To so si izmislili medicinci, da bi pri otrocih, ki niso bili dojeni, pač pa so jih hranili z nadomestkom, preprečili prehitro nabiranje teže. Dojeni otroci so dojeni na zahtevo – kar pomeni, da ko otrok zajoka, pristaviš – sicer pa na 2.5 ali 3 ure. Če otroka dojiš, ko te začne iskati, ko joka itd., potem je tudi mleka po pravilu dovolj.
Moram pa povedati, da sama dojenja, potem ko sem prebrodila začetne težave, nisem vzela za obremenitev. In tudi to, da sem bila potujoča mlekarna mi je bilo v veselje, saj sem poleg rezervnih plenic s seboj prvih nekaj mesecev imela vse – futr in pijačo… Ko je bilo treba, sva se dojila – v trgovini, v parku, na obisku…
Stekleničko smo poskusili le nekajkrat v upanju, da bo dete zvečer dlje spalo – zanimivo, meni se je steriliziranje, pogrevanje vode itd, zdela odvečna muka… k sreči smo ljudje različni…
Tudi sama po 4. mesecu zrasla na flaši, nič mi ni…
Čokoladka – jaz pa mislim, da boš dojila oziroma vsaj poskusila… ker veš, da če ne boš dojila, svet ne bo propadel in bo dete kljub temu raslo in si zato manj obremenjena z njim, kot si bila prvič… ker boš imela odnos, kar bo, pa bo (in kakšno informacijo več kot si jo imela pred 5 leti)
T.

Tudi z mojim fantkom je bilo v porodnišnici podobno. Je prvorojenec in prve pol dneva po porodu ga v porodnišnici sploh nisem dojila, ker je spal jaz pa sem si mislila, naj počiva od napora revček. Druge mamice so svoje zbujale in jih pridno dojile na 2 uri ali kaj vem kaj.

Ko so mi rekle sestre, da malo zgublja na teži me je zgrabila rahla panika (saj paničariti nisem smela preveč, zaradi malega in da ne bi zmanjkalo mleka). Torej nekako flegma in z veliko vztrajnostjo sem ga začela dojiti. Mali ni znal prijeti bradavice in v ustka sem mu jo potisnila tudi po 20-krat da jo je končno vsaj za nekaj časa prijel-potem pa spet spustil pa spet 20-krat poskusiti itd. Nato je začel lepo pridobivati nazaj na teži, a je ob odhodu še vedno tehtal manj kot pri porodu.

Doma so bile težave podobne-ni znal pravilno prijeti bradavice, jaz pa še z razbolenimi bradavicami.

Pa sem vztrajala in vztrajala (očitno je bila želja po dojenju močna). Pa tudi mleka se mi je zdelo, da nimam kaj dosti. V porodnišnici so imele ostale nabrekle in trde dojke, jaz čisto mehke. Pa sem še vztrajala kljub bolečinam.

Pa je patronažna rekla, da morda, če se mi zdi, da ni dovolj mleka, pa naj dodajam in sem dodajal po 3x na dan po cca. 100 ml. Ob prvem tehtanju pa je pokazalo da se je prvi mesec zredil za 1.600 gramov, povprečje je okoli 1.000 gramov.

Potem smo morali zmanjšati podoje, ker se je preveč zredil pa se je zredil premalo le za 400 gramov v drugem mesecu.

Nato sem si rekla, da bom poslušala le njega in svoj feeling in se je dojil kolikor je hotel in je lepo napredoval vsak mesec okoli 800-1.000 gramov.

Hočem povedati, da knjige si le preberite in poslušajte, kaj vam kdo svetuje-na koncu se pa odločite, kar vam veleva srce in ga z vso hrabrostjo poslušajte-ne vdajajte se slabostim, saj gre vendar za vaše otročke.

Torej, mali je zdaj star 21 mesecev in imamo težave, ker se bi še vedno vseskozi dojil in dojil, jedel pa bolj malo ostalo hrano, namreč. No, pa smo na začetku izgubili na teži, vleči ni znal, pa še čisto mehke in prazne dojke sem imela vsaj mesec dni, če ne še več.

