Čez približno pol leta pričakujemo drugega otroka, prvi je star leto in pol. Vedno sem bila zagovornica dojenja, in tudi med nosečnostjo sem se takoj odločila, da bom dojila pa če ne vem kaj… Žal mi je že takoj prvi teden pričelo zmanjkovati mleka in potem je šlo, navkljub vsemu trudu in nasvetom samo še navzdol (otrok tudi po teži ni napredoval). Pri mesecu in pol je otrok dobil prvo stekleničko umetnega mleka – jok se je nehal, dobili smo čisto drugega dojenčka. Grozno si želim, da bi vsaj drugega otročička lahko dojila dlje, pa ne vem, kaj lahko (mogoče že sedaj v nosečnosti) naredim. Ena od mojih napak je vsekakor bila ta, da sem bila malo preveč živčna (kdo pa ne bi bil, če se je otrok vsake pol ure ne jokal, ampak histerično drl…), verjetno bo to v drugo malo lažje, saj približno vem kaj me čaka. Pa vendar – tako si želim, me je pa že sedaj strah, da bo mleka spet premalo…..

Osebno mislim, da dojenje sploh ni vse. Svojega otoka sem dojila samo dva meseca, čeprav sem si želela, da bi ga bolj dolgo. Ampak, ko sedaj gledam nazaj in pomislim, koliko živcev mi je šlo v nič, koliko sem se presekirala in imela komplekse manjvrednosti (še posebej ob izjavah pediatra, da se ne trudim dovolj) ni vredno. Če bom imela še enega otroka, ga bo steklenička pričakala že takoj po porodu. Mislim, da je otrok bolj srečen in mati tudi, če sta oba mirna in zadovoljna. In brez skrbi – steklenička ali dojenje otrok bo zadovoljen!!!

Vse to vem tudi sama in tudi “pripravljena” sem že na stekleničko, pa vendar si tako želim dojiti….

Pozdravljena,
tudi mi pričakujemo čez pol leta drugega dojenčka in tudi sama si želim dojiti, če bo šlo. Pri prvem, pred 14 leti, sem imela grozne težave in me kar strese ko se spomnim. Dojila sem ga samo 4. tedne, pa še takrat je shujšal, namesto,da bi se zredil, cele noči je jokal, ker nisem imela kvalitetnega mleka in ni bil sit. Babica v posvetovalnici me je skregala, češ, pa ja vidite, da mu je koža oprevelika. Bila sem čisto uničena. Vsa okolica pa me je prej skoz morila, dojiti, dojiti. Pa še bradavice so se mi tako vnele, da mi je tekla kri iz njih, ko je otrok potegnil. Ko sem prišla iz posvetoavalnice, se je mož takoj odpravil v Avstrijo po hrano( doma smo ob meji), ker v takratni naši domovini so imeli vsake 14 dni drugo hrano. Potem pa smo ga lepo poredili, da je bil fejst fant. Zdaj pa sem rekla, da nič več ne bom šla z glavo skozi zid, če ne bo šlo ,ne bo šlo. Prav je če dojenček lepo sit spi, da si še mamica lahko malo oddahne. Praktično je lahko razglabljati,vendar smo pač različne in ni vsaki dano dojenje. Zato se ne sekraj, prav tako jih bomo gor spravili.
Prijetno nosečnost!

Tudi jaz sem dojila samo mesec in pol, pol naprej pa le bil Pikomil. Pa je moja hči zdrava in lepa. Od začetka sem se mal sekirala, pol pa sem uvidela, da s tem ne bom čist nič dosegla. Po eni strani pa sem točno videla, koliko je pojedla, ali je sita, ali je pojedla premalo.

Draga Lina

Zelo, zelo, zelo sem si želela dojiti. Pripravljala sem se na to vso nosečnost. Tudi vse moje prijateljice so dojile in vedela sem, da je to dobro tako za otroka, kot tudi priročno zame – pa vendar…

Že v porodnišnici je Jure ves čas jokal in shujšal prekomerno, tako da sva morala podaljšati bivanje še za dodaten dan. Imel je čudovit sesalni refleks (bil je prava pumpica) in je vlekel tudi dojko, ko je bila čisto prazna. Pila sem kot žolna, veliko počivala in ga imela na dojki vsakič, ko je zajokal. In ni šlo. Že v porodnišnici so mi dali umetno mleko in otrok je po treh dnevih neprestanega joka zaspal. Kot čudež. Kljub temu sem vsak obrok zastavila tako, da sem ga pristavila k obem dojkam in šele nato dodala še stekleničko (k vsakemu obroku). Tako sva se “crkljala” tri mesece, potem pa sva imela le še flašo. Jure nikoli ni zavrnil dojke, čeprav je imel flašo.
Drugič sem rodila čez 4,5 let. in že v porodnišnici povedala, kako je bilo prvič, zato so mi takoj dali Tametil tabletke za povečano mlečnost. Imela sem občutek, da nekaj mleka bo, vendar – Rok ni hotel potegniti, kaj šele vleči. Po vseh pregledovanjih, tehtanjih ali je sploh kaj pojedel (pred in po obroku)… so ugotovili, da očitno nima sesalnega refleksa. Držala sem mu stekleničko in jo migala, ga spodbujala…. – nič. Komaj je dol požrl tisto, kar je samo od sebe kapnilo v usta. In najino dojenje se je zaključilo po treh tednih (pumpala sem si dojke z aparatom, ki sem si ga sposodila v porodnišnici, vendar ni bilo pravega čustvenega dražljaja).

