Ker je Tanc na pediatriji na dopustu, si bom dovolila tu postaviti vprasanje.
Nasa 10 mesecnica je zelooo malo. Da povem vcerajsnji jedilnik. Ob 8h zjutraj Aptamil, 250ml. Ob 12h 100g frutka, domace kasice niti pod razno. Ob 15h ji dam kosilo, pojedla 2 mali zlicki in konec. Ob 18-19h eno 100g skutko, ne cisto celo. Pred spanjem 250ml mleka. To je vse.
Res, da je precej mleka, ampak to je se sploh edino, kar poje.

Ne vem, kaj jo tako moti, ampak ko jo dam v njen stolcek in zagleda zlicko s hrano, si besno mane oci in nos, kot bi jo noro srbelo. Se preden karkoli poskusi. Ko nekako spravimo tisto zlicko ali dve kosila, se obrne okrog in zacne tuliti.

Prisli smo tako dalec, da se mi dobesedno mesa. Kuham, pripravljam vse domace, domaca zelenjva, domace meso… In vse mecem proc. skrbi me za njen razvoj, v zadnjih dveh mesecih ni pridobila nic, morda kaksen cm v dolzino. Ve scas niha med 8.900g in 9.200. Pa raje manj kot vec. Ko sem omenila pediatrinji,da slabo je, je le skomignila z rameni, ces da ji je pac vroce.
Pa ni vec vroce. Vem, da delamo napako, a vseeno nam je edina moznost ta, da medtem ko sedi v stolcku, nekdo za njo izvaja teater, da se zamoti in spravimo vanjo nekaj gramov kosila.
Zelela sem ji nuditi uravnotezeno prehrano, skrbi me tudi to, ker ne je nic mesa, ker pac ne je nic.

Sicer je zivahna, zvedava in razvita. Na prvi pogled ok. Ampak nekaj ocitno ne stima.

Povejte mi prosim, ce bi sli k zdravniku, kaksne preiskave se to sploh lahko opravijo? Poleg laboraotrijskih seveda.

Hvala, obupana mamica

Draga obupana mamica,

ne vem sicer, kaj bi vam odgovorila Tanc, a naj poskusim po svoje.

To, o čemer pišete in kar vas spravlja v obup, je kar pogosta nočna mora mam, ki si želijo za svojega potomca vse naj, naj – in pri tem morda malo preveč zapletajo. Predvsem zato, ker ima vaša mlada dama zelo jasno lastno voljo in prefinjen okus. (Zlobno) predvidevam, da ji tisto, kar pripravljate izključno zanjo (zdravo, eko, polnovredno…) pač ne gre v slast – in ker navajate, da gre vse v smeti, očitno tudi ni nekaj, kar bi z užitkom pospravili drugi družinski člani, na čelu z očkom.

Kot prvo se jaz pri njeni teži, njeni živahnosti in dobrovoljnosti ne bi obremenjevala z mililitri, grami, sestavinami obrokov, ampak bi jo pustila, da se “zlačni” (pregovor, da je lakota najboljši kuhar, še kako velja). Starost desetih mesecev je tudi značilno obdobje, ko otroci nočejo več jesti kar naprej, iz prebavne vreče se spreminjajo v intelektualna bitja in športnike. In seveda teža kar dolgo stoji, medtem ko lezejo počasi v višino.

Kot drugo se pri njeni starosti ne bi obremenjevala z ločenim pripravljanjem obrokov, ampak bi ji ponudila tisto, kar pripravite zase oziroma za ostale družinske člane (seveda pod pogojem, da ne jeste kakšne hot-mehiške hrane ali eksotičnih morskih dobrot). To pomeni sicer manj soljeno (si boste pač sami dodali malo soli), brez popra in pekočih začimb, a konkretno zabeljeno s kakšno kislo smetano, maslom, olivnim oljem ipd. Tudi domače začimbnice v manjših količinah dodajo hrani vonj in okus.

Kar se tiče preiskav, se jih seveda da narediti. Žal so povezane z obiskom zdravnika (in to najverjetneje specialista, saj je vaša pediatrinja očitno podobnega mnenja kot jaz, in to še bolj upravičeno, ker ima vaše dete pred očmi), bolečinami pri odvzemu (kar je povezano s stresom in jokom tudi ob vseh naslednjih stikih z ambulantami), ….. in ne nazadnje z možnostjo napake pri analizi (že sama laboratorijska napaka je v razredu 5-10% vrednosti, da o dnevnih nihanjih ne pišem).

