dojenje po enem letu
Spoštovani!
Pozdravljam nov forum in vam želim uspešno delo.
Sem mamica skoraj 14 mesečne hčerke Špele. Imam vprašanje, ki verjetno pesti mnogo mamic. Na začetku se vsaka mamica potrudi dojiti svojega otroka. Najprej si reče najmanj 6 mesecev, ko to obdobje mine, reče vsaj 9 mesecev, kmalu pride že leto naokrog, in še čez …In kaj potem? Še zmeraj doji. Tako je z menoj. Špelo dojim še vedno 1x dnevno, ponavadi je to zjutraj, ker zvečer očitno ne rabi več, ker dobi dovolj hrane tekom dneva in zvečer. Kaj mi svetujete glede odstavitve? Z mnogimi mamicami sem se pogovarjala, ki imajo dvo-letnike in več in še zmeraj dojijo, svetujejo mi naj preneham čimprej, ker bo vsak dan težje, ker otrok vse bolj razume in se vse težje odklopi od mame in postane odvisnež. Kaj menite vi na to? Kako naj jo odstavim?
In še en problem imam: Špela noče nobenega mleka. Že kot dojenčku sem ji poskušala dati mlečne kašice z adaptiranim mlekom, navadnim mlekom, alpskim mlekom,… a vsa mleka odklanja, drugače ima rada jogurte, skute, sir, a mleka noče, izključno če ji naredim čokolino, grisolino ali kaj podobnega, da bi pa pila samo mleko iz stekleničke pa ne in ne in ne. Kaj mi svetujete? Kaj je res, da se sam otrok odstavi od prsi ali je res vsak dan težje, ker odrašča in rabi vsak dan bolj mamo, ker je čez dan ne vidi, ker je v službi?
Za odgovor bi Vam bila zelo hvaležna in želim Vam še naprej uspešno delo.
Lep pozdrav iz Primorske Helena
Draga Helena,
pri La Leche League International pravimo, da bi bilo idealno, da dojenje traja tako dolgo, dokler OBEMA, materi in otroku to ustreza. Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok SAM PRERASE potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, pa naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.
Po priporočilih WHO in UNICEFa naj bi matere dojile NAJMANJ dve leti ali še dalj, če obema to ustreza.
Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let. Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).
Z mnenjem, da je otrok starejši od enega leta in se še doji – “odvisnež” se torej absolutno ne strinjam. Včasih ljudi podaljšano dojenje skrbi, ker menijo, da negativno vpliva na materino zdravje in otrokovo psiho. Zaradi nerazumevanja okolice, se matere velikokrat sprašujejo: Ali je podaljšano dojenje za otroka škodljivo? Ali je z mano res kaj narobe, da rada dojim starejšega otroka? Ali moj otrok res ne bo samostojen (še posebej če je deček), če ga ne bom dovolj zgodaj odstavila? Jasen odgovor na vsa tri vprašanja je NE. Tisočletja so matere dojile otroke krepko čez eno leto starosti in marsikje po svetu je še vedno tako. Otrokove želje in potrebe tekom stoletij se niso spremenile, spremenila se je le naša družba in naši pogledi na dojenje in vlogo dojk. Dojke so postale seksualni simbol, je njihova prava, osnovna funkcija (dojenje) kar potisnjena v ozadje. Z odtujitvijo ljudi od narave in drug drugega je postala sprejemljiva, nekateri zdravniki in psihologi jo celo priporočajo, navezanost dojenčkov in otrok na nadomestne predmete, kot so odejice, medvedki, punčke, stekleničke in dude, medtem ko navezanost na mater ali materine prsi vzbuja v ljudeh pomisleke ali celo odpor. Materino mleko s časom ne izgubi kvalitete, še vedno je bogato s prehrambenimi snovmi, vitamini in minerali in še vedno je najbolj zdrava, idealna in najboljša hrana, ki se je ne more nadomestiti z ničemer drugim. Na področju čustvenega razvoja je dojenje prav tako izrednega pomena tudi za večjega otroka, saj mu dojenje nudi bližino in je njegova varnostna mreža, kadar življenje postane pretežko. Ob velikih razvojnih prelomnicah matere opažajo, da se otroci pogosteje vračajo k prsim. Mnogokrat ljudje namigujejo, da podaljšano dojenje lahko škodi po psihološki plati. Še posebej je to poudarjano, če je otrok deček. Raziskave so pokazale in potrdile, da podaljšano dojenje nima prav nobenega vpliva na otrokovo sprejemanje seksualnosti. Nobenih povezav ni bilo opaziti, saj bi drugače bilo človeštvo v velikih škripcih, saj so vsa stara ljudstva tako dečke kot deklice dojila globoko v otroštvo.
