Večkrat razmišljam o tem, da bi v primeru nesreče ali smrti podarila svoje organe in s tem mogoče nekomu rešila življenje vendar se nikakor ne morem dokončno odločiti, ker me je nekako strah, čeprav vem, da po smrti telo nič več ne čuti. Zanima me, kaj vi menite o tem?

Saša***

Jaz sem se že v srednji šoli vpisala med darovalce organov in sem nekaj časa tudi vedno imela pri sebi kartico. Potem sem pa slišala (iz preverjenih virov), da se baje v primeru nesreče, za darovalce ne “potrudijo” tako, kot bi se sicer. Saj pravim, baje. Ne vem, koliko je na tem resnice, ampak sem dobila kar malo predsodkov.
Tako zdaj kartice ne nosim s sabo, sem pa mojim bližnjim povedala, da naj v primeru smrti darujejo moje organe. Mene tega ni strah, saj to je tako ali tako samo telo. In zakaj ne bi nekomu omogočila boljšega življenja oz. mu ga celo rešila, če le lahko.

Ines, ne vem, kaksni so ti tvoji preverjeni viri, ampak moji preverjeni viri pravijo, da se o darovalstvu pogovarjajo in odlocajo sele, ce je oseba umrla in je smrt potrjena. Nikakor prej nihce ne brska po tebi in isce morebitne kartice darovalca, ne da bi ti v pomembnih kriznih trenutkih pomagal in se boril za tvoje zivljenje. Seveda pa med ljudmi krozijo razlicne zgodbe in tega ni nikoli moc prepreciti. Bodisi je tako bolj zanimivo in srhljivo, bodisi skusajo na ta nacin oprati svojo vest, ker niso nosilci kartice (pa jih je pravzaprav strah).

Glede darovalstva, Sasa, ti bo mogoce pomagala predstava, kaj se po smrti dejansko dogaja s tvojim telesom: prvih nekaj ur se pocasi zacno dogajati dolocene spremembe. Zastaja kri in se strjuje. Organi ne dobivajo vec hranil in zacne se celicna smrt, ki je pri obcutljivih celicah hipna (npr. mozganske celice nimajo veliko tolerance, odmrejo v nekaj minutah), pri manj obcutljivih pa kasnejsa. Ker je smrt nekaj nepovratnega, nastajajo razkrajajoci procesi, ki so enosmerni in vodijo v razpad. Porusi se ravnovesje elektrolitov. Nekatere celice popokajo. Bakterije iz crevesja zacno naseljevati tudi druga tkiva in jih razkrajajo, pri tem se tvorijo plini (mrlic zaudarja). Skratka – ce ti je misel na tvoje organe, ki bi utegnili nekaj “cutiti” (pa vendar je to nemogoce, ker so zivcne celice med najbolj obcutljvimi in ne morejo prevajati takega sporocila, sploh pa ga mozgani ne morejo zaznati), se tako ljuba, imej pred seboj sliko, v kaj se spremenijo. Ce pa jih komu podaris, podaris v bistvu svojemu organu malo vec zivljenja, kot ga je imelo telo. Meni osebno je ta misel lepsa. Vsaj koscek mene se se ne bo razkrojil in celo vec – nekomu utegne priti prav.

Kot sem napisala, ne vem, koliko je na tem resnice, ampak to mi je povedal en znanec, ki je včasih vozil rešilca. Če se je on zlagal, potem tudi jaz lažem.

Irena, imam še eno vprašanje, čisto tako, informativno. Kakšne so starostne omejitve za darovalce?

No, ta znanec ima morda na zalogi se kaksno srhljivo zgodbo, ne le ene. Pa s tem nocem zbijati njegovih ucinkov (ali pac?)… Verjetnost, da se ekipa iz resilnega vozila na kraju nesrece najprej zapodi iskati kaksne donorske kartice, pa tudi ni velika, kaj? Moznosti zlorab so majhne, saj je postopek darovanja pod stevilnimi mehanizmi nadzora – vsaj zakon jih predpisuje.

Starostnih omejitev pri lastnih osebnih odlocitvah seveda ne moremo postavljati. Vsekakor pa so tudi na organih dolocene starostne spremembe, zaradi cesar bodisi organu pesa funkcija ali pa ima “krajso garancijo”. V medicini je vedno tezko postaviti mejo, zato bi tudi naredili kateremu organu krivico, ce bi rekli, da so “dovolj dobri” organi le mladostnikov – saj je tudi odvisno, za kateri organ konkretno gre.

Pozdravljeni!

Ravno tema za mene. Jaz si namreč zelo želim postati darovalec organov. Me pa zanima ker vidi da se Irena zelo dobro spozna na te reči kam moram to iti oziroma kje vse uredim. In v kakšnem stanju smrti lahko vzamejo organe zanima me ali samo možgansko mrtvemu človeku ali pa če je smrt drugega vzroka. Recimo nesreča da ti poškoduje kakšen drugi organ ali pa recimo se zavedam da pri zastrupitvah ravno ne bi šlo:). Vglavnem jaz nimam nikakršnih predsodkov. Pa tudi mi ne gre zato da bi del mene živelo naprej, saj ljudje imamo še duše, ampak samo zato da bi lahko komu drugemu omogočil nadaljno življenje. Prosim za odgovor in lep pozdrav vsem.

Da postanes darovalec potrebujes zgolj kartico darovalca, ki jo nosis (in podpises) pri sebi. Lahko pa s to svojo zeljo le obvestis svoje domace in se o tem pogovorite. Kartico se da v Ljubljani dobiti na Slajmerjevi na Zavodu za transfuziologijo, kjer so na voljo mimo vratarja in potem desno. Za druge kraje zal ne vem.

Smrti ne ugotavljamo le po mozganski neaktivnosti, ampak obstaja za to pravilnik (EKG je ravna crta in podobno) s stevilnimi tockami. Smrt potrdi komisija treh zdravnikov, ce nastopi v bolnisnici. Popolnoma nemogoce je, da bi se zivemu cloveku ali cloveku, ki se bo morda se “prebudil”, odvzeli organe.

Pozdravljeni,
Za vse tiste, ki bi morda želeli postati darovalci, pa se bojijo zlorab: lahko naredite tudi tako, da nimate kartice, ampak le poveste svojcem, da bi v primeru svoje smrti želeli darovati. Tako bi osebje v primeru potrebe po organu vprašalo vaše svojce, če dovolijo in ni panike, da bi vas bilo strah (da bi vas posebej v ta namen kdo pustil umreti). In vaša dobrota bo pomagala zaživeti nekomu drugemu.

JAZ ŽELIM NAREDITI SAMOMOR in to bom nekega dne storil ker tako se več ne da živeti v tej svinjariji to ni življenje ne umiranje ne bom dlje zdržal ampak ko bom to storil želim donirati svoje organim takim kateri jih potrebujejo.
Imam vso pravico da sam odločam o svojem življenju katero to ni ,a,pak organe vse kar je uporabnega želim podariti kako naj to izvedem da bodo pravočasno na pravem mestu

ja seveda moji svojci ne bodo odločali o meni o sebi odločam jaz sam in želim vse kar je koristnega darovati da bo vsaj nekaj dobrega od mene ampak kartica saj je nimam vedno pri sebi pa nikjer jih več ne vidim da bi jo še kakšno ozpolnil pa bi jih imel več za vsak slučaj ko bo tako daleč