Rezultat? Oba otroka sta krasna – noben ni praktično nikoli bolan, sta lepo razvita in nadpovprečno velika. Vse se je torej izteklo dobro in prepričana sem, da sem bila ravno tako dobra mati. Obenem pa lahko rečem še to, da je pravzaprav praktično in razbremenilno, če otroka lahko nahrani še kdo razen tebe in posebej moj mož je bil zelo srečen, da je to lahko počel.

Torej – kar bo, pa bo.

Sigurno je najbolje za otroka in za mamo in tudi najbolj praktično, če se dojita, vendar mora biti dojenje vseeno prijetno in ne trpljenje!!
Res je, da včasih so taki dnevi, ki dojenje otežujejo( psiha,..), drugič gre bolje. Včasih je ob težavah vredno za kak dan, dva prekiniti dojenje in potem zopet poskusiti ( včasih se tako reši veliko težav, saj gre lahko le za preobremenjenost matere, bolečine zaradi pogostega sesanja,…)in to je super če uspe. Če pa žal ne gre in ne gre, pa pač je tako in je treba iskati nadomestilo za zadovoljstvo obeh. Če se zares potrudite in vam pač ni uspelo- nič hudega, ni pa fajn če ob najmanjši težavici ne poskusite to preseči. Srečno

Zdravo!

Priporočam vam, da se obrnete na Karmen Mlinar, ki je aktivna članica mednarodnega združenja za spodbujanje dojenja, in ki je sama imela kar nekaj težav z dojenjem s prvim otrokom, ki jih je uspešno prebrodila. Sedaj pa pričakuje 3. otročka. Ona vam bo najbolje svetovala, sicer pa vam bo verjetno sama odgovorila na vaše pismo.

Jaz sem dojila 13 mesecev, na kar sem ponosna, kljub temu, da sem imela zelo resne osebne težave.

Sprostite se in uživajte, pa bo vse v redu!

Lep vikend!

Nives

Draga Lana !
Dojenje , ki se zaplete ze na zacetku je lahko huda travma za mamo in tudi za otroka.Ob otrokovem nenehnem joku postane mama zivcna in refleks izcejanja mleka se ustavi.Sama sem dojila prvega otroka brez pomoci drugih samo tri mesece.Drugega dojim se sedaj, ko bo julija star dve leti.Na zacetku nisem imela nobenih tezav, potem pa sem morala na poseg v bolnico, ko je bil otrok star stiri mesece.Ker sem samo polno dojila in nama je slo vse skupaj krasno od rok, sem bila obupana, kako naj ga sploh odstavim.Pa sem v reviji zasledila tel. st. svetovalk za dojenje od La Leche League International ali Mednarodne zveze za dojenje in sem sebi najblizjo tudi poklicala.Skupaj sva resili problem in tako sem ob njeni pomoci dojila ze nekaj ur po operaciji in dojenje obdrzala se do danes.Sele po vsem sem premisljala, da brez njene pomoci to ne bi bilo mogoce.Tako sem zacela obiskovati mesecna srecanja LLLI v Mariboru in povem vam lahko, da zenske, ki se udelezujejo teh srecanj vse zelo uspesno dojijo.saj ne, da bi morale vse mame po vrsti dojiti, sploh ne.Tudi te so svojim otrokom dobre mame.Vendar pa je sigurno precej mamic, ki obupajo pri prvih poskusih dojenja zaradi pomanjkanja informacij in mitov babic in tet o vodenem mleku, pa o pomanjkanju mleka itd.
Pred enim mesecem sem sla na to srecanje v Ljubljano , od katere me loci 200 kilometrov in povem vam, da so to krasna srecanja mamic , pa tudi ockov in otrok, kjer lahko povprasamo svetovalke za dojenje o svojih tezavah ali pa se samo pogovorimo o svojih “problemih ” z drugimi mamicami.Vendar pa kot ze receno , zal marsikatera mama preneha dojiti zaradi pomanjkanja pomoci.Zato pa lahko za pomoc poklicete svetovalke za dojenje, ki jih je trenutno v SLO osem.Njihove tel. stevilke pa so napisane v vseh revijah za starse in otroke.Ce pa koga zanima , jih lahko tudi napisem

Mojca

Kje se lahko nanjo obrnemo?

