Karmen, zanima me koliko otrok, če veš, se v Sloveniji doji po prvem letu in koliko še vedno pri drugem.

Midva se z mojim malčkom dojiva še pri dveh letih. Mož je sprva zelo pritiskal, da nehava, a s je do sedaj sprijaznil. Tašča pa je povsem smešna. Pravi, da ga uničujem in zdaj ne smem k njej s tamalim, ker pravi (rekla je mojemu možu, meni ne), da me težko gleda, če ga tam dojim.

Naš tamali pa bi se še vedno dojil kar na pol ure. Ali naj mu omejujem, kar se mi sicer ne zdi prav, ker tudi pove, da se carta. Včasih pa reče, da bi pil mlekeca, ker je pri mamici dober.

Zizikam daj ubčka, reče da so pridne in da jih ima rad.

Sama si ga sicer še želim dojiti, če bi bilo to 2 na dan. Je pa še sigurno 15 krat, če štejem še vsaki dve uri ponoči. Včasih mi je vseeno, četudi je 15 krat na dan, včasih se mi od tega že blede.

Imaš kakšne podatke zame, je to pravilno, koliko jih še doji pri 2 letih v Slo?

Hvala.

Marjana

Moja sesalkica je bila natančno takšna kot tvoj.
Ker sem bila že preutrujena od nočnega dojenja (nisem več štela), sem jo načrtno odstavila od nočnega dojenja takoj po njenem 2 roj.dnevu. Hodila sem spat v drugo sobo (nočna služba smo rekli mali), ati jo je zamotil z dudo in uspavankami. Ni šlo brez joka in klicanja vsake nekaj minut, vendar je po cca 2 mesecih začela spati celo noč brez zbujanja. Nato sva počasi začeli ukinjati še dnevne podoje, ker smo načrtovali drugo dete. Z malo motivacije in preusmerjanja pozornosti sva počasi prešli na vsak dan manjkrat, na koncu samo še zvečer in zjutraj. Zadnjič sva se dojili, ko je imela 30 mesecev, en teden kasneje, pa se je že zmrdovala, ko sem ji za hec ponudila dojko. Vse do poroda pa jih je hotela božati preden je zaspala. Še vedno (skoraj 4 leta) se večkrat stisne k meni, poboža prsi in reče, da jih še zmeraj obožuje. Z veseljem in brez vsake zavisti gleda, kako se doji bratec in pravi, da je ona tudi rada zizala, ko je bila tako majhna.
Smo pa bili tudi deležni vsemogočih opazk in začudenj (najbolj očitno od tasta-mi je bilo čisto ravno…), vendar tudi odobravanja in čestitk.
Tako smo mi lepo in skoraj brez težav odvadili našo odvisnico, kako pa bo s tamalim, pa javim najprej čez 2 leti.
LP vanja

Draga Marjana,
pravimo, da naj dojenje malčka traja tako dolgo, dokler obema, materi in otroku to ustreza. Ali če rečem drugače – naj bo dojenje tudi takšno,d a obema ustreza. Če imaš občutek, da tako ne gre več naprej in verjemi mi, da so taki občutki popolnoma normalni, poskusi dojenje omejiti. Kakor si že sama rekla – na dvakrat dnevno. Če bereš angleško ti toplo priporočam knjigo “Mothering Your Nursing Toddler” od Norme Jane Baumgarner.

O omejevanju dojenja in odstavljanju postopoma inz ljubeznijo pa sem tukaj na forumu že toooooolikokrat pisala, da bo najbolje, da kar poiščeš v iskalniku “omejevanje dojenja”, pa bo.

Glede tašče pa… ti ji lepo povej, da je svetovno povprečje dojenja 4 leta in poskusi kritike kar lepo preslišati. Verjamem pa, da je to težko. Ker grem čez pol ure na fizioterapijo, obljubim, da bom popoldne zbrskala en fajn članek o tem, kako se soočamo s kritiko našega dojenja, ga prevedla in objavila tukaj gor. Prav?

Prijazen pozdrav,
Karmen.

Draga Marjana,
tukaj je obljubljeni (daljši) odgovor.

Podatkov, koliko otrok je dojenih v starosti dveh let žal nimam, bi me pa zelo zanimal. Malce sem prečekirala krog približno 30tih doječih mater, s katerimi sem v pogostejšem stiku v zadnjih štirih letih, od njih jih preko dveh let dojilo 26. Ena je dojila do enega leta, ena tri mesece in dve leto in pol. Res pa je, da se bolj gibljem v “krogih”, ki so dojenju naklonjeni, he, he… zato ta podatek ni najbolj relevanten.

