Gospa Luss,

Nisem vedela, da ima vaš oče šele 57 let in popolnoma se strinjam z gospo prrrh. Bolezen človeka zelo postara, tako telesno, kot mentalno. Še zlasti, če se ta vleče tako dolgo, kot pri vašem očetu, ki se mu je nekaj popravilo in doletelo še nekaj hujšega. Mislim, da je za človeka, ki je bil aktiven, športnik in potem kar naenkrat …………, to še toliko težje.
Tudi moj mož je bil športnik, potem pa kar naenkrat ……, le da je pri njem bila diagnoza tako huda, da je kljub težki borbi, moral oditi veliko prej …………..

gospa luss in prrrh,
vidim, da sta si lepo pomagali, v napadih na mene podajati besedno orožje, ki služi vašemu samopotrjevanju. Če to potrebujete…. Vidim tudi, da se tu gre bolj za vaš „prav“ kot pa za razširjeno razumevanje bolnika, mu izraziti toliko spoštovanja, da ima pravico sam odločati o sebi; to pa lahko na koncu tako praznega življenja, samo če ve, koliko časa še ima

Joj joj joj, kakšna užaljenost. 🙂 Jaz bom vaše pisanje ignorirala, ker se mi zdi popolnoma nepotrebno, da boste minirala pravo temo pogovora.
Sicer je forum prost za karkšno koli mnenje, ampak zanimivo, da vam je tako do sodelovanja pri temi, če se nihče z vami ne strinja.
Pa res si popolnoma po nepotrebnem delate toliko razmišljanja s tem, da smo se vsi postavili proti zdravnikom in nasplošno tej stroki, če bi temu bilo tako, verjetno ni bi hodili k njim zaradi bolezni. Polno hrušča za nič gospa dr.iva.

Tudi jaz ne nameravam nadaljevati nekonstruktivne debate z Drivo. Prav, da ste povedali svoje mnenje, jaz se pač z vašim mnenjem in izražanjem nikakor ne morem strinjati, ker sklepate brez osnove, če citiram: – vaše sklepanje je napadalno in žaljivo in se na vašo raven ne mislim spuščati. Osebno tudi nimam nič proti zdravnikom oz. v tem primeru onkologom, jih spoštujem in se mi v večini zdijo veliki strokovnjaki, ki delajo v razmerah, ki v večini primerov ne prinašajo dolgotrajnega uspeha. Je pa res, da smo si ljudje različni in eni pač opravljajo omenjeni poklic z dušo, drugi pač ne…

Lp

Saj ne more biti konstruktivno, če vse tisto, kar počenjate same, predmetavate meni.
http://www.kamline.de/viewtopic.php?f=22&t=36&sid=8e3b9cd5c3e36c1efe773488ca37c1ed
Najprej pomislite, potem pišite. Ne vem kako to, da Vas ni sram, da tako ravnate samo v družbi. Sami z mano pa bi se obnašali povsem drugače. Kako lahko vi trdite za mene, da sem užaljena (?), ne sklepajte od sebe; jaz sem drugače seštrikana. Jaz se večkrat vprašam zakaj kdo kaj napiše. Poskusite tako, boste videli, da boste več razumeli….
Ja, iz napisanega pravilno sklepam, da sta v obeh primerih svojca in ne bolnika v napedovalnem stadiju raka. Bolniki žal ne morejo več povedati, kako oni to doživljajo. Tule se rajši umaknejo, ker niso obremenljivi in ne prenesejo več tega posploševanja. Zato sem se jaz vključila v to temo.

Seveda se Vam zdi marsikaj brez osnove, ker se s tem niste toliko ukvarjali kot jaz. Naslednja knjiga bo vsekakor zajela tole občutljivo temo. In ne mi govoriti, kako spoštujete tiste, za katere govorite, da je “njihovo ravnanje totalno nečloveško, nehumano, nestrokovno, taki ljudje, bi morali to sami preizkusiti na lastni koži-” in “nikakor ni strokovno in če je strokovnjak na področju,”…je to izraz spoštovanja?
In ali je spoštovanje to,da preko bolnika odločate, kaj on lahko ve o sebi in kaj ne.