Imam osemmesečno deklico s katero se še vedno dojiva.Tudi meni na začetku ni šlo, punčka je zaspala v hipu, ko je v porodnišnici spila dodatek. Sem že mislila da ne bo nič. Vsakič ko je jokala sem jo dala k prsim. Brdavice so me obupno bolele, vse razpokane sem imela.Od trenutka, ko sva prišle domov, pa sva se samo dojile brez dodatkov.Ker je imela kolike, se mi je včasih samo zvijala in jokala pri prsih. Skoraj vsak teden so se mi v dojki naredile zatrdline. Ko je otrok spal sem si hitela masirati, iztiskati mleko, oblivati z vročo vodo. Panično sem se bala mastitisa.Bila sem tudi živčna, sploh ker so bili vsi tako pametni okrog mene, da imam vodeno mleko je rekla tašča, kar daj “flašo”.Da je za hčerkine krče krivo moje mleko …Sami pametnjakoviči.Ko sem šla ob prvem mesecu z malo v posvetovalnico, zdravnik in sestre niso mogli verjeti da je tako lepo napredovala le ob dojenju. Kakšna flaša neki.
Priporočam vam knjigo DOJENJE IN MATERINSTVO IZ SRCA, kijo je napisala KsenijaŠoster Olmer.Stane 2.899 sit. Vse o dojenju je tam notri, pa ne suhoparno, ampak zelo življenjsko bi rekla. Veliko uspeha pri dojenju !

Imam osemmesečno deklico s katero se še vedno dojiva.Tudi meni na začetku ni šlo, punčka je zaspala v hipu, ko je v porodnišnici spila dodatek. Sem že mislila da ne bo nič. Vsakič ko je jokala sem jo dala k prsim. Brdavice so me obupno bolele, vse razpokane sem imela.Od trenutka, ko sva prišle domov, pa sva se samo dojile brez dodatkov.Ker je imela kolike, se mi je včasih samo zvijala in jokala pri prsih. Skoraj vsak teden so se mi v dojki naredile zatrdline. Ko je otrok spal sem si hitela masirati, iztiskati mleko, oblivati z vročo vodo. Panično sem se bala mastitisa.Bila sem tudi živčna, sploh ker so bili vsi tako pametni okrog mene, da imam vodeno mleko je rekla tašča, kar daj “flašo”.Da je za hčerkine krče krivo moje mleko …Sami pametnjakoviči.Ko sem šla ob prvem mesecu z malo v posvetovalnico, zdravnik in sestre niso mogli verjeti da je tako lepo napredovala le ob dojenju. Kakšna flaša neki.
Priporočam vam knjigo DOJENJE IN MATERINSTVO IZ SRCA, kijo je napisala KsenijaŠoster Olmer.Stane 2.899 sit. Vse o dojenju je tam notri, pa ne suhoparno, ampak zelo življenjsko bi rekla. Veliko uspeha pri dojenju !

To je to, kar sem pričakovala. Tiste, ki ste kljub prvim težavam lahko naprej dojile, me spodbujate, naj bi se bolj potrudila (vsaj tako sem razumela), tiste, ki pa jih je doletelo enako kot mene, pa me tolažijo, da sicer ni vseeno, je pa tudi dobro. Tudi sama sem se zelo zelo trudila, bradavice sem imela krvave še pa še, na vsak jok sem ukrepala z dojenjem, toda otrok po mesecu in pol ni nič napredoval – torej sem sicer dojila, toda brez uspeha. Najbolj me je žalostilo to, da sem vsepovsod brala, da se mamice ne potrudijo dovolj! Kaj pa naj bi še lahko naredila, kot dojila kar naprej, pila kot žolna, se prehranjevala po navodilih med. sestre, itd, itd. Hvala bogu, imela sem vsaj tako prijazno pediatrinjo in sestro, da mi nobena ni rekla, da se ne trudim dovolj (kot neki moji znanki).

Vsekakor, pa se bom sedaj pridružila “ligi za dojenje”, le da ne vem, kdaj naj začnem obiskovati njihova srečanja. Že sedaj, v prvi tretjini nosečnosti ali kdaj?

Kaj potem pričakujete od nas? Da vam bomo dali čarobno formulo? Pa kaj če povsod piše, da se mamice ne trudimo dovolj… Vse ste naredili, da bi dojili pa ni šlo, torej ne spadate med TISTE mamice in vi to dobro veste. Včasih v življenju se je pač treba sprijazniti z realnostjo, pa četudi si želimo drugače.

