Stara sem 30, živim sama z mamo. Šest let nazaj je izgubila službo, od takrat za vse skrbim jaz. Plačujem najemnino, vse ostale obveznosti, pa še njene dolgove, tako da mi ne preostane praktično nič.

Mama se na zavod za zaposlovanje noče prijaviti, ker je tam skregana z vsemi (tako vsaj pravi). Vedno govori, da si išče delo, ko pa omenim kakšen razpis, vedno najde nek izgovor, zakaj to delo ni zanjo.

Ima probleme s socialno fobijo, ki jih imam tudi jaz, vendar hodim k psihiatru in na psihoterapije in se trudim, čeprav mi ni lahko. Terapevtka mi je celo omenila, da lahko mama kdaj pride z mano, vendar je niti slučajno ne bi mogla pregovoriti v to, ker pravi, da je vedno vse probleme rešila sama in bo tudi tega. Vedno igra žrtev, govori da za dolgove in za njeno stanje ni sama kriva, kar mogoče res ni, ampak to ni rešitev.

Rada bi se preselila na svoje, začela varčevati za prihodnost, si ustvarila družino. Vendar če to naredim, je mama tako rekoč na cesti, tega si ne bi odpustila, ker jo imam vseeno zelo rada in me skrbi zanjo. Njeno iskanje službe traja že šest let, njeno psihološko stanje pa je vedno hujše. Pregovoriti v kakšno zdravljenje se ne da, pogovoriti se z njo o tej celotni temi pa je enostavno nemogoče. Ko je dobre volje (kar je redko), je najbolj prijazna in nežna oseba na svetu, takrat mi postane žal že samo za misel o selitvi.

Prosim za nasvet, ker se počutim, kot da sem v zaporu.

Spoštovani Linabina,

hvala za vaš iskren zapis. Sliši se kot klic na pomoč. Ne vem kako zmorete vse to. Glede na to, da imate tudi sami težave in diagnozo, ste lahko prav ponosni nase, da premorete pogum in moč, ki v vas je. Dobro je, da imate psihiatrično in terapevtsko podporo in da ste na poti reševanja te svoje stiske.

Žal mi je, da se počutite kot bi bili v zaporu in kot da ste ujetnica svoje matere, in verjetno na nek način to v resnici tudi ste. Vem, da vam bo morda to težko slišati, vendar vas mama s svojimi občutki nemoči in s tem, da ne dobi službe, drži v šahu. Vi pa nekako, čeprav s stisnjenimi zobmi, kot pridna in skrbna hčerka še vedno »pristajate« na to. Pa si lahko počasi daste dovoljenje, da zaživite za sebe. Si predstavljam, da vam ni lahko, da postajate vedno bolj naveličani te vloge in nenehnih skrbi, pritiskov in finančnih bremen, od česar pa sami nimate praktično ničesar. Domnevam, da še ne zmorete priti do svoje prave jeze in občutka odločnosti. Pomembno bo, da to temo izpostavite na psihoterapiji.

Kot ste sami opisali, ste razpeti med ljubeznijo in skrbnostjo do nje in občutkom krivde, če samo pomislite nase in na svoje potrebe in na svoje življenje, ki vam pripada. Razumem, da ste močno ujeti v tem razcepu in da vam mamino vztrajanje v tej njeni coni udobja nikakor ne ustreza več, vendar vas občutki krivde in skrbi kaj bo z mamo, potegnejo nazaj v začarani krog. Potem pa nad vami visijo še dolgovi in finančna luknja. Manjka sicer še ogromno podatkov, da bi si lahko ustvarili celotno sliko zakaj je tako. Kakor razumem, je mama sicer sposobna sama poskrbeti zase in nima kake psihiatrične diagnoze ali zdravil (torej da je opravilno sposobna).

Vem, da se je zelo težko izviti iz tega primeža in da se vi kot odrasla hčerka lahko z delom na sebi lahko toliko opolnomočite, da boste to lahko realizirali. Mame ne more nihče prepričati, samo od vas pa je odvisno vaše življenje. Počasi se boste skušali s pomočjo terapije znebiti občutka krivde in dati odgovornost za mamino življenje njej, vi pa boste skušali svoje življenje vzeti v svoje roke, saj vam sicer življenje prehitro polzi mimo…

Glede mame si morda lahko pomagate tudi s strokovnimi službami (center za socialno delo, Karitas, njen osebni zdravnik…), če si ne bi zmogla pomagati sama. Je pa vsekakor za računati na to, da se ne bo strinjala in bo nasprotovala vašemu osamosvajanju in odselitvi, ker bo sicer sama primorana v to, da se aktivira… Tega pa (raje) ne bi…. V tem je začarani krog in psihični pritiski in manipulacije, ki na koncu pristanejo pri vas, kar pa je čista krivica. Vem, da tudi mama ne dela stvari načrtno ali zato, da bi škodila vam, in da gre vse to po nekih podzavestnih vzorcih… Pomembno bo torej razmejiti vašo in njeno odgovornost za svoje samostojno življenje. Mame, kakor rečeno, ne boste spremenili, imate pa vpliv nase in na svoje življenje in vam želim, da ga začnete živeti. Zmorete in vas podpiram v tem.

Vse dobro vam želim.

Tudi dneva več ne odlašajte z odhodom na svoje …To bo nenazadnje dobro vplivalo tudi na mamo, ki oćitno še ni v penziji in bo vsekakor morala poprijeti za kakšno delo ali pa živeti od socialne. Morda bo tudi sama poiskala pomovč in se bo obema življenje obrnilo na bolje. Če boste nadaljevali po starem pa si boste nakopali vse več problemov in tudi sebi ne boste več zmožni pomagati.

Vse dobro želim!

Jaz sem bil v zelo podobnem položaju. Lahko je govorit o spremembah, težko pa je izpeljati kakšno. Pojdi na svoje, bo mama tudi začela razmišljati drugače. Sedaj ima občutek neke varnosti, katero ji ti zagotavljaš. Ne se pustit tako izkoriščat, ji nisi nič dolžna. Najprej poskrbi zase in za svoje življenje, potem pa ga deli z drugimi.  Če te zanima, ti lahko povem še mojo plat zgodbe, ter kako sem izstopil iz začaranega kroga

meni se zdi, da bo mama hitro delala, če boste odšla….prej ji a ni potrebno

Jaz sem podobni situacijo, tudi zivim sam z mamo in sama z majhno penzijo ne more preziveti. Stara je 74 let, pa tudi zelo naglusna. Skrbi me zanjo in zdi se mi prav da sem z njo in jo cuvam. Sam sem introvertiran, zadrzan moski in tezko najdem partnerico.

Zelo težke situacije in vedno več jih bo!