Tako-morda komu za vzpodbudo-samo vztrajati, se nič sekirati in poslušati svoje srce s pogumom mamice ter poslušati svojega malčka.

Lp, Marjana

Glede bradavic bi povedala v vzpodbudo še naslednje:

– sama sem imela ne vdrte temveč rahlo navznoter obrnjene bradavice, zato je mali tudi težje prijel-z masažo s prsti pa so se razcvetele in je bilo bolje. Je pa bilo potrebno kar precej vztrajnosti in truda z moje strani, kar samo ni šlo.
– pa še bolele so me, imela sem rane, tudi do krvi, vendar sem si veliko pomagala z kremicami Bepanthen-mislim, da je najprimernejša tista roza barve, ker jih je več in tako, da sem pač stisnila zobe-ker po desetih minutah sesanja je ponavadi bolečina zaradi ran na bradavicah malo popustila-torej sem vedela, da moram potrpeti prvih deset minut. Je pa bila kriza ker se je mali dojil po 45 minut in nato ura pavze pa spet 45 minut. No, pa sem vztrajala, v bistvu sploh ne vem zakaj-nekako se mi je zdelo to edino prav in fer do malega.

Tako, če bo kateri v pomoč.

Lp, Marjana

Včasih se mi zdi, da smo o dojenju slišale že vse, pa vedno znova ugotavljam, kako malo – vsaj jaz – vem o tem naravnem procesu, ki naj bi naravno stekel in nas, matere, nikakor ne bi smel (tako kot piše Čokoladka ) psihično obremenjevati. Pa potem takole vidimo, da nas ni malo, ki smo bile “dotolčene” v tem tako čudovitem materinskem obdobju. Medtem ko v vsakdanjem življenju zaplete rešujemo z zdravo mero optimizma in celo humorja, nas prihod novorojenca navda s povsem drugačnimi čustvi in tudi reagiramo drugače, kot bi sicer. Vsaj zase lahko rečem, da sem bila v tistem obdobju prava tepka. Sem mislila, kako sem se pripravila na porod, pa sem bila smrkavec v primerjavi s tistimi, ki poskušajo (si drznejo) z alternativnimi (bolj naravnimi) metodami. Ko sem recimo babici pri porodu rekla, da ne bi povsem ležala, da bi imela rajši hrbet malo dvignjen, ker bi lažje potiskala, me je zelo odločno zavrnila, češ da bi tako plodu kvečjemu škodila. In v takih trenutkih ne moreš bistveno spreminjati sistema, ker si odvisen od osebja. In zaradi nekaj prebranih knjig se tudi ne čutiš sposobnega prepričevati jih v svoj prav. Prav tako je z dojenjem– če nimaš ob sebi izkušene svetovalke – si odvisen od osebja, ki te obkroža. Karmina ideja (joj, kako sklanjamo ime Karmen?), da bi poleg fizioterapevtke matere (otročnice) obiskala tudi svetovalka za dojenje je čudovita in jo povsem podpiram. Tako bi novopečene matere sploh izvedele (če se niso prej pozanimale, tako kot se nisem jaz), da obstaja organizacija, namenjena prav vprašanjem v zvezi z dojenjem. Je treba kje podpisati?

Ob vsem napisanem bi jaz še dodala, da sem v prsih (pomanjkanju mleka navkljub!?) čutila pritisk, ki me je navdajal s hrepenenjem po čimprejšnjem “priklopu” in popila ogromne količine blago sladkanega jabolčnega kompota, ki mi ga je z vso zavzetostjo kuhala mami, ker naj bi to blagodejno delovalo na “proizvodnjo” v prsih. Po drugi strani – kar pa morda spet ni zanemarjajoče – sem bila v sebi malo “zajca”, če bom zaradi ne ravno velikih dojk sploh lahko dojila. V začetku pubertete so me sošolci zafrkavali s “ploh”-om (česa vse vam še ne bom izdala, jejej), kar me je tedaj, normalno, prizadelo in morda v meni kakšno skrito prepričanje še vedno vztraja, da so moje prsi česa tako čudovitega kot je dojenje nesposobne… Čeprav niso povsem ploh, tako da bi bil čas, da se temu sprevrženemu miselnemu vzorcu, končno postavim po robu.

