.

Pozdravljena,

tukaj svojega maila ne bom pisala, sem se pa registrirala na forumu in če se tudi ti registriraš mi lahko pošlješ zaseno sporočilo. Vem kako je, če nimaš komu povedat, če te nihče ne razume. Sem iz 07.

Lp, Anica

Acyna daleč si že prišla! To kar si dala skozi te jača. Dogovori se s tvojim za skupne trenutke, za trenutke samo zase. Če je možno najamita varuško. Začni se učiti kaj novega – tuji jeziki, branje knjig, raziskovanje po spletu, vrtnarjenje in morda prislužit še kak euro. Pa na športanje ne pozabi. tek, kolesarjenje, pohodništvo.

meni se zdiš krasna, požrtvovalna, ljubeča in zlata mama, žena in ženska, ampak, jaz bi na tvojem mestu, vso veliko ljubezen, ki jo premoreš posvetila sama sebi. in tako bo naklonjenost do življenja in otrok prišla sama od sebe. gospodinjska opravila zmanjšaj na minimum, kuhaj enostavno hrano, mineštre, vzemi si čas za počitek, pojdi spat z otroci, namesto, da pozno v noč pereš in pospšravljaš…starejšemu sinu lahko brez slabe vesti naložiš kakšna hišna opravila- pranje perila, pospravljanje kuhinje, to ni slabo, ampak dobro,le brez slabe vesti:)) vzemi si čas za neskončne sprehode v naravi. če boš zdrava, dobre volje in polna življenja, je to največ, kar lahko ponudiš svojim otrokom in možu ( kakršenkoli že je). pa srečno!!

Ali imamo v Sloveniji/Ljubljani že kakšno skupino za samopomoč?

Acyna moje otroštvo je bilo kar povprečno (razen oče je bil otopel in aalkoholik), ampak na tej točki v življenju imam podobne občutke kot si jih ti opisala. Počutim se samo, nevredno in nesposobno in nemočno, čeprav sem sama za vse, nimam pomoči nobenih staršev, mož je otopel (ki se mi smili, ker kar naprej udriham po njem), moji otroci se mi smilijo (ker jim ne dam “dovolj” jesti, piti, ljubezni, pozornosti…), v službi se počutim kot da je moje delo najmanj vredno.
Kljub svoji pameti, razgledanosti in trudu, da bi se stvari izboljšale kar naprej tonem.
Hrepenim, da bi mi kdo pomagal, doma se jočem, ker sem sama. Ko pa pridem med ljudi in mi celo kdo ponudi roko ga ne opazim ali zavrnem ali zbežim ali nimam časa ali ga začnem sovražiti čez kratek čas…

Ne morem gledati ljudi v oči, pri svojih otrocih se trudim, da se večkrat ustavim za trenutek, da jih pogledam v oči in jih požgečkam, pomislim kaj dejansko potrebujejo ali kaj mislim, da bi jaz želela/rabila če bi bila na njihovem mestu. To sem začela delati, ker je imela prva punčka pri dveh letih take izpade kričanja-jokanja-drenja-odrivanja-zvijanja-butanja, da sem pomislila, da pa je z njo kaj narobe. Potem pa je nisem NIKAKOR mogla umiriti.
Nato (v bistvu že zdavni, ampak je bil dolg proces, ki šele sedaj obrodi sadove) sem se zavestno postavila za sebe (da sem izterjala od moža pomoč v gospodinjstvu in pri otrocih, da sem izterjala da lahko grem enkrat za 5minut na cigaret in me takrat nihče ne sme motit),
se zavedat svojega kričanja, negiranja, nestrpnosti, hitenja…
in se trudim pogledat otrokom in ljudem v oči in jih poslušat.
Ja, je bolje.
Samo kako dolgo preden spet zapadem.
Pa bolj ko se zavedam sebe, bolj se počutim obupano.
Imam vse odgovore in zaključke, pa enega ne morem napisati, ker se mi zdi brez smisla. Ali ni bilo že toliko povedano in narejeno pa nič ni pomagalo? Vse je odvisno od tega kakšen dan imam. Dost mam tega.