In to kar nima konca in kraja, kako obravnavate druge, kako spet Vi odločate za mene, kaj je potrebno in kaj nepotrebno mišljenje; ne morete prepustiti drugim drugačnega mišljenja. Saj niste terapevt, ki bi se spuščali na kognitivne nivoje osebnosti. Za vas, izgleda, bo treba na novo sestaviti še ustavo.
Ja, tako smo si različni ;o)

Prrh, kako Vi debatirate z mano (nočete, pa vseeno je bilo to sporočilo namenjeno meni), to je odvisno od vas. Zakaj pa ne poveste ali ne vprašate, če je nekaj nerazumljivo. včasih kaj prehitro napišem in bi morala več razložiti. “Prazno življenje” je tisto, če nekdo samo reagira po starih vzorcih ali kakor drugi pričakujejo od njega, ne vodi režijo sam v svojem življenju. Običajno se ni naučil konstruktivno pogovarjati o neprijetnih stvareh ali prepirati, rajši se umakne – zavoljo miru, zavoljo ljubezni, ali pa zato, ker ve, da nič ne pomaga… saj se je že leta in leta zaletaval v tisti zid, ki je močnejši od njega (ki mu ga ni kos).Če mu nekdo kar naprej trobi, kaj naj naredi, ali pa da mora jest rdečo peso, potem enega dne tega ne more več poslušati. To je izraz preobremenjenosti. In tu nisem nič rekla, kaj je boljše ali slabše, da ne bi slučajno kaj sklepali ;o)
Vse dobro!

Spoštovana gospa Driva,
– res je, take zdravnike žal ne spoštujem. Ne spoštujem hladne, brezsrčne zdravnike, res je. Spoštujem pa zdravnike, ki svoj poklic opravljajo srčno, z občutkom do človeka. Kot sem že napisala zgoraj, ampak žal površno berete in potem prehitro sodite. Če citiram sem napisala tako: , ker berete na hitro sem vam sedaj še poudarila črke.
– kot ste opisali prazno življenje, to zame osebno ni “prazno” življenje, je le način obnašanja, reagiranja na situacije posameznika, je pač njegov način. nobeno življenje zame osebno ni prazno. kakor sem jaz razumela vaše napisane besede, ste označili kot prazno življenje, življenje bolnika, ki se pač ni seznanil s svojo prognozo bolezni in časovnim okvirom. Zato pač po mojem mnenju ne morete soditi, da je prazno!
Res pa je tudi, da pišete zelo nepovezano in nerazumljivo in vas je težko razumeti.
To je vse iz moje strani, želim vam vse dobro.

Popolnoma se strinjam z vsem kar sta napisali gospa luss in gospa prrrh.

Gospa driva, še v zvezi s tem, kar ste v včerajšnjem prvem sporočilu napisali meni:
Za razliko od vaših domnev, smo mi izvide razumeli in bili z njimi seznanjeni že pred srečanjem z omenjeno onkologinjo. Pišete, kot da mojih pojasnil, s katerimi sem se odzvala na vaše trditve, razmišljanja ……………, sploh niste prebrali. Zopet pišete, kaj je napisal kirurg, kaj onkolog …..- čeprav ne veste, napačno pišete kaj je bilo in kaj ni bilo možno. Ko govorite, kaj ne more reči onkologinja, negirate sami sebe (poglejte si prejšnja svoja pisanja) …………………….
In glede na to kar sem od vas prebrala, še enkrat, mojemu možu nismo ničesar prikrivali, ni bil nebogljen v zadnjem stadiju ……., že prej se mu nikoli ni bilo treba “zaletavati v zid” ………………..
Gospa driva, jaz sedaj vsega tega ne rabim in se o tem ne želim pregovarjat.
V tem težkem času, ki ga preživljam, sem se odzvala na določeno temo in mi veliko pomenijo besede podpore in sočutja …………..