O mleku:
nisem strokovnjakinja za prehrano, če želite strokovno mnenje, se – prosim obrnite na otrokovega zdravnika. Laično in kot mati treh otrok pa menim, da vaša deklica dobi dovolj mleka, ker uživa tudi ostale mlečne izdelke. Sploh je kravje mleko v naši kulturi kar precenjeno in imamo občutek, da ga moramo uživati, a večina svetovnih kultur (sploh azijske) brez njega prav lepo živijo.
Kaj je res, da se sam otrok odstavi od prsi ali je res vsak dan težje, ker odrašča in rabi vsak dan bolj mamo, ker je čez dan ne vidi, ker je v službi?
Ne drži. Če odstavljanje prepustimo naravi, se kakšen dan otrok doji več, kakšen danj manj, kakšen dan ali dva se sploh ne doji, nato spet kakšen dan večkrat.
mojo deklico sem doila 3 leta naj se doji Helena je pisal/pisala:
>
> Spoštovani!
>
> Pozdravljam nov forum in vam želim uspešno delo.
> Sem mamica skoraj 14 mesečne hčerke Špele. Imam vprašanje, ki
> verjetno pesti mnogo mamic. Na začetku se vsaka mamica
> potrudi dojiti svojega otroka. Najprej si reče najmanj 6
> mesecev, ko to obdobje mine, reče vsaj 9 mesecev, kmalu pride
> že leto naokrog, in še čez …In kaj potem? Še zmeraj doji.
> Tako je z menoj. Špelo dojim še vedno 1x dnevno, ponavadi je
> to zjutraj, ker zvečer očitno ne rabi več, ker dobi dovolj
> hrane tekom dneva in zvečer. Kaj mi svetujete glede
> odstavitve? Z mnogimi mamicami sem se pogovarjala, ki imajo
> dvo-letnike in več in še zmeraj dojijo, svetujejo mi naj
> preneham čimprej, ker bo vsak dan težje, ker otrok vse bolj
> razume in se vse težje odklopi od mame in postane odvisnež.
> Kaj menite vi na to? Kako naj jo odstavim?
> In še en problem imam: Špela noče nobenega mleka. Že kot
> dojenčku sem ji poskušala dati mlečne kašice z adaptiranim
> mlekom, navadnim mlekom, alpskim mlekom,… a vsa mleka
> odklanja, drugače ima rada jogurte, skute, sir, a mleka noče,
> izključno če ji naredim čokolino, grisolino ali kaj
> podobnega, da bi pa pila samo mleko iz stekleničke pa ne in
> ne in ne. Kaj mi svetujete? Kaj je res, da se sam otrok
> odstavi od prsi ali je res vsak dan težje, ker odrašča in
> rabi vsak dan bolj mamo, ker je čez dan ne vidi, ker je v
> službi?
> Za odgovor bi Vam bila zelo hvaležna in želim Vam še naprej
> uspešno delo.
>
> Lep pozdrav iz Primorske Helena
Biserka!
Hvala za odgovor. Zanima me, kako se je tvoja deklica odstavila pri 3 letih?
Osebno mislim in tudi vidim na konkretnih primerih, da je vse težje, ko je otrok starejši. Jaz nevem, kako bom Špelo odstavila, čeprav jo dojim samo zjutraj – zdaj že 4 dni nič, ker bi rada prekinila, ker čene se to ne bo končalo, čeprav mi je hudo, ker noče nobenega mleka in moramo vstat in čarat z vsem skupaj. Zdaj še nekako gre, ker sem še na porodniški, ma ko bom v službi bo to ojej, zato bi rada prekinila prej ko grem v službo. Kaj menite vi?
Za vsak odgovor bom hvaležna! Tudi kakšni drugi mamici s podobnimi izkušnjami z odstavljanjem!