Drži se.

kje ste moderatorji

to so kriki na pomoč

Raziskala bom kje v Sloveniji so skupine za samopomoč, se oglasim takoj ko kaj najdem.
Med tem časom lahko vsi odgovarjate po svojim najboljših močeh, več ljudi namreč več sliši, več ve… Že deljenje izkušenj, pogovor tukaj na forumu (tudi brez moderatorjev) je lahko neke vrste pomoč, dojemanje, da nismo sami…

Lep dan, F.Tadeja

Javljam se mogoče kasno ampak zdaj sem opazila to temo. Res da sem še čisto mlada(zadnji razred osnovne šole) mogoče še sploh ne vem nič ampak se v tej zgodbi najdem in upam da me bo kdo vseeno poslušal in mi vedel kaj povedat. Niti ne vem če bom vedela smiselno napisat!
Imam starejšega brata a o tem pozneje. Kjer živim imam samo eno vrstnico in imam leto dni 2 starejša fanta ki sta mi kar dobra prijatelja(saj se skupaj igramo od otroštva). Vrtec in prvi 3 razredi v šoli so bili koliko-toliko čudoviti, v četrtem razredu so nas pomešali in smo ostale 3 punce iz enega razreda(eno punco sem malo težje prenašala saj je bila nesramna). Kot celoten razred smo se 2 leti(4 in 5 razred) bolj spoznavali v 6 pa kot da bi pretrgali filmski trak. Punca iz mojega okolja me je pustila na cedilu začela se je družit samo z eno punco name pa pozabila. »Spoznala« sem sošolko katera je še danes moja prijateljica družila sem se samo z njo in ji zaupala različne stvari.
V 7 razredu so se pa začele izoblikovati skupine v razredu(fantje so se delili na dve skupini večina jih je bila frajerjov 2 pa sta ostala skupaj se pa fantje zato razumejo) punce pa so se spet delile v več skupin elita, bolj »nori«… Med sabo smo se velikokrat skregale, koga šinfale(pač kot najstnice)vendar je tega bilo preveč in so ena drugo krivile kaj sploh ni res(če si kaj omenil o kakšnem idolu je bil že ogenj v strehi)in to vse je peljalo v neskončnost in veliko punc je med sabo skreganih da sploh ne govorijo .
Potem pa so se začele moji peklenski dnevi,leta… Moja mama je ostala brez službe oče ima minimalno plačo in je začel veliko piti(ni alkoholik vendar pa pije veliko). Imamo polja, delamo da bi kaj malo prišparali saj kaj se da doma pridelat se ne bi kupovalo.
Moj 8 razred je bil grd ne morem ga pozabit najrajši bi ga izbrisala vendar ne gre. Moja prijateljica kateri sem zaupala se je začela z mano vedno manj družit nisem se vedela kam dat. Na hodnikih sem na klopi sama sedela kot nek bedak z mano se ni nihče pogovarjal. O prijateljstvu in samoti sem na hektolitre solz pretočila. Pri urah sem sedela sama(nisem odličnjakinja mi je bilo kar težko saj mi nihče ni vedel razložit kaj med uro, da tuji jezik ne omenjam ker mi ne gre in tam je bila cela groza).
Proti koncu 8 razreda so se začeli fantje pogovarjat z nami puncami vendar jaz sem odpadla z mano se je en fant pogovarjal ampak ko je opazila ena moja sošolka je ona prišla tja in se začela z njim pogovarjat(on pa z njo saj je bogata jaz pa sem navaden kmet  ). Ta fant mi je bil malo všeč vendar me je zmotila njegova divjost in obnašanje prijatelja sva(vsaj ga jaz držim za prijatelja). Cele dneve v šoli sem bila sama razen ko smo odhajali domov sem se tu pa tam pogovarjala z fantom z moje okolice vendar ko me je videla kakšna punca so se takoj širile govorice po šoli da sem se pogovarjala z fantom… Mami povem vse kaj se v šoli dogaja in tudi prijateljstvo sem ji povedala se pred njo velikokrat zjokala ona pa mi je vedno rekla»ko boš šla v srednjo šolo boš spoznala nove prijatelje« vendar to ni enostavno.
Sem verna in hodim k verouku. Slučajno sem sedela z enim fantom. Pogovarjala se nisva čisto nič niti pogledal me nikoli ni edino en kart je bilo da kaj ni vedel pa sem mu šepetala me je pogledal.
Odnosi v družini so vredu razen da se mama velikokrat skrega z očetom ko je pijan(no z mamo se več pogovarjam kot z očetom mogoče zaradi tega alkohola še niti sama ne vem) in moj brat ima malo grdo obnašanje(govori nazaj, mene velikorat nadere je pa vseeno dober fant).
(mogoče preveč preskakujem dogodke vendar ne vem kako naj napišem in upam da me boste razumeli) Ljubezen kot pri vsakem najstniku. Zaljubljena sem v enega fanta ki je 2 leti starejši od mene. Ima brata ki je tako star kot moj in so zelo dobri prijatelji. Bili smo tudi skupaj na eni zabavi me je kar opazoval vendar govoril ni nič in Boga vedno prosim naj me kje doda na kakšnem od internetnih strani vendar se še to ni zgodilo(ko je ta fant imel valeto je plesal z punco z katero sta bila par ko pa je končal šolo in šel v srednjo pa je punca imela že drugega iz njene generacija se mi zdi da mu sploh ni povedala).
Zelo si želim da bi spoznala kako res dobro prijateljico ali pa mogoče bolj fanta ki bi mogoče bil za kako piko več kot prijatelj da bi ga lahko objela ne vem več nič ali pa sem ena navadna nora najstnica katera potrebuje kakšnega psihijatra.
Srce me boli ker nimam več nobene prijateljice kateri bi lahko kaj zaupala ali se družila zaradi tega sem velikokrat ne močna velikokrat me čustveno polomijo užalijo velikokrat na takšen in drugačen način in zaljubljenost tudi pripomore k moji žalosti!
Mislim da moram še omenit da imam eno sošolko v katero je vsak fant zaljubljen njo vsak pogleda se pogovarja ona pa jih vrti okoli prsta. Veliko sem jočem tudi zaradi tega ker nisem lepa imam napake mami sem tudi veliko o tem govorila ona pa mi reeče da to ni nič jaz sem to tudi mela(od vodenih koz imam cele luknje na obrazu, se mi zdi da mi moški hormoni preveč delajo ampak na pregled še nisem šla). Če se jez pogovarjam z kakšnim fantom potem pride ona tja in ga očara z »svojo lepoto«.
Velikokrat mami govorim da kaj bi vse mogla na sebi spremenit(potem govorim nepravilnosti na obrazu oz. celem telesu ona pa mi na koncu reče da sem jaz samo obsedena to me tudi polomi ne da bi mi tu pomagala mi to reče.   Ne vem kaj naj sploh naredim niti nimam samozavesti, poguma z kar koli!
Eeeehhh brez veze mi je vse najrajši bi se vgreznila kam ali pa umrla sploh ne vem za koga živim če sem tako nič vredna. Ne morem z tako grenkobo živet kaj naj naredim (vem da me čaka še celo življenje ampak vseeno dajte kak nasvet).
Ko pa berem te vaše zgodbe pa mi solze tečejo ampak te zgodbe da so punce posilili to mi je tak grozno…(prebrala sem knjigo IZPOVED IZ HAREMA mogoče res ta knjiga ni za mene ampak vseeno se splača prebrat saj veš da nisi sam na svetu in ti da kanček upanja)
(upam da ni pravopisnih napak in da boste vedeli kaj pomagat)