Hvala vam vsem,
Tatja(na)

Moram še nekaj dodati: prav imate, Tinkara in Marjana (in druge, joj, res ste me presenetile z odzivom), takile pogovori koristijo. Najbolje je, da je mati srečna in brezskrbna glede teh naravnih reči… Jaz si vsekakor želim, da v prihodnje sploh ne bo več vprašanje dojiti ali ne dojiti… Kdaj bo prihodnjič, pa še ne vemo, upamo, da kmalu, he he…
P.S. Veš, Tinkara, mene je pa fasciniralo, ko sem enkrat na vlaku videla fanta (starega 3 let ali več), kako se je stisnil k mamici in ga je ta podojila. Tako naravno se mi je zdelo… Je pa res, da to ni bilo v Sloveniji.

Pri meni se je porod precej vlekel, tako da je bila mala zelo utrujena, ni takoj zadihala in sem jo k sebi dobila šele po 6-ih urah bivanja v inkubatorju, da se je spočila. Imela sem tudi vdrte bradavice. Ko mi je ob 2-h ponoči sestra Ruža (na Jesenicah) prinesla malo, videla mojo bradavico, je kar zmajevala z glavo. Zagrabila mojo dojko (da sem kar zvezde videla), jo požokala mali v usta (jo dobesedno porinila k meni) in gledala, če se je pravilno prisesala. Dvakrat je potegnila, potem spet samo bradavico, prst v usta, odklop, spet ponoven priklop in tako dve uri. Dobro, da sem bila še polna adrenalina in sploh nič zaspana, da sem vztrajala. Pa je sestra rekla – takoj, ko vidiš, da je narobe priklopljena, jo odklopi, ponovi vajo, če stokrat, pa stokrat. Drugače boš pristala na nastavku! Pa nama je uspelo. Prvi dan je potem bolj spala in sem se spraševala, ali ni lačna, pa je bila le tako utrujena, da se je morala najprej spočiti.
Nato sva prišli domov, bilo je vse v redu, res pa je, da se včasih še vedno ni prav priklopila. Potem sem, ko je bila stara 10 dni naredila napako – po vročem tušu, masaži dojk se je zbudila in takoj sem jo priklopila. Posledica – počena bradavica in sicer 1.5 cm dolga in 0.5 cm globoka rana. Bolelo je za znoret! Mazala sem z Bepanthenom, pa ni bilo nič boljše. Dobro, da je naslednji dan prišla babica, mi dala Bivacyn mazilo, da sem se z njim mazala in si z črpalko črpala mleko, na drugo stran pa sem jo normalno dojila. Načrpano mleko sem ji najprej dajala po steklenički, pa se ji potem ni več ljubilo vleči na drugi strani, tako da sem presedlala na žličko in po žlički je popila tudi po 60 ml. To sem počela 10 dni, nato pa jo spet priklopila na ranjeno dojko (tako me je bilo strah bolečine!), pa je bilo vse v redu in se še danes dojiva (14 mesecev).
Pri nas smo alergiki v družini in prav zato se mi je bilo vredno truditi, da bi vsaj malo prestavila izbruh alergije, če že ne popolnoma preprečila. Splačalo se je.
Tako je bilo pa pri nas. Lepo se imejte, pa čestitke k prazniku vsem skupaj.

Fizioterapevtka v porodnišnici obiskuje porodnice? Vsega skupaj sem bila vsaj mesec na oddelku, pa tega nisem videla…
L.P. Biba

