DONOSILA SEM (PO IVF), IZGUBILA SEM
Pozdravljene!
svojo zgodbo sem že objavila na forumih, ampak odpiram temo, kjer bi želela, da se pogovarjamo vse mamice, ki smo izgubile svoje otročke med nosečnostjo oz., ko smo izgubile svoje otročke po 36. tednu nosečnosti (po IVF postopku) ali kasneje!!
Končno sem že kar nekaj let nazaj našla moškega, s katerim želim preživeti svoje življenje. In res sva lepo začela in se po enem letu odločila, da je to to in da je čas za otroka. Imeti otroka je moja največja želja že od otroštva, je smisel mojega življenja….In začela sva :)…..pa se ni prijelo en mesec, dva meseca,šest mesecev….eno leto in potem sem po dveh letih končno šla do ginekologinje. Šla bi že prej (sedaj mi je žal), a sem se bala in še kar upala, da naslednji mesec pa bo….Naročila sva se v LJ….šla tja….tam so nama povedali da je vse vredu z nama….šla sva v IVF postopek….pa se ni prijelo. Drugič se tudi ni prijelo. In tretjič, po ŠTIRIH letih čakanja, mučenja,bolečin….se je končno pokazal tisti plusek!!!! Nepopisno veselje 🙂 …in začelo se je…..veselje,priprave,pregledi,…nakupovanje….Šla sem na vse teste-preiskave, tudi na nekatere samoplačniške in vedno je bilo vse vredu. Imela sem lepo zdravo nosečnost, močno sem se navezala nanj in oba s partnerjem sva komi čakala da pride na svet. Otroček je bil zdrav…tudi spola nisva želela vedeti pred porodom, da bo večje presenečenje (jaz sem si močno želela punčko). Potem pa…..
…..v 39. tednu + 7dni, osem dni pred PDP nisem več čutila gibov….globoko v sebi sem že čutila, a absolutno si tega ne priznaš….vse sem poskušala tisto jutro a otroček se ni zbudil…moj je prišel iz službe,povedala sem mu in postal je prestrašen…šla sva dežurni ginekologinji in naredili so CTG…in lejga srčka…sestra je odšla iz sobe,ostala sva sama.”Je srček,sam je bolj šfoh” sm rekla mojmu ki je zdraven stal…videti je bil ne siguren…in pride sestra nazaj z zdravnico in ta odkima z glavo…mene postane strah…pride še druga zdravnica…tudi odkima z glavo in reče naj greva z njo v drugo sobo na ultrazvok…dobila sem solze v oči….! Ekran je obrnila proti sebi, a vseeno sem videla da nič ne utripa na ekranu….obrnila sem se stran. Ginekologinja me pogleda v oči…ni mi mogla povedat…obrnila se je nazaj v ekran in rekla: “Ni srčka”….in svet se mi je porušil v sekundi…”kako ni srčka??!!!” sm vpila,spraševala,…..”nehal je bit”….tema mi je padla na oči, začela sem kričat in jokat,….partner me je objel in oba sva jokala…..!!!
……dali so mi tabletko za zorenje materničnega vratu in rekli, da lahko traja do tri dni, preden bi dobila popadke…bilo me je groza. Misel na to, da bom mogla imeti tri dni trupelce v sebi….to me je ubijalo…želela sem carski rez….so mi ga odsvetovali. Naslednji dan (v 40. tednu) zjutraj se je začelo in ob pol dveh sem z groznimi bolečinami rodila punčko Klaro, veliko 53cm in težko 3290g. Jokala sem in jokala….oba sva jokala….bila je punčka…najina hčerka….Že prej sva se pogovarjala, da bolje da ne vidiva otročka…naj oni poskrbijo za vse…,a moji občutki so bili drugačni iz minute v minuto. Seveda sem želela videti svojega otročka….in par ur po porodu sva jo tudi videla, jo pobožala, poljubila in ji povedala,da jo imava rada…nato sva se poslovila. Žal nama je bilo ker je nisva še slikala, a nič zato…vesela sem bila, da sem jo vsaj videla in se poslovila od nje.
Najina hčerkica je samo zaspala. Niso našli drugega vzroka. Globoko je zaspala in odšla med angelčke.
