Dojenje v cerkvi
Ana, pretiravaš. Tudi naš g. župnik je včasih rekel, pustite ga, otrok je pač živahen. En mesec nazaj pa je v pismu faranom lepo prosil za obzirnost starše naj
tako ukrenejo, da njihovi otroci ne bodo motili s svojo živahnostjo obreda.
Praviš “saj to je samo hranjenje!” Če ne moreš urediti tako, da otroka podojiš pred ali po maši si zelo neorganiziran človek. Maša traja 3/4 ure. Z možem se lahko udeležita maše ob različnih urah.
Nikoli še nisem videla nobene mladenke da bi prišla v cerkev “na pol naga”. Pa grem poleti pogosto k maši tudi drugam. Nikjer, ponavljam, nikjer, še nisem naletela na “napol nago mladenko”.
Vsi tile tvoji argumenti so za lase privlečeni. Ni ovir za obisk maše, ne da bi med njo dojila svojega otroka.
Dojenje na javnem ni nobena provokacija, ampak nekaj popolnoma naravnega.
Za take, ki jim pa to ne ustreza in to vzamejo kot provokacijo, pa menim, da se naj kar zase brigajo in naj se ne obregajo ob normalne ljudi.
Take, sploh ženske, ki se zgražajo nad doječo mamico, se mi prav gravžajo..FUJ!!
Coprnice!
Za tiste ,ki ne prenesejo hranjenja zunaj doma.
Ali nikoli niste z otrokom na celodnevnem izletu v naravi?Mi smo ,ko je bil malček star 2 meseca bili v Kranjski gori in smo delali več urne izlete zato sem ga hranila ,kjer koli sem bila.Mislim ,da je več koristi ,če je malček v naravi ,kot ,da se oziram na druge in čepimo doma, samo zato ,da ga bom dojila doma.
Za cerkev pa ne vem ,ker ne zahajam tja.Če pa bi ,bi verjetno uskladila dojenje pred mašo ali pa po njej ,saj traja cc.1 uro.LP Mojca
Zanimiva tema, ni kaj. Nekaj časa je že odkar ne dojim več in priznam, da sem se morala kar malce spomniti, kako sem te zadeve rihtala takrat (pred tremi leti), ko so bile aktualne. V cerkev ne zahajam prav pogosto, le za večje praznike, zakaj je tako, na tem mestu ne bi razlagala. Dojila sem na vseh mogočih in nemogočih mestih (tudi v Piranu na cerkvenem obzidju, mater je blo fajn), ampak iz cerkve bi se pa zagotovo umaknila. Še posebej, če pomislim na našo domačo cerkev, ki je ena tistih modernejših – majhna, verniki praktično sedijo v več vrstah v krogu – ne ni šans. Meni bi bilo preprosto nerodno. Pa še vse ostale bi spravila v nevarnost, saj bi bilo možno, da katerega od naše male tradicionalne srenje zadane kap.
Tudi zdaj, pa je hči stara že skoraj štiri leta in niti slučajno ne zdrži pet minut pri miru jo puščam doma. Ker tudi mene motijo mali “verniki” ki harajo po cerkvi gor in dol. Priznam pa, da bi doječo mamico v cerkvi pogledala kvečjemu z občudovanjem in fovšijo (ker jaz pač nimam jajc), da to jemlje tako sproščeno.
Žal ljudje ženske dojke še vedno povezujejo z vsem drugim samo s tistim ne, čemur jih je mati narava namenila.
lp tinca
prepis pesmi: Pravijo, da se ti o Bogu ne sanja, pa sem vendarle sanjal o njem; Kristus je z bičem prišel v cerkev in nas po vrsti izgnal iz nje. Bili smo pobožno na kolenih, zato nisem razumel, zakaj je to storil. Potem pa mi je bilo dano videti misli, želje in čustva navzočih: oh, v kakšno tržnico se je znenada spremanila hiša molitve. Ti, kakor vem, hočeš ljubeče srce, mi pa ti raje zidamo zlate oltarje.
Osebno mislim, da je dojenje eden najlepših stikov med materjo in otrokom in da ni nobene potrebe po tem, da bi tekali dojiti na wc!!! neke gostilne, sploh pri slabih higienskih razmerah marsikatere slovenske gostilne. Redke so, ki imajo na voljo previjalne mize.
Sama dojim kjerkoli sem, saj je otrok na prvem mestu in zdi se mi nedopustno, da bi bil moj otrok lačen zaradi “zmrdovanja” konservativnih ljudi. Njihov problem, ne moj…
Glede dojenja v cerkvi si mislim isto.
Barbara
Dojim drugega otroka – skorajda vsepovsod. V cerkvi nisem še nobenega, vendar me to ne bi motilo – niti najmanj! Me tudi ne moti, če so majhni otročki pri maši – če so le preglasni, naj gredo starši ven. Mi dveletnika vzamemo povsod zraven, že od rojstva. Na mnoge koncerte, ker se ukvarjamo z glasbo in ni druge možnosti, zdaj že prav lepo pridno posluša tudi uro in pol trajajoče prireditve, če želi ven, pa lepo tiho pove. (Čeprav je drugače kot navit.)Tudi naša dvomesečnica je bila že na treh daljših prireditvah. Fino pa je, če je zraven kakšna babica “za vsak slučaj”. Nekje se otrok vendar mora naučiti – kje smo tiho in kje lahko govorimo na glas.
Spet ena dokaj provokativna tema.