Jaz pa imam nekaj bolj začetniških vprašanj (še nimam otrok):
– kako dolgo se lahko izključno doji (brez dodajanja druge hrane)?
– a je dojenje oziroma proizvajanje mleka tudi psihološko pogojeno? To sem namreč razbrala iz vaših pisem, pa tudi iz dejstva, da črpalka ni tako učinkovita, kot dojenje, in torej samo z njo s časom mleko usahne ali kako?
– koliko časa največ se lahko ne doji (in ne črpa), da je še mogoče nazaj začeti dojiti?
– in nekoliko bolj “absurdno” vprašanje – če se npr. otrok nekaj časa noče dojiti in ne želite, da se preneha proizvodnja mleka, a je možno, da bi “pomagal” npr. partner ali pa recimo vaš drugi otrok, ki je že nekoliko starejši (npr. 4, 5 let) in se je že nehal dojiti ali to ni mogoče? – saj vem, da se smešno sliši, a me zanima tako teoretično, ali je sploh možno, da nekdo drug “priskoči na pomoč” na ta način?
Hvala za odgovore in lep pozdrav vsem skupaj!

Maja

Da, vsaj v LJ porodnišnici zagotovo pride 1x. Če je potrebno pa tudi večkrat. Pri nas v sobi smo bile tri “tretjerodke” (he, he, kakšen hecen izraz) in je prišla večkrat, da smo delale vaje za vezivne mišice v medenici.

Nič nesmiselna vprašanja, kje pa:
1. otrok naj bi se dojil izključno do 6. meseca (eni jih manj, a v bistvu ni potrebe), mamino mleko zadostuje do te starosti za vse, hrano i pijačo, če je otrok dojen na zahtevo. Pravzaprav otroci nekako sami pokažejo željo po drugi hrani, prav ako morajo že imeti razvit refleks, da hrane ne potisnejo z jezičkom ven (tak gib z jezikom namreč naredijo, ko se priklopijo, da objamejo bradavico). Nekatere matere pričnejo z uvajanjem goste hrane že pri 4. mesecu, a kot pravijo pediatri ni potrebe, mleko zadstuje.
2.Samo s črpalko mleko ne usahne, ni pa tako učinkovita kot sesanje (otroci so res prave pumpice), sama nikoli nisem uporabila pumpe, je pa dobra za vdrževanje laktacije, ko pristavljanje ni možno… Psihološko je pogojeno dojenje v toliko, da stres, utrujenost itd. slabšajo laktacijo, sem spada verjetno tudi “sekiranje” zaradi tega, ali ima otrok dovolj hrane, ali je dovolj mleka (v tej negotovosti zajo biti pametni nasveti babic in tet tako naporni…). Prav tako se nekatere ženke zaradi globokih psiholoških težav, ki jih imajo zaradi svoje ženskosti itd., odločijo, da otroka ne bodo dojile. Nekatere se zaradi psihični problemov, ki izvirajo iz otroštva, zbojijo intenzivnega odnosa, ki se vzpostavi z dojenjem in zato prenehajo, čeprav bi fizično lahko polno dojile…. Ni sicer tako, manj se sekiraš, bolje je, lepo je, če nabereš kup informacij, znaš vprašati, hkrati pa moraš biti toliko gotova vase, da znaš popolnoma prisluhniti sebi in otroku. Če pa pač ne gre, zato še ni svet popadel, a ne?
3. teoretično naj bi bila relaktacija možna tudi po daljšem času, dr. Bratanič je celo navedel matere, ki že več let niso dojile, pa so ob stiku z dojenčkom, nenadoma začele “spuščati”.
4. partner lahko pomaga pri stimulaciji bradavic, čeprva je morda kateremu moškemu iztekajoče se mleko zoprno (za otroka je v redu, ker je futr, seksi pa ravno ni) , starejši otroci, ki so se že nehali dojiti pa so “pozabili”, kako se dojiti, zato ti v pomoč ne morejo ravno biti. Takrat ti pomaga črpalka, da vzpostaviš določen rotem črpanja in ohranjaš količino mleka. A zakaj se otrok ne bi hotel dojiti? Če je zdrav, se bo dojil, sam ti bo pokazal, koliko in kdaj potrebuje. In takrat je dobro, da ga pristaviš…Kjerkoli (kaj ti mar okolica).
Tinkara

Maja, hojla!
Prav je da sprašuješ sedaj in ne potem, ko boš morda v težavah. Morda pa sploh ne boš, he, he?