Zato pa jaz nisem hotela,da drugi zvedo ,da sem zbolela za rakom.Sama sem šla na preglede,sama ves čas med zdravljenjem in sama se vozila na obsevanje v Ljubljano in to iz M.Sobote (okolica).Da me ljudje obravnavajo takšno kot sem,ne pa da me gledajo kot da sem že skoraj mrtva.Ali,da zazvoni v cerkvi in se sprašujejo če sem že umrla(pa nisem verna).
Jaz hočem in zahtevam da se najprej pove meni moja diagnoza,sem tudi zahtevala da mi povedo kakšne šanse imam in tudi statistično gledano.To sem jaz,moje telo ,moja diagnoza,moje življenje.Zaenkrat se bom jaz borila in prestajala zdravljenje,jaz dajala kemoterapijo skoz,se vozila na obsevanje (30x),zato imam pravico,da vem na čem sem.
Imam pravico,da sorodnikom sama povem na čem sem in kaj me je doletelo,ker to je edino samo moja pravica.Najožji sorodniki vedo,ostale pa naj ne briga,ne govorim o tem.Če bom hotela bom povedala,pa to sama,ko bom želela.
Tako kot je nekdo napisal,ljudje smo si različni,različno sprejemamo svoje diagnoze,jaz z nasmehom na obrazu.Nekje sem že napisala,ko izveš da imaš raka,dvigneš glavo,se zravnaš,vstaneš in greš naprej še močnejši z nasmehom na obrazu.
Sorodniki,glejte če se vaši ljubljeni spopadajo z rakom,se morate zavedati,da na dan diagnoze postaneš močan in preneseš veliko več kot pa vsa žlahta skupaj.Zato pa prosim ne zganjajte cirkusa okrog bolnika,ker mu samo delate škodo,zakaj še povrh mora gledati vašo bolečino? Še dosti težje mu bo in mu je že.Sem tolažila sestro ,brata,vse moje bližnje,moj majhen sinek ne ve in tud ne bo še zaenkrat zvedel kako je z mano je samo otrok in to tudi naj bo čim dalj časa.
Naj vam povem,da bolnik novico bolje sprejme kot vi in vaša bolečina,žalost ter panika ga vrže še v večjo depresijo in se začne še bolj sekirat.Zdravniki so tudi ljudje in jim je težko sporočiti,da ni upanja,da umira in koliko časa še ima.Glejte,poglejte v sebe in v vašo bolečino in kako vam je in zdaj se vprašajte kako je nekomu,ki je študiral samo zato,da bi reševal življenje in vsaki dan ima najmanj deset takšnih bolnikov pred sabo,ki ni upanja za njih.Ščasoma,če hočejo to delat kar delajo,morajo postati trdi,drugač ni šans,da še normalno funkcunirajo in ne pristanejo na tabletah.
Moje mnenje,moje izkušnje in moje življenje z rakom.

Jaz sem zelo vesela, za takšne ljudji kot ste vi rakica3 in res spoštujem tako mišljenje in vsa čast, da se znate tako boriti. In tudi videla sem tisto sosedo, ki je dajala vtis da enako razmišlja kot vi in uspela je. Premagala je bolezen in sem mnenja, da če si tak kot vi in ona, da imaš tako veliko več možnosti za uspeh. Upam, da bi tudi jaz tako reagirala v taki situaciji.
Žal pa je res, da niso vsi taki, moj oče prav gotovo ni tak. Grdo bi zdaj rekla, da je strahopetec ali lenoba, ampak on raje tlači vase vsak problem, tudi bedarije in samega sebe prepričuje, da se slabo počuti zaradi trenutnega prehlada in podobne stvari. Že od nekdaj tudi ljudi ne sprejema, v vsakem vidi neko teorijo zarote in kar neki. S tega sklepam, da sebi noče odpreti oči ali pa mu je pretežko nam sporočiti kaj si misli in kaj se mu dogaja.
In enak je bil možev stric, sedaj že pokojni zaradi raka v ustni votlini. On še svoji ženi ni hotel povedati, da mu nekaj raste v ustih, dokler ni sama enkrat toliko časa drezala vanj, da ji je pokazal, ga napol s silo peljala do zdravnika, kjer so ugotovili, da ima razširjenega raka, da pa če bi prišel takoj, ko se je tumor naredil, bi mu ga le odščipnili. In to bi bilo to. Po prvi kemoterapiji se je še nekako držal, druga pa ni obrodila sadov in vrgel je puško v koruzo in čez eno leto umrl. Nevem, kako naj take vrste ljudi opredelim, po eni strani vedno razumeš, da je to njegova bolezen, njegovo telo in vse, ampak po drugi strani pa veš, da bi lahko malo, le malo, več naredil, pa bi stvar lahko bila popolnoma drugačna in se trudiš z vso silo ga usmerjati v pravo smer, mu pomagati in vse. čeprav potem zgleda, kot da težiš z rdečo peso in vsiljuješ svoje mnenje itd. Meni osebno pomaga, da dobim od več ljudi potrditev, a razmišljam prav ali ne.
In, ker je moj oče, že prej, pri srčnem popuščanju kar vse zavračal, pa je klobasal da je zloben zdravnik, pa so to vse zdravniki zmenjeni, pa itak nimajo zdravila itd. itd. potem pa bil neznansko vesel, ker se mu je zgodil “čudež”, da sedaj kar lahko kolesari. Jaz mu ne zaupam več, da se res bori tako, kot bi se lahko. In posledično temu, sem sama pri sebi neznansko jezna, ker dobim občutek, da bi se lahko potrudil vsaj za nas, pokazal več optimizma, borbe, ker ga imamo radi in ker ima on nas rad. To ne mečem v isti koš, kot tisto, ko ti reče zdravnik, da res ni več pomoči, ko vidiš, da si naredil vse. Jaz sama sem taka, da sem se za vsako stvar potrudila in tudi če mi ni uspelo, sem vedela, da sem naredila vse kar sem zmogla in z odprtimi rokami sprejemala vso pomoč. In težko potem razumem nekoga, da v taki neprimerljivo težki situaciji ne reagira tako, pa on me je učil, naj bom taka. Ko pa sem sama že davno imela probleme na materničnem vratu, pap3 in potem dve minute neboleče operacije brez anestezije, da so mi povrhnjico požgali, je pa take počel in klicaril vse stare znance, da mi pomagajo. Te stvari mi ne gredo skupaj. In on ne vidi, da tudi nam ni vseeno zanj, kot njemu ni za nas. Takrat sem skoraj šla k njegovi bivši sošolki na še en ginekološki pregled, dokler ga ni ona prepričala, da je pap3 rutinska operacija, da je vse skupaj brezveze tako paničariti. Zaradi njega nisem nikoli več kupila tamponov, ker je po revijah bral, da so škodljivi. In pri tem sem mi zdi prav, da sem upoštevala njegovo mnenje in njegova čustva. On pa meni, brez problema vse razloži, kako ilovica vse ven potegne na pokopališču, pa take. Kaj bi zganjal, da bi jaz takrat take izjavljala.
Res zelo težko si takole mislim, do katere mere je ok, kje je premalo in kje je preveč. Ker so res tako različni, da je vsak posameznik res posameznik.
Jaz sem mnenja, da bi boste premagala še marsikaj, ne le to bolezen, ker ste optimistična, ker naredite vse, ker zraven razmišljate z trezno glavo. In le tako naprej!

