dojenček
stara sem 26 let; imam fanta s katerim načrtujeva skupno pot – predvsem fant – si želi otroka….
kar pa se tiče mene pa… – že od 17 leta imam motnje hranjenja
( stradanje, ful žretje, kateremu sledi bruhanje – sedaj se trudim da bi bilo še kaj vmes )…
naj še omenim, da bi sicer rada šlišala čarobne besedi – v bistvu pa so mi zadeve kar jasne… zanima me ali vpliva na otrokov razvoj ( bruhanje, stradanje odpade ) tudi to kar se je prej dogajalo z mojim telesom in ali so te motnje kakor koli dedne oz.kje lahko preberem kaj več o tem ( morebiti kakšne izkušnje žensk s temi težavami …).., katero hrano bi potrebno jesti in koliko da nebi bil otrok kakor koli prizadet… ZA MOREBITNI ODGOVOR SE VAM ZAHVALJUJEM…LP
Lepo pozdravljena,
raziskave, ki so bile do sedaj opravljene in v katere so bile vkljucene nosecnice, ki so bolehale za bulimijo nervozo, so potrdile, da je med nosecnostjo prehranjevanje pravzaprav bistveno bolj urejeno in da vecina uspesno preneha z bruhanjem. Pokazalo pa se je, da se hranjenje pogosto ponovno poslabsa po koncani nosecnosti, kar je najverjetneje povezano s spremembami in obremenitvami po otrokovem rojstvu. Vsi otroci so bili rojeni zdravi. Tako kot pravite sama, tudi te mame med nosecnostjo niso imele obdobij stradanja, ki bi seveda lahko bila za otroka skodljiva.
Dejstvo pa je, da bulimija vpliva na delovanje jajcnikov in je pogosto povezana s polisticnimi spremembami jajcnikov, ki lahko predstavljajo tezavo pri sami zanositvi. O tem smo na nasem forumu ze pisali.
Kljub vsemu menim, da je fino, da ste o tem problemu zaceli razmisljati zdaj, preden je otrok na poti. Mogoce je pa to lahko pomembno pomagalo, da poskusate najti pomoc in urediti vase hranjnje in morda bolj razumeti tudi vzroke, ki so do tega pripeljali.
Marija Anderluh
Draga ss,
naj te potolažim, da imam dva zdrava sina in pri obeh mi je bilo slabo, da opisati ne morem. Ja, pa bulimijo že tudi dlje kot je na svetu starejši. Pri obeh sem shujšala (govorim o svoji teži) za cca 8kg. Vendar ti moram povedati to, da če si otroha res žeiš, potem veš, da moraš jezti. Jaz sem sklenila kompromis. Kar naprej sem jedla sadje in solato. Druga stvar pa je bila, da če sem kaj izbruhala, sem si vedno rekla: tako punca, zdaj pa si umij zobe, malo zadihaj in nazaj jest da bo otročiček rasel. Včasih mi je “dvignilo” kar med kosilom namreč. Ja pa še to: Prenajedati se hitro nisem mogla več, ker otro kpritiska na želodec in enostavno ne gre.
Pa veliko uspeha!!!