Upam, da mi ne boste zamerili kančka hudomušnosti, ki si ga takole na daljavo (tako glede na oddaljenost od vas kot na oddaljenost od podobnih stisk, ki sem jih imela kot mlada mama) lahko privoščim. No, pa saj obstaja na računalniku tipka “delete”…

Srečno, upam, da se bodo težave čim prej omilile – ali pa da vam bo Tanč napisala kaj bolj uporabnega. Seveda računam tudi na nasvete mam, ki so bile pred kratkim v podobnih stiskah 🙂

Živijo

Naj še jaz pristavim svoj pisker. Z mojim 9,5 mesečnikom se dogaja popolnoma isto. Je sicer vse, tudi koščke lepo obvlada, ampak samo kadar on hoče. Pri nas se je težava začela že pri 4-ih mesecih ko je popolnoma zavrnil mleko in smo iz danes na jutri prešli na vse obroke goste hrane. Smo bili tudi v bolnici, kjer so naredili kar nekaj preiskav in vsi rezultati so bili bp, s tem so ne vem kako zaključili da ga mogoče muči kislina in pristali smo na ranitalu. Zdaj mu ga sicer ne dajem več. Je pa tako, kaki dan zelo lepo, kaki dan pa praktično nič. In kaj lahko naredim? NIČ. Rodil se je s težo 2.570g in 48 cm, sedaj pri 9,5 m jih ima 7,400 in 73 cm. Nekaj sem gledala krivuljo rasti in če prav razumem niti nima tako zelo katastrofalno malo. Otroka vidim, je zelo živahen izjemno dobrovoljen, sam že stoji, hodi samo s pomočjo, pa mu ne manjka veliko. Včasih niti sekunde ni pri miru, torej tudi veliko pokuri. Mož in oba njegova brata so vsi zelo vitki (v zdravstvenem smislu, podhranjeni). Verjetno je sinček po atiju, pač velik in suh, tu so nekaj tudi geni. Torej načeloma ne bi smela videti takih težav s tem hranjenjem. Ampak… naša pediatrinja me zmeraj tolk presekira, kolk je suh in oh in sploh. Včasih dobim občutek da me ima za nesposobno. Jaz pa za njim na pol ure do uro (odvisno od tega kolk je pojedel prej) hitim z žlico in mu tlačim v usta nekaj. Sama sebi se zdim kot terorist s to žlico, ker je otroka treba nostop vozit na tehtnico. Počutim se zelo pod pritiskom sploh sedaj ko sem že v drugo noseča. Neprestano jočem zaradi pritiska ki ga čutim, kaj bo če bo imel spet premalo g in je celo govora da bo treba nazaj na Jesenice. In kaj bojo tam? Razen tega, da bom prosila za hrano za malčka, kot je blo to treba nazadnje ker ni hotel jesti rižkota mešanega z vodo (čeprav se meša z mlekom), drugega pa niso “meli”. In kaj je sedaj moj problem poleg hranjenja seveda? Se tudi vam zdi, da je glede na izhodiščno težo čisto prelahek? Celo tako zelo, da smo za v bolnico?

Hvala za odgovor
LP, Adrijana

Draga Adrijana,

po prebranem ne vidim prav nobenega razloga za črn obup in jok.

Kot prvo: vaš prvorojenec je bil rojen kot droben in je še vedno med drobnimi, ampak lepo “sledi” svoji rastni krivulji. In ker je živahen, dobrovoljen, pri hrani sicer izbirčen, a zdrav skorajšnji dirkalni malček, ne vidim prav nobene potrebe po slabi vesti – ali kakšnih dodatnih preiskavah.

Kot drugo: splošno in znanstveno je dokazano, da so geni zelo pomembni, tudi pri tem, kako otroci rastejo. In če je bil njegov očka pretegnjen dolgin, bo pač tudi njegov sin. Očka pa je živ dokaz, da iz malega zraste veliko in da se vanj zaljubljajo dekleta, kot ste bili (tudi) vi.

Kot tretje: ali bo tudi naslednji novorojenček prelahek, lahko bolj ugibava. Tveganje seveda je, če je bil prvi “konstitucionalno” majhen, torej ni bilo preslabo delovanje posteljice razlog za premalo gramov. A res ne vidim razloga, da se s tem obremenjujete sedaj. In še manj, da si zaradi želje po čim večjem vnosu kalorične hrane (tako prvorojencu kot vam) zagrenite mesece veselega pričakovanja.

Srečno,