Bom pokomentirala samo to. Niso vsi bolniki takšni, kvečjemu tako odreagira le manjšina, vsaj po mojih izkušnjah. V ožji družini smo imeli 3 primere raka in prav vsi so se napajali z bolečino ostalih. V kolikor nisi kazal prizadetosti in neizmernega sočutja, si bil obsojen neempatije.
Tako da…….

Tudi sama sem sicer zelo bolana, sicer imam drugo bolezen, pri kateri ne vem kdaj me bo “zadela” in kakšne posledice bo pustila, ampak tudi pri meni vse ve samo partner, starši nekaj malega, nekaj malega tudi sin, ostalim se pa več ali manj niti sanja ne. Ampak predvsem zaradi tega, ker ostalih ne želim obremenjevati, njihovo morebitno pomilovanje mi itak ne bi kaj dosti pomenilo.

lp

Dobro ste to napisala ga. Mojca. Se strinjam z vsem!

Hmm, ne vem kako mi je uspelo “neposlat” moj odgovor v tej temi….se zgodi, tudi najboljšim, ne? 🙂

Bom čisto na kratko rekla, da se s svojo diagnozo spopadam na enak način kot rakica3, zato spoštujmo različno obnašanje bolnikov, enim paše to, drugim spet drugo….kot v vseh situacijah.
Rakica3, torej še naprej srečno na pokončni drži….in hvala da si me nasmejala s tisto pripombo glede zvonenja…:)
Vse dobro vsem ki se tu gori “srečujemo” s podobnimi diagnozami.

Življenje je lepo, ste si danes to že povedali? Lep dan še naprej.

me veseli,da sem vas nasmejala.Ja vsaki dan,res življenje je lepo,ko vidim sončni zahod,cvetočo vrtnico,nasmeh mojega otroka,direndaj mojih nečakov in nečakinj,mimoidočega samogovorečega strička,ki se sam sabo prepira,hupajočega avta,ker se mu mudi,ko greš mimo skupine ljudi se potrudiš,da bi bil mal fin pa se naveliko spotakneš in skoraj padeš,ja ja življenje je res prečudovito in res prekrasno.

obilo sreče vsem

Če se oseba želi pripraviti na smrt, jo poslušajte in ji pri tem pomagajte. Omenite ji, da bo morda še dolgo živela in da je največ odvisno od nje same.