……danes bi bila stara 6 mesecev in 7 dni. Prazna zibka, prazna sobica, prazno in tiho stanovanje,…prazna duša….strto srce….!!! Bolečina je neznosna…jokam in dajem ven iz sebe. Pogled na nosečnice me ne moti tako, zaboli me pogled na mlado družinico….kako se smehljajo, kako oči in mamica pestujeta svojega otročka, skrbita za njega, ga poljubljata…Najine hčerkice pa ni….nikoli je ne bova pestovala….Sem pozitivna oseba in nisem se zaprla vase, a vseeno mi psiha povzroča težave-tudi fizične,zdravstvene težave….Minilo bo še neki časa da bom prebolela, ker trenutno me je močno strah…toliko časa sva se trudila….kaj če ne bom več zanosila?!! Poskušam ne mislit na to, a…..!
……se trudim in si močno želim, da grem hitro čez žalovanje, da se hitro poberem in da ponovno poskusiva….Ker se resnično trudim in želim živeti naprej ter najini Klari dati žive in zdrave bratce in sestrice!!!
poljubček moji Klari in vsem angelčkom. Ter objem vsem mamicam angelčkov….
Nimam besed. Le sočustvujem lahko s teboj. Si predstavljam, da je tvoja bolečina neznosna. Nihče ne ve, zakaj se je to zgodilo, nihče ne ve, zakaj je tako . So stvari v življenju, na katere ne moremo vplivati in ne jih spremeniti. Morda bomo nekoč zvedeli. Tvoja Klara je med angelčki, nekje drugje, te čaka na drugi strani. Le čas bo nekoliko pozdravil bolečino, ostali pa bodo boleči spomini.
Želim ti vse dobro in veliko upanja!
Pozdravljena Anja!
Sprva iskreno sožalje ob izgubi vajine hčerkice. Zdi se kot d bi brala lastno zgodbo, le s to razliko, da sem bila 5 tednov manj noseča kot ti – torej v 34.tednu…tudi podoben razplet dogodkov – doma, strah pri prihodu v bolnico, drug dan porod – vse identično…24. bo štiri mesece in prav tako se nama je rodila punčka…rodila sem sicer šele zvečer, od zjutraj pa so me umetno “odpirali”…
Tudi pri nas je bolečina močna, tako zaželjena je bila…živela bi življenje lepše od princeske, pa ji ni bilo usojeno…vzrok prav tako neznan…en dan prej sem bila še pri dr. Pušenjaku na pregledu tako, da lej ni besed sploh…imam še nega sina, za katerega se sedaj še bolj bojim tako, da ja imamo kar težko obdobje in res je da se vprašam pa zakaj glih jaz??? Zakaj ravno moja???
Septembra začnem spet delati, po eni strani komaj čakam, ker upam, da me bo poklic, ki ga z veseljem opravljam vsaj malo zamotil…
poskusiti še kdaj ali ne? ne vem, po eni strani bi bila že kar jutri spet noseča, po drugi strani pa se bojim, tako zelo bojim…
če boš želela kontakt z menoj, mi lahko pošlješ zasebno sporočilo…
vse dobro…mislim, da si ga obe zasluživa krvavo…
Hvala punce za podporo.
Manjana, poslala sem ti ZS.
Tudi jaz sem mnenja, da se vse zgodi z razlogom. Tega razloga trenutno še ne vidim, a vem da mi bo čas dal odgovore. Vsak dan se počutim bolje, vsak dan sprejemam vse to kar se je zgodilo in vem da sem na pravi poti, da ponovno sproščeno zaživim. Moja punči bo vedno z mano in jaz vedno z njo. Ničesar za nazaj ne morem spremeniti in če ubijam sebe, s tem ne bom vrnila moje punčke. Pravzaprav bi se s svojo žalostjo še bolj oddaljila od nje…tega pa ne želim!!! Zato sem pozitivna, vesela in nasmejana, ker sem mama, sem mama prelepi punčki, ki jo nosim v srcu.
lp
Draga Anja,
si na pravi poti, bodi vstrajna in močna, da bo tvoja punčka ponosna nate!
jaz sem lani v 19.tednu izgubila dvojčici, ki sta nastali po 4 letih truda in v 3. IVF. Meni je najbolj pomagalo, če sem črne misli odganjala s spomini na lepo nosečnost. Zavestno sem si govorila, da sem hvaležna za tistih nekaj mesecev, ki smo jih preživeli skupaj, da tega ne bi nikoli zamenjala kljub bolečini, da zdaj sem in bom vedno mama… Pomirjali so me sprehodi v naravo, v hribih sem začutila moč narave in se zavedla, kako majhni smo proti njej in nam ne preostane drugega kot da sprejmemo, kar nam da. Jaz osebno ne verjamem, da je za to nek višji razlog in da se vse zgodi z razlogom. Oz. verjamem, da si moramo ta razlog najti same in iz te hude izkušnje potegniti nekaj… jaz zase vem, da sem se spremenila, da lažje sprejemam karkoli že, imam en tak mir v sebi, ker vem, če sem dala to skozi lahko dam vse…
Zdaj sem spet sveže noseča, 5. IVF. Ta nosečnost bo ena sama živčna vojna, najprej prve 3 mesece, potem do magičnea 19. tedna in potem do konca…. ampak se ne pritožujem!