Draga Lina !
Na srecanja LLL lahko zacnete hoditi, gdaj vam pase.Lahko je to prvi dan , ko izveste , da ste noseci, lahko je to zadnji mesec.Boste videli, koliko boste od tam odnesli.Ce ste odloceni, da boste drugega otroka dojili, boste tam dobili cel kup informacij, da bo dojenje resnicno v uzitek vam in vasemu optroku.Tako namrec tudi mora biti.
Zelo zalostno je, da marsikatera mamica , ki bi zelela dojiti , preneha z tem zaradi pomanjkanja pravih informacij in pritiska tet in mam in favsnih sosed , ki ji pripovedujejo o vodenem mleku, pa da ,ce mama ni imela mleka, potem ga tudi ona ne bo imela, pa da je njeno mleko vodeno , pa da bo dojencka razvadila itd.
Ce ste resnicno odloceni, da boste drugega otroka dojili, potem rabite samo malo pomoci in vzpodbude, pa boste lahko uzivali v dojenju.Le to pa boste dobili pri enako mislecih, ne pa pri taksnih, ki vas bodo vzpodbujali k nasprotnemu, kar vam ukatuje srce.
Srecanja LLLI ( Mednarodne zveze za dojenje ) potekajo enkrat mesecno v Mariboru, Ljubljani , Kopru in Skofji Loki.Svetovalke lahko poklicete kadarkoli po tel. ( tudi na Karmen Mlinar se lahko obrnete po telefonu 01/831-27-27 )
Pa le pogumno in poslusajte svoje srce
Lp Mojca

Pozdravljena Lina in ostale, ki bi želele psokusiti znova.
Na srečanja LLLI lahko pride kdorkoli, velikokrat se pri mas oglasijo tudi ženske, ki še sploh niso zanosile in iščejo primerne informacije. Tudi sama sem imela veliko težav z dojenjem, ki pa sem jih (tudi s pomočjo svetovalk za dojenje) uspešno prebrodila.

Slovenske skupine LLLI najdete na internetni strani:
http://www.prairienet.org/llli/WebSlovenija.html
kjer so vse kontaktne informacije.

Naslednja srečanja bodo:
– v Ljubljani bo 7. junija 2001, tema srečanja je: “Zakaj dojiti vašega otroka”.
– v Kopru bo 21. junija 2001, tema srečanja je: “Podaljšano dojenje – dojenje malčka”
– v Mariboru bo 12. junij 2001, tema srečanja je: “Miti in resnice o dojenju”
– v Škofji Loki bo 5. junija 2001, tema srečanja je: Prehrana in odstavljanje

Lep pozdrav,

Karmen

Zdravo!

Mislim da je v nadaljevanju dovolj odgovorov, tako da mi ni potrebno odgovarjati, tudi Karmen sama se vam je ze oglasila.

Kar se samega dojenja tiče, po vsem tem kar sem prebrala, mislim da je prav da se vsaka ženska (mamica) sama odloči, to je najbolj pomembno.

Osebno sem imela pravo družinsko dramo v času ko sem dojila (partner me je zapustil, oče je imel 2 infarkta, ostala sem brez službe, daleč od staršev…)
pa sem vseeno nadaljevala, Petra je napredovala lepo, (celo preveč je dobivala na teži), vseeno se mi včasih poraja eno vprašanje.
Kaj če sem ji preveč nervoze prenesla???? V tem času sem bila zelo, zelo nervozna, in se bojim, da bi ta prvi stik med nama ostal zaznamovan za kasneje. Žal sem tudi zdaj precejkrat zelo nervozna, pa vem da ni prav, zaradi otroka, ampak si ne morem pomagati. Povejte če imate kakšen nasvet ali osebno izkušnjo???

lp Nives

Sem proti dojenju in nimam pojma zakaj bi kateri mami nudilo zadovoljstvo. Meni ga že ni. Kaj pa očetje? Tudi oni rajši vidijo flaško, kot pa da njihovi žene pred vsemi joške ven mečejo. Pa še oni imajo možnost, da otroka nahranijo in se tako vključujejo v družinsko živjenje.
Kdor hoče naj doji, kdor pa ne, pa naj ga ne silijo in zbujajo slabo vest, kot da je to nekaj najpomembnejšega za otroka. Veliko ljubezni se otroku nudi lahko tudi drugače. Najbolj pa mi grejo na živce, da povsod pisarijo o dojenju in liga za dojenje je čisto znorela. Vse pa res ne zanima njihovo mnenje!!!

Sem študentka in nisem noben strokovnjak , vendar menim, da če bi med dojenjem na otroka prenesli preveč nervoze, potem bi se težje dojile, kot sta se, saj bi mala postala zelo razdražljiva in se ne bi hotela po vsej verjetnosti dojiti.