Jaz bi bila tudi v depresiji in bi razmišljala o smrti in umiranju, če bi mi nekdo napovedal življenje v mesecih.
Ko pričakujemo otroka se pogovarjamo o porodu. Zakaj se ne bi pogovarjali o smrti, če je znano, da nas bo doletela prej kot bi nas sicer?
Vaša tašča je v stiski. Potrebuje pomoč in sprejemanje. Če zanikate njene misli, njene strahove, potem zanikate njo samo in pomislite dobro, če ji zadnje mesece življenja lepšate ali grenite?

Določiti čas preživetja je kot statistika in zna človeka prestrašiti in mu vzeti voljo za življenje. V statistiki je človek brez rok in drugi brez nog in tretji z štiri roke in štiri noge. V povprečju je človek normalen če se vse sešteje in odšteje. Tudi zdravniki vam kažejo statistiko, možnosti, ne vejo pa kako bo telo reagiralo, od vsakega drugače.

“je baje ogromno primerov, ki hočejo probleme zatajit, ker jih je sram”

je nekdo gor napisal, to je res. Najhuje je, da ti nekdo zabiča, ko si najbolj nemočen “ti pa boš itak vsak trenutek umrl” ali “kaj pa ti zmoreš, še do wcja je problem”.

Povdarila bi, da spodbujajte ga do konca, ampak ne pretiravajte. Če se ne more vstat, bo včasih rekel, da se mu ne da, ker ga je sram. Ne ga forsirat. Potolaži ga, da bo jutri najbrž boljše, ker so obdobja slabega pa dobrega, ni vedno enako. Moj oče je prejšnji teden šel po stolpnicah na sodišče sam, ker ni hotel, da ga negdo spremlja, ker je hotel biti kot normalni ljudi. Ta dan je čutil, da bo zmogel. Kakšenkrat iz postelje ne more. Če se želi pogovarjati o smrti, hvala Bogu. Problem je ko noče sprejeti in moraš lagati, da bo dobro. kaj pa veš, mogoče pa bo dobro, kot pri mojem očetu. Najbolj dragoceno se mi zdi tisto, kar ti pove človek v mesecih, ko ve da bo umrl. Zna biti tako iskreno iz duše. Namesto določanja časa njegove smrti, izkoristi ta čas za poslušanje kot da je zadnji.

Se kar strinjam z Vami, vendar Vi tudi sami ne veste, kako bo jutri.
Vi ga s tem podcenjujete, če mislite, da bo on sprejel nekaj, kar si Vi namislite ;o)
Ali gledate v kristalno kuglo, kako bo jutri?
Vendar on ve, da rečete tako, ker ne veste, kaj bi rekli. In ker je Vaš oče in Vas ima tudi rad, je potrpežljiv z Vami ;o)
– prenese poleg svojih bolečin tudi to. In če bi ga to nerviralo, bi to tudi razumela.
Vse dobro!

Res je najbrž tudi to, gost2.

Hočem povedati samo to: sama sem mislila, da si VSAK želi vedeti, kdaj bo šel, da pravilno razporedi čas za otroke, partnerja, tudi da se sam sprijazni z to zadevo, da si vzame čas za jok, obup, sprejemanje in mogoče tudi borbo, če še ima moči.

Čez toliko let sem izvedela od očeta, da si on ne želi izvedeti, ter da mu je težko padlo, da je izvedel, tako naenkrat, od zdravnika.
Da ima raje, da ga vidijo kot zdravega, zato, da je še malo “normalen” v naših očeh. Moram reči, da je kljub našem pametovanju (vsa družina nosi to in drugo ekološko hrano), ON presenetljivo dobro izbiral vsa ta leta hrano (ki ni od zdravnikov priporočljiva), ampak NJEMU ustreza in ga drži. Npr. zloglasna kava, ki mu je dvigovala ko je imel nizek tlak. Grozni med. In na koncu mu najbolj škodi najboljša sveža zelenjava. Pravim samo, najbolj poslušati NJEGA, kaj on lahko iz dneva v dan je, in to najbrž odkriva vsak dan znova, kaj lahko prenese ta določen dan. Mi se bomo imeli že čas sprijaznit z smrtjo potem, ko ga ne bo, zdej je treba dati glas njemu, kaj ON hoče.