Veš, moji sorodniki me sedaj, pri tretjem otroku že pustijo pri miru, le sem in tja še prileti kakšna “pametna”. Najbolj pa mi gre na živce prijateljica, ki me vsakič, ko se srečava vpraša: “A še dojiš?” In ko pritrdim doda: “Ja, zdaj bi pa res že mogla nehati.” Ne glede na to, ali je moj otrok star 6 mesecev ali dve leti je ona prepričana, da moram JAZ nehati z dojenjem. Haaaaalo? To je njeno prepričanje, ne moje. Ampak kljub temu, da me to živcira menim, da nima smisla pokvariti najinega prijateljstva in zadevo mirne duše preslišim in nadaljujem s pogovorom brez odgovora. Ker že vem,
da karkoli bom rekla, se ona s tem ne bo strinjala. Ima pač svoje prepričanje, jaz pa svoje…

KAKO SE MATERE LAHKO ODZOVEMO NA KRITIKO NAŠEGA DOJENJA?
Vir: Vir zgornjega prevoda: http://www.lalecheleague.org/NB/NBJulAug99p116.html
Prevedla in priredila: K. Mlinar

Najprej je zelo pomembno naše vedenje in ton našega glasu, ko odgovarjamo na nam zoprna vprašanja o dojenju našega otroka. Spodaj je seznam fraz, ki nam lahko pomagajo v komunikaciji z tistimi, ki kažejo nestrpnost, do dojenja našega otroka. Med njimi boste zagotovo našli kakšno, ki vam bo v določeni situaciji najbolj ustrezala.

1. Uporabljaj sporočilo “JAZ” namesto “VI”. Namesto, da rečete taščici: Vi me vedno kritizirate”, ji recite: “ni mi všeč, da me kritizirate”.
2. ” Rada bi se s teboj nekaj pogovorila. Ali utegneš zdaj?”
3. “Jezna / žalostna / prizadeta sem, ko…”
4. “Zelo sem vesela, da imam vašo podporo on pomoč…”
5. “Neverjetno, koliko znanstvenih raziskav je bilo narejenih v zadnjih letih. Verjetno ste zelo presenečeni, ko vidite, da še dojim svojega malčka. Upam, da bom tudi sama lahko svoji hčerki/snahi v pozitivno podporo in pomoč, ko bo imela svoje otroke…
6. “Vsak ima pravico, da se odloči tako, kakor je najbolje v njegovi situaciji.”
7. “Vesela sem, da ste tako skrbni do našega Mihca. Veliko sem prebrala in se pogovarjala s strokovnjaki o tej temi in sem zelo zadovoljna s svojo odločitvijo. Z veseljem z vami podelim te informacije.”
8. “Menim, da je odločitev o trajanju dojenja individualna, zato spoštujem vaše mnenje, ki ste ga podelili z menoj.”
9. “Naš zdravnik / pediater pravi, da….”
10. “Svetovna zdravstvena organizacija /Unicef / LLLI svetujejo, da ….”
11. “O vašem predlogu bom razmislila…. ”
12. “Vesela sem, da vas skrbi za mojega otroka in da ga imate radi.”
13. “To je vsekakor druga možnost.”
14. “Vesela sem, da … je bilo vse v redu z vašim otrokom in da vam je vaša odločitev ustrezala….”
15. “V zvezi s tem nimamo enakega mnenja. Predlagam, da se ne strinjamo, a vseeno ostanemo prijatelji, OK?
16. “Mislim, da smo izgubili naš skupen, osnoven cilj – dobrobit otroka. Predlagam, da se o tem sedaj ne pogovarjamo.”
17. “To je tema, zaradi katere se prepirajo in debatirajo generacije že stoletja. Predlagam, da se temu izognemo, velja?”
18. “Na obeh straneh imamo tehtne in utemeljene razloge.”
19. “Možno je, da imate prav.”
20. “Potrebujem nekaj časa, da dobro razmislim o tem, kar ste mi povedali.”
21. “Prosim, ne pozabimo, da smo vsi na isti “strani” tukaj.”
22. “Energijo lahko trosimo za kaj pomembnejšega kakor prepiranje.”
23. “To je zelo osebna odločitev. Osebno ne vsiljujem svojega mišljenja komerkoli drugemu.”
24. “Ta tema ni dober predmet za našo diskusijo.”
25. “Zamenjajmo predmet pogovora.”
26. “Predlagam kompromis. Vi ne omenjajte več dojenja, jaz pa ne bom kritizirala vaše pečenke.”
27. “Midva z možem sva Mihčeva starša in to je NAJINA odločitev.”
28. “Vidim, da si močno ženete k srcu to temo.
29. “Naša družina je srečna in zadovoljna. Kar deluje dobro v naši družini morda ne deluje v vaši in obratno.”
30. Le nasmehnite se (pa ne posmehljivo ali cinično) in si mislite svoje.