Odgovora še nisem dobila ampak danes sem čisto polomljena nekomu moram povedat. Danes se vsi samo kregajo mene pa to spravlja v živce ali v obup niti sama ne vem pomagajte. Danes moj oče sploh ni prišel na kosilo ki ga naj bi meli skupaj bar ob nedeljah. Odšel je k kolegu ker mu je nekaj šel pomagat in je rekel da pride za kosilo domov. Sploh ga ni bilo maga ga je klicala enkrat nazaj ni poklical klicala je drugič in je dvignil in bil je že ker pijan. Skupnega kosila ni bilo prišel je domov komaj ob pol dveh(ali je to sploh normalno ko naj bi ob nedeljah meli kosilo ob 12 ali 12:15??) Ko je prišel domov je bil jezen saj mu je mama po telefonu rekla da so kolegi bolj važni kot družina. Sploh ne govori ko ga je mama kaj vprašala je rekel da ona itak vse ve in da je pametna(ampak niti kosila ni hotel jest). Mami je rekel da mu je pokvarila cel dopust(po moje je dopust zato da bi bil kaj z družino in da bi kaj doma naredil, da bi se kaj malo družil z prijatelji… tega ni z nami je zelo malo)! Mene to vse tak polomi nimam lepega otroštva kot ga naj bi imel vsak otrok živim v strahu pred očetom, pred alkoholom ki razbija našo družino na milijone koščkov. Danes se kregata tudi brat in mama to me še vse bolj spravlja ob živce in me hkrati lomi. Z mojim bratom se ne da normalno pogovarjat moraš pazit na besede ki jih izrečeš saj se za vsako besedo razkuri grdo govori(mislim na preklinjanje) ko sem pisala na forum sem se hudo motila o odnosih v družini danes mi je postalo vse jasno.
Velikokrat opazim da mamo že vsaka kakšna koli beseda ki jo malo bolj glasno poveš že spravlja v jok in vedno govori da je bila ona za ta svet ustvarjena zato da bi drugi svojo jezno polnili na njej. Rada bi spremenila razmerje v družini vendar ne vem kako saj sem najmlajša in nič vredna oseba! Kako naj bi jaz kaj pomagala k razmeram saj me nihče ne posluša nekaj malo me mama ki pa je z živci tudi skoraj gotova.
Mislim da to še tudi moram povedat da velikokrat jočem tudi zaradi tega ker ne poznam svoje babice in dedka po mamini strani če bi oni bili še živi bi bilo to vse drugače! Babica katero poznam pa sploh ne vem če jo imam kaj rada kot babico saj se ona tudi velikokrat svadi(ne govori ker si ji povedal kakšno napačno besedo). Pazit moram vedno kaj rečem imamo velike skrivnosti v družini kot z babico(moj dedek je umrl pred 2 leti bil je prijazen človek vedno je poslušal vedno je moral narediti kaj je babica rekla ona je v družini nosila hlače). Moj oče ima še dve sestri in brata. Pogovarjamo se z vsakim (bratom,sestro) ampak kaj dela ena sestra to ni mogoče. Ko ji kaj narobe rečeš v bistvu kaj nasprotno kot ona reče je že užaljena… v bistvu to nič nikamor ne pelje.
Samo upam da si ne bom našla takega fanta kor je moj oče saj bo prišel čas za fanta vendar vsega tega me je že zdaj vse strah! Ne vem več sploh kaj naj naredim prosim pomagajte ker bom mogla k psihijatru ker že moji živci to ne zdržijo. Samo ko vidim očeta da je pijan že izgubim voljo za vse. Velikokrat se jočem da kako otroštvo preživljam. Velikokrat se spomnim in to vse doživljam kot da bi včeraj bilo da me je oče udaril ker sem kaj naredila narobe. Naj nihče nima kakšne predstave ampak njegova mama jih je tako vzgajala in on naju z bratom hoče vzgajat tako kot v 19 stoletju!!
Ne vem, ne vem samo čim prej pomagajte, dajte kak nasvet!!! 🙁 🙁