1. Otrok naj se, po priporočili WHO in Unicef-a izključno doji polnih 6 mesecev, saj materino mleko popolnoma zadosti vsem potrebam otroka. Z dodajanjem druge hrane se postopoma začne v drugi polovici otrokovega prvega leta. To ne pomeni, da gledamo na uro in hop po žlici, ampak upoštevamo individualne potrebe svojega otroka. Ko nam otrok pokaže znake, da je zrel za gosto hrano, lahko začnemo. Znaki “zrelosti” za gosto hrano so naslednji: izguba refleksa izplazenja jezička, zobenje oz zobki in s tem znanje žvečenja, dobro sedenje, razvita koordinacija roke-usta, tako da sam pobere hrano in jo nese v usta, otrok vidno kaže željo jesti kadar nam dela družbo pri kosilu in konec koncev po 6 mesecu starosti precej povečana želja po dojenju, ki traja več dni skupaj.

2. Da, dojenje sproža v telesu hormona prolaktin in oksitocin. Oksitocin se imenuje tudi “hormon sreče”. Matere, ki uspešno in brez težav dojijo so zelo samozavestne, se zelo dobro počutijo, imajo manj popordnih depresij in so nasploh bolj zadovoljne. Materam, ki imajo po porodu težave ali so pod stresom, se izločanje oksitocina zmanjša kar posredno vpliva tudi na izcejalni refleks mleka. Dobivam veliko klicev iz porodnišnice. Mamica, ki v porodnišnici še nima mleka, joče, otrok hujša – laktacija se nikakor ne vzpostavi. Ko se mamica pogovori s svetovalko, potolaži, dobi zaupanje vase, da bo mleko prišlo prej ali kasneje, otroka ne omejuje več po urniku in ga pogosto pristavlja, se rado zgodi, da mleko “navre”. Torej – da – dojenje je tudi v naši glavi! Včasih so zato rekli mami, da naj spije kakšno pivo.Pa ne zato, ker bi pivo delalo mleko (to je mit) ampak zato, ker se je mati ob nizki stopnji alkohola malce sprostila in tudi vnos dodatne tekočine je bil blagodejen, poleg tega pa je mamica “poskusila nekaj” za svojega otroka…

3. Poznam mame, ki so leto ali več mleko črpale. Pomembna je tehnika črpanja in pridnost, rednost črpanja. Je pa dejstvo, da otrok s sesanjem namolze večjo količino mleka kot me s prsno črpalko. Črpalka je tako le nujno orodje za pomoč pri dvigu zaloge mleka ali za premostitev obroka (ob odsotnosti matere), ni pa nujno potrebna.

4. Ta čas je težko določljiv. Ženske imamo različna hormonska ravnovesja, nekatere imajo še laktacijo tudi leto ali več po končanem dojenju, nekatere že po enem tednu. tako, kot različno dobimo mentruacijo, tako je tudi z laktacijo. Ni pravila. je pa dejstvo, da je vedno možna tudi relaktacija (glej moj članek nekaj tednov nazaj) in da so primeri, ko so dojile tudi adoptivne matere.

5. Seveda je možno, toda če hoče, he, he… Pri nas odma je starejši samo poskusil potegniti, potem pa mu je bilo neordno in jo je ucvrl stran. Mož? Hm, kaj pa vem…. jaz osebno ne vem če bi zmogla, mož pa tudi verjetno ne bi hotel. Mislim, da je stimulacija s prsno črpalko manj intimna. So pa v literaturi zapisani tudi takšni primeri. Konec koncev pa so včasih obstajale dojilje. V nekaterih kulturah pa različne matere v plemenih dojijo druga drugi otroke, kadar ima druga delo ali opravke…

No, pa le vprašaj še kaj, z veseljem ti bom odgovorila.

Karmen.

Tinkara in Karmen M. – obema se najlepše zahvaljujem za izčrpna odgovora, marsikaj sta mi pojasnili! (izgleda, da sta pisali ravno istočasno, tako da imam kar dvojni odgovor! :-))
Seveda se bom še kaj oglasila, če pride še kakšno vprašanje!
Hvala in lep pozdrav, Maja