Možnosti, kako se preventivno izognemo kritikam:
1. Bodite diskretni (ne v lastni hiši bežat v spalnico, a dojite diskretno).
2. Ne pustite se zapletati v pogovore, kateri ne bodo prinesli rezultatov.
3. Izogibajte se spornim vprašanjem, v katerih slutite neodobravanje. Osredotočite se na področja ali teme, kjer imate kaj skupnega.
4. Razložite zadevo, še preden vas o njej povprašajo. Bodite prijazni in jim dajte vedeti, da ste srečna in zadovoljna družina. Na tak način jim daste “dovoljenje”, da so nekateri pač drugačni (glej št. 6 in 29 zgoraj).
5. Naredite vtis, da ste srečni, zadovoljni in samozavestni pri svojih odločitvah, četudi morda vedno niste. Nikar ne izražajte svojih dvomov in težav ljudem, ki se z vami ne strinjajo.

Končno:
1. Dvignite se nad kritiziranje koliko res zmorete brez farizejskega držanja. Pozitiven odgovor, ki kritizirajočega ne ogroža, ponavadi deluje najbolje.
2. Včasih je najbolje kritiziranje kar ignorirati in preceniti vir le tega. VELIKO LJUDI SE POČUTI MOČNO DEFENZIVNIH IN BESNO NAPADEJO, KADAR NEKDO POČNE NEKAJ DRUGAČE KAKOR ONI.
3. Če greste nekam, kjer že vnaprej veste, da bodo vašo situacijo kritizirali, se pripravite vnaprej, tako da vadite zgornje odgovore. Ustvarite si tudi svoje odgovore. Odgovore in situacijo vadite pred ogledalom (to se boste narežali) ali s prijateljico, ki vas podpira in razume. Tako se boste počutili bolj samozavestni.
4. Ko pridete v določeno situacijo se ustavite za trenutek, globoko vzdihnite in se poskusite sprostiti, preden odgovorite.

Več o tem, kako se konkretno soočati s kritiko sorodnikov, izkušnje mamic:
NEW BEGINNINGS, Vol. 6 No. 1, January-February 1990, pp. 28-9, na strani http://www.lalecheleague.org

Prijazen pozdrav!
Karmen.

Tukaj pa kopiram, kar sem na forumu že pisala:

ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.

Takole,

1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobenm položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.

2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepavajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.

3. metoda: “nadomestilo”

večina mamic kombinira metodo zamotive tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).

Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!

Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.

4. metoda: “zakasnitev”

To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljpuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo upšeno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.

5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”

Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakokoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.

6. metoda: “sporazumno odstavljanje”

Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.

7. metoda: “očka – na pomoč!)

Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.

Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.

Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih.

Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.

Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.

Nesmiselno je v tem času dojenje namenoma omejevati zato, da bi otrok pojedel več goste hrane, kajti v drugi polovici prvega leta otrokove starosti (od 6. meseca do 1 leta) dojenje še vedno predstavlja 75% vseh prehrambenih potreb otroka, če se le-ta doji po svoji želji.

Obstajajo pa tudi primeri otrok, ki dlje zavračajo vso gosto hrano in se skoraj izključno dojijo tudi 8 – 12 mesecev ali celo dlje ob tem, da normalno napredujejo.

Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.

In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).

Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?

Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.

Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje

a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.

Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.

b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.

V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).

NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume

Karmen hvala za informacije.

Pri nas je problem, ker spadamo očitno med tiste redke, ko tamali še pri 2 letih noče kaj prida jesti ostale hrane. Bi se pa vseskozi dojil in potem me vsi obdolžujejo, da ne je, ker se doji. In verjetno bo kar držalo. Toda nekaj v meni me črviči: po eni strani, kaj pa če nekako potrebuje to dojenje in po drugi kaj če bi ga bilo res bolje odstaviti, ker sicer se lahko preveč navadi, postane odvisen itd in pa še več bi jedel druge hrane.

Mož me že pusti pri miru (v smislu ne teži več toliko), s taščo nimava stikov, le tamali gre k njej.

Enostavno ne vem, če je zanj res bolje, da se še doji. V smislu, tudi drugih stvari mu ne moreš pustiti, pa bi jih on rad.

Ker pa gre za bližino, mi nek notranji čut pravi, da ga ne smem na silo odvajati. In če me kdo hoče siliti v to, mi je kar slabo-tako zelo čutim, da ga ne smem na silo odvajati.

Bomo še malo vztrajali. Je pa težko, ker dejansko ne vem, kaj narediti, da bo zanj najbolje.

Hvala.

Lp, Marjana