Pozravljena eehh!

To kar doživljaš je res težko in okolje v katerem si ni ravno vzpodbudno zate. Kar moraš vedeti je, da nisi ti kriva za takšno stanje in da ti ni treba prevzemati odgovornosti za starša ( se sekirati zaradi njiju in razmišljati o tem, kako bi bil njun odnos boljši in….) Onadva sta odrasla in sta odgovorna tako zase, kot za posledice svojega življenja.

Tisto, kar bi bilo dobro, da bi storila pa je, da čimprej začneš iskati rešitve zase. Težko je, če nimaš staršev, ki bi bili kolikor toliko pri sebi ,da bi prevzeli starševsko vlogo in se ukvarjali z otroci namesto drug z drugim in dramami, ki ne zaščitijo svojih otrok, ki morda niti ne vidijo, kako zelo ti je težko…itd. Poznam to, tudi sama sem odraščala v totalno čudni družini in tega je v bistvu veliko. Verjetno mnogi tvoji sošolci in sošolke preživljajo kak pekel doma, vendar o tem ne govorijo in imajo prav takšne težave, kot jih imaš sama. Venar kot verjetno tudi ti tega ne pokažeš navzven in skušaš delovati normalno verjetno tudi oni počnejo isto. Kaj se v resnici dogaja za zaprtimi vrati neke družine ne moreš vedeti in veliko je hudega.