Lp Helena
Zakaj bi morala z dojenjem prekiniti ko greš v službo? Poznam veliko mam ki lepo združujejo službo, vrtec in dojenje. Ne strinjam se, da večji kot je otrok, da ga je težje odstaviti. Moja dva fanta sem dojila oba preko drugega leta in z malo moje spodbude sta se naravno odstavila sama. Upoštevala sem Karmine nasvete, ki ti jih je napisala že zgoraj. Daj preberi še enkrat. Problem je v tem ker dojenje očitno moti tebe in tvoje prijateljice, tvoj otrok pa te še potrebuje.
Helena,
če 4 dni ne dojite, ste svojo deklico skorajda že odstavili. Mnogo mamic misli, da je odhod v službo ali otrokov odhod v varstvo razlog za prekinitev dojenja, toda prav v tem času vas bo vaš otrok najbolj potreboval. Vedno znova poudarjam, da dojenje ni samo hranjenje! Ne strinjam se z mnenjem vaših prijateljic, da je večjega otroka težje odstaviti, iz lastnih izkušenj in iz izkušenj mnogih drugih mam po celem svetu. Moj prvi sin si se je odstavil pri 13. mesecih, enostavno ni imel več časa in interesa za dojenje. Moja druga, hči, se je odstavila pri 26. mesecih, z malce moje spodbude (po spodaj napisanih metodah), tretji, sin, pa se pri 20. mesecih še doji. In nam je vsem prav. Včasih se hecamo, da se bo dojil 39 mesecev (13-26-39).
Kopiram članek o odstavljanju:
******
pri LLLI pravimo, da naj dojenje traja tako dolgo, dokler OBEMA, materi in otroku to ustreza. Seveda, idelano bi bilo, da se otrok odstavi sam, ko enostavno preraste potrebo po dojenju. Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok SAM PRERASE potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, pa naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo. Po priporočilih WHO in UNICEFa naj bi matere dojile NAJMANJ dve leti ali še dalj, če obema to ustreza.
ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.
Takole,
1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobenm položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.
2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepavajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.
3. metoda: “nadomestilo”
večina mamic kombinira metodo zamotive tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).
Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!
Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.
4. metoda: “zakasnitev”
To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljpuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prosim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo upšeno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.
5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”
Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakokoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.
6. metoda: “sporazumno odstavljanje”
Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.
7. metoda: “očka – na pomoč!
Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.
Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.
Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih. Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.
Odstavljanje se dejanjsko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).
Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?
Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.
Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje
a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.
Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.
b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.
V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).
NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume
********
Pozdravljene,
sama nimam sicer še namena odstaviti našo malčico, ki je stara 13 mesecev. Imam pa drugo težavo. Podojim jo zjutraj, nato predem grem v službo ob 10h (takrat na prsih tudi zaspi) in zvečer (pred spanjem, saj na prsih zaspi) ter večkrat ponoči. Dnevni podoji me niti ne skrbijo tako, saj jih včasih tudi izpustiva in ni nek problem, ker jo pač zamotim. Mene skrbijo predvsem nočni podoji, ki imajo slab vpliv na zobke . . . Mala spo z nama v postelji. Sem v fazi nabave jogija za njeno sobico in upam, da bo ta morda rešil težavo. Ima katera pododobne izkušnje ali kakšen nasvet?
Hvala,
Alenka
Alenka, pozdravljeni!
Vaša 13m deklica se doji tudi ponoči in skrbi vas vpliv nočnega dojenja na zobke. To je mit. Dojenje ne povzroča kariesa, steklenička prilagojenega mleka, nasprotno, lahko povzroča karies, od tod napačno prepričanje, da to velja tudi za dojenje. Razlika je bistvena, ne le v sestavi, ampak tudi v naravni nepredelani obliki materinega mleka, potrebna pojasnila pa boste našli tukaj. Materino mleko pripomore k zdravju zob, popito ponoči ali podnevi.
Dojenje in zdravje zob:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1983671,1983683#msg-1983683 (dojenje in karies, vpliv na otroka, članek KM)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1979200,1979219#msg-1979219 (razvoj čeljusti, govora)
http://www.revija-vita.com/Dojenje/Dojenje_in_zdravje_ustne_votli/dojenje_in_zdravje_ustne_votli.html (čl. Dojenje in zdravje ustne votline; otrok)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4986739 (16m, zobozdravnik kritizira dojenje)
http://med.over.net/forum5/read.php?8,79821,79836#msg-79836 (zdravje zob matere, mnenje zobozdravnice)