Moj ati še živi in je optimist. Pred enim tednom je imel zapletaj čreves, pil je samo tekočine in Prosure, sedaj je spet na hrani-meso, krompir. Zdravnik je rekel, da ga pri tej starosti nebi operiral in zdi se, da je presodil pravilno.

Uh, sem se šele zdaj spomnila na to temo, ki sem jo odprla, se mi zdi, že celo večnost nazaj.

No, naša zgodba na kratko.

Tašča predlani poleti rak maternice IIIb, odstranitev, sledila 4x KT in 25 RT. Baje ozdravljena. Decembra je tožila o nenormalnih bolečinah v hrbtu in pod rebri. Odstranili so ji žolčnik, vendar bolečine vedno hujše – diagnoza zlom vretenca in metastaze še na treh drugih vretencih in enem rebru. Konec lanskega marca je obležala zaradi parapareze. So jo sicer nujno 5x obsevali, vendar ni bilo nobenega izboljšanja. Na OI so povedali, da so poskusili vse, na nič se ne odziva in je to to ter da je njeno preživetje v mesecih in ne letih. Tašča je sicer tožila zaradi vedno večjih bolečin, ampak njen bolečinski prag je bil zmeraj zelo nizek. Drugi izvidi niso kazali nobenega poslabšanja. Septembra je bila v bolnici, kjer so jo preslikali po dolgem in počez, ugotovili le ledvični pesek, metastaze naj ne bi napredovale nikamor.
V pol leta, od odpusta iz OI do tega septembra je tašča ogromno denarje zapravila za alternativna zdravljenja in diete, in vsi smo mislili, da je očitno res nekaj na tem. Tašča se je tako dobro držala, da so ji celo iz OI poslali datum za ponovni pregled, če se še da kaj narediti.
V začetku oktobta pa je začela tožiti o hudih bolečinah v rami. RTG pokazal veliko gmoto na nadlahtnivi, sočasno ji je na hrbtu zrasel tak malo večji mozoljček – izkazalo se je, da gre za metastazo. Konec oktobra tašča brez enormnih količin morfija sploh ni mogla živeti in konec novembra je umrla, pri čemer se praktično cel november sploh ni kaj dosti zavedala.

Pri njej so očitno napovedali prav, kljub zelo dobremu izgledom, je bilo pa poslabšanje izrazito in hitro.

Seveda tiste napovedi nihče od nas ni resno vzel, le tašča, ki je nekaj časa te mesece prav odštevala, čeprav je imela voljo do življenja. Vsi smo se usmerili v iskanje zdravila, ki bi ji življenje oplemenitil in vsaj malo kvalitetno podaljšal, vsi smo bili ob njej in ji nudili pomoč in spodbudo pri njenem razginavanju (obljubljena ji je bila celo operacija, o kateri bi verjetno lahko šla vsaj na voziček), mogoče pa smo se premalo posvečali temu, da res lahko vsak čas umre in nas je to tako presenetilo kot šokiralo, sploh o njenih idelanih izvidih septembra.

Skratka, ne glede na napovedi, resnično izkoristite vsak možen trenutek s svojimi dragimi, ker je to edino, kar ostane z vami do konca.

lp

Naj povem še mojo slabo izkušnjo: mamina osebna zdravnica, me je vprašala, če se mami zaveda, da ji ni več pomoči, da je rak razširjen po celem telesu in, da je pričakovala, da se do nekdo od svojcev oglasil pri njej. ŽAL sem sama njena pacientka in se odšla k njej zaradi prehlada. Oblile so me solze in ji nisem mogla odgovorit, da je moja mami polna optimizma in načrtov. Takih besed iz ust zdravnice nisem pričakovala. Že tako bolnik dovolj trpi in zdravniki bi morali pazljivo izbirati besede, tako do pacientov, kot do svojcev. Mene so njene besede prizadele.

Upanja, optimizma, planov in načrtov nam ne more nihče vzeti.

Se strinjam z Mojco, da je potrebno izkoristiti vsak možen trenutek z ljudmi, ki jih imamo radi!!!!!!!!!!!

Driva,
ne morem verjeti, da ljudje kot ste Vi sploh obstajajo. In zares na vso moč upam, da niste zdravnica. Če pa ste, se trudim poslati pozitivno energijo vašim pacientom. Nikoli ampak zares nikoli pa ne bi prišli blizu mojim dragim.
Vse dobro v vašo temo