Želim ti vse dobro!
mir *v*srcu
hvala. tvoje besede so mi v tolažbo. želim ti mirno nosečnost…vem da bom tudi sama kmalu spet noseča (v to ne dvomim) in vem da bo zame to zelo težko, a vseeno bom naredila vse da bi omilila vse skupaj in da bom imela lepo nosečnost. Mislim da bo meni najtežje po 20. tednu oz. ko bom začutila prve gibe…a resnično bom vsak dan delala na tem, da bom mirna in sproščena…in tudi tebi to želim.
Drugače pa tudi jaz mislim na lepe stvari in na zelo lepo nosečnost, ki sem jo imela…na to, da sem mama prelepi punčki, ki me čuva iz nebes in tega mi nihče ne more vzeti. Čeprav je nimam ob sebi, jo imam v sebi in srečna sem za to. Vem pa tudi da mi bo prav kmalu poslala žive in zdrave bratce in sestrice.
srečno
Pozdravljena,
ja bolečina je huda. Tudi jaz sem že pisala o moji izkušnji. Moja punčka je bila mrtvorojena namesto, da bi živela. In to ravno okoli novega leta (28.12.). Vsi so se veselili novega leta, mi pa doma brez dojenčka. Ampak sem preživela. Imela sem samo dve izbiri . Ali se mi “zmeša ” in ne morem več v službo, ker sem polna pomirjeval ali pa sprejmem in živim normalno. Izbrala sem drugo pot. Danes sem normalana (recimo) in imam sina, ki pa je na račun sestrice zelo trpel. To pomeni, da je bil deležen velike mere stresa po zaslugi zdravnikov. O tem mogoče drugič.
Kaj je bilo narobe z mojo punčko? Imam odgovor do katerega sem prišla po 12 letih. Pri nas v rodbini je v vsaki generaciji bil otrok, ki je umrl. Pri nas sem bila jaz na vrsti ( ne moja sestra).
Jaz sem preživela. Tako le pogumno naprej in ne misliti kaj je bilo ampak da vse bo dobro.
Nagrada je res neprecenljiva.
Žal mi je da se ti je to zgodilo žalostna vrtnica. Ja, to so velike bolečine in stres. Jaz sem zdaj po enem letu šla ponovno v postopek, oziroma sem ravno 4.dan po transferju dveh zamrznjenčkov…lahko si predstavljate, kako mi je…sem se pa počasi že umirila. Prvi dan po transferju sem bila zelo napeta, potem pa sem si dopovedala da tako sigurno ne bo uspelo in da moram bit sproščena. In zdaj se kar dobro počutim, čakam in si želim….a zraven si govorim da kar bo pa naj bo, če nam je prvič uspelo, bo tudi drugič…pa naj bo to zdaj ali pa malo kasneje…! Občutek imam da bo to že sedaj in da nam je tako namenjeno, a ne vem če je to le moja velika želja…bomo videli.
3.1. je bilo eno leto odkar sem rodila najino punčko Klaro in moram reči, da je bila prva polovica decembra za naju zelo žalostna in napeta, pa tudi potem je še bilo vse nekam prazno, a jaz sem poskušala narediti tako, da bi bilo lažje. In sem bila prav vesela ko sem postavljala smrekico in jaslice…ker sem se spomnila svoje lepe nosečnosti v tem času in vem da bi tudi moja punčka bila vesela lučk,… prižigala sem svečke, se spominjala, tretjega januarja sva šla na grobek…mislim da sem jo počasi spustila iz rok in se osredotočila na prihodnost. Najina Klari bo vedno z nama v srcu, a čas je da ji dava žive in zdrave bratce in sestrice…
…tako da punce držite pesti zame in tudi jaz držim za vas, da vam uspe oziroma da najdete svoj mir….
se slišimo…
papa
hvala..v januarju ni uspelo, je pa uspelo v novem postopku aprila in sedaj sem v 14. tednu. Seveda si močno želim punčko, ker sem jo imela in sem jo izgubila, a bom zelo vesela tudi fantka…samo da prijoka na svet in ga toplo objamem…usojeno mi je da imam rok skoraj na isti dan, kot sem imela pri moji punčki…že mora bit tako!
srečno vsem….
bolečina mine…ostanejo spomini…naj bojo le lepi…