Dojenje je hranjenje in nekaj najbolj naravnega…se ne bi mogla strinjati bolj…vendar pa je sex tudi nekaj naravnega pa bi rada videla vaše obraze, če bi se kdo k dejanju spravil kar med cerkvenim obredom (saj je čisto naravno a ne?)
Dojenje je stvar intime med otrokom in materjo in intima je intimna, stvar njiju dveh in ožje družine. Saj ne rečem se zgodi, da je otroček kdaj potreben dojenja tudi na neprimernem (javnem) mestu, samo to naj bo izjema ne pa pravilo. Do takih dogodkov je čisto lepo da smo strpni. Če se to zgodi v Cerkvi med obredom, tudi ok, zakaj zganjati paniko…saj se da take stvari diskretno opravit.
Pa prosim ne zdaj s takimi fintami, da ste napačno oblečene in da morate vse ven dat, da otroka podojite..in seveda sredi cerkvenih klopi. (to je stvar predividevanja..otroci, četudi dojenčki imajo nek red pri hranjenju, ki ga ve poznate in v večini primerov lahko razvoj dogodkov predvidite in temu primerno ukrepate. Da vas kaj zadane prav na suho…je verjetno zelo redko.
Če pa tako dojenje na javnem mestu postane navada ali stvar malomarnosti mlade mamice, da ne pozna otročkovega bioritma, potem je pa to stvar razkazovanja, ki je vreden vsega obsojanja.
Vidim, da je vendarle nekaj mamic, ki dojijo v cerkvi. Pa res morate to delati diskretno, ker nobene ne opazim. 🙂 Bravo za mamice, ki se zmeraj ne glede na okoliščine odzovejo na otrokove potrebe.
Ajda in Mojca: Zakaj otrok ne sodi v cerkev?
Poglejta, otrok je del družine in kot njen član naj gre povsod z njimi. Sploh ko katoliška vera tako poudarja družino in njen pomen. Mene otroci v cerkvi niso nikoli motili, tudi če se jokajo (dobro, če se derejo na vse grlo je druga stvar). Kako le, ko pa imajo tako nedolžne obrazke in ko se lahko ob njih zaveš, kaj je resnično pomembno v življenju (in maša je dober čas za razmislek (tudi) o tem). Mene zmeraj napolni z mirom, ko vidim, kako gredo ljudje k obhajilu in zraven nosijo otroka in duhovnik še malega pokriža. Na tem je nekaj tako… ne znam opisat. Ali pa, ko daš otroku roko v znamenje miru, svojemu (čeprav je še tako majhen) ali drugemu. To so eni prav posebni trenutki. Kar en mir se razlije po duši in v tistem trenutku je vse tako kot mora biti. In kakšna škoda bi bilo to zamuditi!!
Seveda sem hčerko zmeraj pred mašo podojila, ampak nikoli ni bila po urniku in se je zgodilo, da je bila čez pol ure spet lačna. In smo lepo šli ven. Sedaj, ko je že večja, pa če malo “zasitnari” in ni lačna, jo poskusiva pomirit, če pa to ne gre, pa vsekakor gremo ven, ker vseeno pomisliva, da pa mogoče koga to utegne motiti.
Mitka:
Seveda previjam v parku in to skorajda vsakodnevno, celo včasih večkrat na dan. Kako pa bi drugače lahko šla na dolge sprehode? A naj pustim otroka cel čas v isti plenici? Ali pa mogoče naj ne hodiva na dolge sprehode? Res ne vem, koga in zakaj bi užalila, če previjem v parku?
Nives:
A čisto zares nisi nikoli hranila otroka od zunaj? Kaj pa, če sta šla na sprehod ali na izlet? A potem nikoli nista hodila za dalj časa od zunaj? (ni mišljeno provokativno, samo tega kar ne razumem) A ni na ta način nekako človek ujetnik, ker moraš stalno štundirat, kako daleč boš šel in koliko je že ura, da boš pravi čas doma, da bo dete lahko jedlo. In poleg tega moraš imeti še takega otroka, ki je po urniku. Koga pa motimo s tem, če damo otroku za jesti na klopci? V gledališču, v kinu dejansko bi motili, v parku pa….
Pozdrav!
Sej sem vedla da se boste spotaknile ob te moje ure.
Skratka, prvo leto sem se zadrževala v naselju, hodila sem na sprehode dolge 2, 3 urce, ker sem pač mislila da se je treba bolj posvetit otroku in ne svojim pohajkovalnim obredom. Verjetno 2 mesečnika prav figa briga za celodnevni izlet in ne razumem kaj ima od tega? (to je moje mnenje) V tem času je bolje za dojenčka da se popolnoma posvetimo njemu, zato ko se dojimo si vzamemo čas, v mirnem domačem okolju, ki nam je znano in varno.Jaz osebno dojenje razumem kot čas ki si ga posvečamo en drugemu, če sem zunaj se verjetno ne morem posvetiti v celoti otroku, zato sem se tistih 14 mesecev ko sem dojila zadrževala bolj blizu doma.
Seveda božje ženske, da so izjeme, pri meni pa niso pravilo. Zelo me moti, ko mamice jamrajo kako otroci nimajo nobenega reda pri jedi, pa so same mamice tiste ki delajo to kar sem napisala da me moti (hranjenje vsepovsod, po ulici, parkih, wc-jih, parkiriščih, avtih, skratka…). Se mi je zgodilo, seveda se mi je, pa kakšen sendvič v naravi, pa to. Jaz govorim na splošno, izjeme pa seveda so.