Domači kunci, brejost, parjenje ….
Na pogled se zajklja med brejostjo ne spremeni. Najbolje, da jo vzameš iz kletke in pogledaš, če ima že natečene seske. Daj ji seno, da si bo zgradila gnezdo. Kaj bi bila ta bela tekočina mi ni jasno. Pozabila sem pa omeniti, da se kunčica enako obnaša tudi pri navidezni brejosti ( nosi gnezdo, si spraska dlako, ima poudarjene seske).
Jaz pa imam en problem. Dve izmed samic domačega kunca ne dovolita parjenja. Kadar jih pripustimo kar okamenita, cvilita, godrnjata in spuščata različne glasove..Naj povem, da zagotovo nista breji, ker se to dogaja že par mesecev.Medtem smo že zamenjali samca pa se stanje ni izboljšalo. Naj omenim, da sta obe samici v preteklosti že kotili.Ena izmed njiju večkrat pripravi gnezdo, mladičev pa ni.Prosim za nasvete.
Me je kar malo zmrazilo, ko sem brala nekatere od zgornjih objav, predvsem vprašanj ….
Določene stvari je pač dobro vedeti preden si omislite kunca, pa če ga namerevate imeti za razplod in zakol ali pa kot domače ljubljenčke v stanovanjih. Sploh za te zadnje si verjetno želite, da bodo dočakali svoja “pozna leta” in bodo pri tem zadovoljni in zdravi.
Prvi korak k zdravem kuncu je njegova prehrana. VEDNO mora imeti na razpolago seno in vodo, dnevno naj dobiva svežo zelenjavo (vsaj eno skodelico na dan). Če imate sušilnico za zelenjavo lahko dobi tudi popolnoma posušeno/dehidrirano zelenjavo, nikakor pa ne sparjene, gnile ali mokre (to zadnje velja predvsem za travo, radič…). Primerna zelenjava je: sveža trava, redič, manjši kos korenčka (recimo največ za dolžino prsta), koleraba, peteršilj, zelena, regrat, trpotec, rumeno korenje, paprika, bučka, kumara, četrtina jabolka (več, če se veliko giba), za popestritev, če mu je všeč lahko list vrtnice ali jablane. Za kunce NI PRIPOROČLJIVO: detelja, marjetice in marjete, zelje, fižol(karkoli kar napenja), solata ledenka, kristalka, mehka solata (pravzaprav, če že mora biti solata potem endivija, sicer pa raje redič), citrusi, redkvice in redkev, toskična je tudi celotna rastlina in plodovi paradižnika, slak in lilije… Dobro jim je dati kako svežo vejo za glodanje, vendar je tudi to potrebno izbrati previdno (nekatera drvesa vsebujejo snovi, ki so kuncem toksične). Najboljša izbira so veje jablane, leske. Nikakor pa recimo češnja. Kot dodatek lahko dobivajo tudi zrnje, ampak v manjših količinah (če že dnevno potem recimo jušno žlico in ne več), lahko pa jim včasih za bolj razgiban jedilnik ponudite katere izmed bolj kvalitetnih “zelenih” peletov (genesis naprimer). Če imate kunca za ljubljenčka si najbrž ne želite le, da bo čim večji, težji in lepo debel in bo dobro kosilo ampak predvsem, da bo zdrav. Tako debelost kot tudi zamaščenost notranjih organov za kunca niso OK.
Nažalost je tako, da ko kunec pokaže, da se ne počuti dobro je velikokrat že prepozno. V času menjave dlake, se jim včasih naredijo kot mačkam “kepe”, vendar pa jih kunci nimajo možnosti izbljuvati in posledično lahko poginejo zaradi tega. Pomagate jim lahko s še bolj skrbnim krtačenjem, včasih pomaga probiotik, celo Actimel. Večina veterinarjev ni ravno specialistov za kunce. V Lj. recimo je le ena ambulanta, ki ve kaj dela (v mestnem logu), druga najbližja je v Grosupljem …
Opazujte tudi kunčev iztrebek. Vsi vemo kako izgleda, ko je kunec zdrav. Trden bobek, ki se ga pravzaprav lahko pobere z roko, pa ni večje panike. Če kakorkoli odstopa od tega, je to znak, da s kuncem nekaj ni OK in ga je potrebno začeti opazovati, takoj ukiniti vso svežo hrano in pustiti le seno in vodo. Če opazite poslabšanje v počutju (manj energičen recimo) se takoj odpravite k veterinarju (izberite takšnega, ki o kuncih kaj ve).
Najmanjša kletka za pritlikavega kunca naj bo dolga vsaj 80cm in široka vsaj pol metra (absoluten minimum). Kljub temu pa se mora kunec vsak dan tudi prosto gibati (spuščen v stanovanju ali zunanji ogradi) vsaj 4 ure (seveda lahko pride dan, ko ne gre, načeloma pa vsaj toliko). Če je kunec večji mora biti tudi kletka večja, če jih je več, se mere pač podvojijo, potrojijo…
Večina kuncev se navadi na eno mesto kjer opravljajo potrebo, zato vam iz praktičnega razloga predlagam kotni WC, v katerega stresete lesene pelete, dnevno odstranite “pridelek” in razmočene pelete nadomestite z novimi. Kunčji iztrebki so “fajn” gnojilo, zato jih lahko tudi uporabite 😉
Stelja po celi kletki niti ni nujna, lahko pa je nekaj (recimo seno-slama in nekaj žaganja) namestite v škatlo v nasprotnem kotu od WC-ja. hitro boste ugotovili, če mu godi ali ne.