Svetujem ti, da poskušaš najti nekoga, s katerim bi se lahko pogovarjala in ki bi ti lahko pomagal prebroditi vse to, kar se dogaja. Pojdi do šolske psihologinje, zato so tam. Niso vsi super, ampak vsaj poskusi, morda je kakšna od tistih, ki so res zlate in ti res lahko pomaga, da lažje prebrodiš svoje krize in ti pomaga najti rešitve. Ki so, verjemi, sama sem bila še iz tisočkrat bolj nore družine in sem bila čisto zmešana in zmedena in žalostna in osamljena in …….vendar sem se odločila, da ne želim takšnega življenja in začela iskati rešitve in sem brcala in brcala , poskušala, uspela, zgrešila, se pobrala, nadaljevala….dokler se stvari niso začele odpletati. Moja družina je ostala čudna, zato pa sem se jaz izvila iz njihovega primeža in sem končno zadihala, našla prave prijatelje in začela normalno živeti.

Super je tudi, da si začela pisati na forumu in tako vsaj malo dala ven, vendar tale forum ni zate najboljiši,ker je bolj za tiste, ki imajo težave zaradi osebnostnih motenj, s katero se soočajo samai , če že, je bolje, da začneš pisati na forumu mejna osebnostna -svojci, kjer govorijo o svojih izkušnjah in si pomagajo tisti, ki imajo ob sebi nekoga, ki ima osebnostno motnjo ( v tvojem pisanju ni zaslediti, da bi ti imela osebnostno motnjo), ki imajo torej “težave” s svojci.

Slišala sem tudi, da je prav za mladostnike namenjen poseben forum Tosemjaz, tam boš lahko morda prej srečala tiste, ki so v podobni situaciji kot si ti ( in kot sem že rekla, veliko jih je)

http://www.tosemjaz.net/si/forum/

Čeprav se ti sedaj vse skupaj povsem zapleteno in nerešljivo pa vedi, da je mnogo poti iz tega ven, samo ne prenehaj jih iskati!

UPam, da sem ti vsaj malo odgovorila.
GittaAna

Hvala vsaj nekdo ki me je poslušal čeprav ne na pravem forumu!! Res HVALA!!

Pozdravljena deklica,

najprej naj se ti zahvalim, ker sem ob branju tvojega maila videla marsikaj, kar mi je pomagalo sestaviti svoje kockice. Pred leti sem namreč stala približno na podobni točki kot stojiš sama in sem pri eni zelo pridni terapevtki dobila tudi etiketo za svoje stanje – Borderline, tvoja zgodba me je pa osupnila, ker se očitno vsi s to motnjo srečujemo s podobno projekcijo preteklosti, razlikuje pa se nam zgolj projekcija bodočnosti..

Nisem utegnila prebrati tudi komentarjev, kar obljubim, da zagotovo bom, želim ti pa povedati, da nisi sama. Že to včasih veliko pomeni… Vsaj meni bi na tisti točki…
Pred teboj je mučno garanje, vendar so rezultati fantastični, vredni vsakega atoma vložene energije, samo ne obupaj…

Lahko ti povem, kaj je meni pomagalo, da sem lahko dosegla točko, ko sem lahko dokončno sprejela sebe in lahko s sabo živim v harmoniji… Zagotovo na prvi točki nekaj trans terapij ( seveda ne na prvi terapiji, najprej sva predelali in prežvekali vse kar si tudi sama napisala ). Ko sem razumsko ozavestila vse točke preteklosti, vzorcev in motenj še vedno nisem najdla svojega “kamna” ( saj veš, ko mirno daš kamen gor na eno poglavje, da lahko greš naprej ), pa je moja modra terapevtka prišla na idejo, da je potrebno spoznati in dotakniti tudi vir vseh naših težav.
Naš vir je potlačena bolečina, katero smo kopičili od prvega joka naprej…

Lahko ti povem le to, da sem po tej izkušnji, ko sem dotaknila vso potlačeno bolečino še dobrih 14 dni imela šibka kolena in roke od fizične bolečine od prvega srečanja z virom naših težav, potem pa je bilo čedalje lažje.
Šele po nekaj transterapijah sem se lahko prepričala, da je strah pred bolečino neupravičen, ker ko se ga enkrat dotakneš in preživiš, ti vedno manj pride do živega… In šele ko ti ne pride več do živega lahko začneš s telovadbo novih vzorcev. Takrat se sestavijo kockice…

Glede na to, da sedaj moram letet naprej, če pa boš potrebovala sporoči in bom z veseljem delila svoje tavanje in iskanje rešitev, če to lahko komu pomaga…

Lepo bodi, vedi, da nisi sama, da ni unikatnega zdravila za to kar nas je zaznamovalo od otroštva, vendar iz lastnih izkušenj povem, na koncu tunela je luč.

Pozdrav.