V vročih dneh morate poskrbeti tudi za to, da se kunec ne pregreje (in pogine). V kletko mu položte keramično ploščico ali dve. Rahlo mu lahko tudi z zunanje strani močite ušeska in mu v vodo stresete ledeno kocko ali dve, da se ne spari. Prav tako mu lahko ponudite plastenko z zamrznjeno vodo zavito v krpo, da se ob njej hladi. Če ga imate poleti zunaj v ogradi, poskrbite, da ima hladnejšo senco, kamor se lahko umakne (zajčnik ali hišica na soncu, sta kljub senci noter še bolj vroča).
V toplih dneh (ko so muhe) morate biti pozorni nanje in še posebaj skrbno čistiti kletko, predvsem WC. Muhe namreč lahko tam pustijo jajčeca, ličinke, ki se izvalijo se primejo na kožušček na trebuhu kunca in ga lahko pojedo pri živem telesu (osebno sem videla 2 takšna primera in je res zelo grdo). Vse skupaj se zgodi zelo hitro in kunec zopet ne pokaže kakih posebnih znakov, dokler ni že prepozno
Če ste se odločili, da sparite samca in samico bodite previdni. Samico nekaj dni zaporedoma (ne več kot 4) dajajte k samcu. Odstranite jo takoj, ko samec opravi (običajno se zvali z nje, lahko trza z nogami, celo spusti cvileč zvok, leži na hrbtu…). Potem pa samico pustite, da v miru prestane brejost in kotitev. Prav tako je ne parite ponovno dokler še skrbi za mladičke (se pravi nič samca v bližini, tudi kletk ne dajajte preblizu skupaj, ker so zelo iznajdljivi…). Prepogosto parjenje namreč žival (tako kot tudi človeka) izčrpa in lahko veliko predčasno pogine.
Če se vem zgodi, da kunčica skoti mladiče potem pa iz nekega razloga pogine ali pa ne skrbi zanje jih lahko dohranjujete z nadomestkom mačjega mleka (se dobi v boljših prodajalnah za živali ali veterinarjih, pri nas običajno KMR), ne z mlekom za mačke kot priboljškom (whiskas, neka znamka tudi v Leclercu). Če v danem trenutku nadomestka mačjega mleka nimate, se pa že mudi lahko začasno uporabite kozje, nikakor pa ne kravjega ali pa nadomestka za človeške otroke. Čisto majhnih kunčkov ne smemo pustiti brez hrane več kot četrt dneva. Napačno mleko ali preredki intervali hranjenja lahko privedejo do deformacij ali kasnejših zlomov kosti, ki niso pravilno raščene … Čisto majhnim kunčkom je potrebno tudi masirati trebušček, da se spodbudi prebava, masaža je nežno božanje trebuščka, brez pritiska, potrebna pa je v prvem tednu starosti. Več o tem poiščite v dobrem spletnem viru, sami se mi še ni zgodilo in zato nimam izkušenj in raziskave iz prve roke.
Kunca je treba vsake toliko tudi pokrtačiti (odvisno do dlake, če je dolga vsak dan, če je krajša pa vsaj enkrat tedensko. Pri obeh dlakah vsaj enkrat ali 2x dnevno, ko dlako menjava, da je sam čim manj pogoltne). Na senu si “brusi” zobe, zato mora biti vedno na razpolago, vsake toliko pa vseeno preverimo, če niso zobki preveč zrasli. Če nima priložnosti kopanja mu bo verjetno potrebno postriči tudi krempeljčke. PREVIDNO, da ne zarežete v “živi del” (prikaz tule klik), ali pa to delo zaupajte veterinarju.
Periodično pregledamo ušesa (včasih se lahko pojavijo garje). Če se slučajno pojavijo bolhe ali pršice (ko je zunaj recimo, jih lahko pobere), se z veterinarjem posvetujte, katera ampula je primerna, določene so namreč toksične. Če niste prepričani, da vaš veterinar ve o čem govori, pokličite v specializirano ambulanto, to vam bodo povedali tudi po telefonu.
Če imate kunca spuščenega zunaj v ogradi pazite, da bo dovolj visoka (eden izmed mojih preskoči tudi 80 cm visoko ogrado z malo zaleta). Zavedajte se tudi, da so kunci dobri kopači in si lahko naredijo rov “na prostost, zato naj bo ograda ali tudi podzemna ali pa jih ne puščajte samih. Potrebno je vedeti tudi, da so predvsem manjšim pasmam in mladičem lahko nevarne mačke, kune …
Super zgoščen in informativen zapis, NikaM.
To je po mojem mnenju “naslednje” področje, kje bo potrebno ogromno narediti glede izobraževanja in odgovornega skrbništva. Večina kuncev namreč biva v povsem neprimernih pogojih, z neprimero oskrbo in (zelo pogosto) hrano, vse več je tudi primerov, ko ljudje kunce kratkomalo zavržejo, ko se jih naveličajo :/
Za moje pojme je 7 mesecev stara kunčica premlada. Ni rečeno, da parjenje ne bi uspelo, ampak navsezadnje zanosi lahko tudi 14 let staro dekle 😉
Jaz bi počakala, da je kunčica polno odrasla pred parjenjem (vsaj še par mesecev)
Poleg tega upoštevaj, da na začetku kunčice niso nujno ravno najbolj “vešče” materinstva.