dogodek iz šolskih klopi
imela bi eno vprašanje…oz potrebovala bi nek nasvet-razjasnitev. Spominjam se enega dogodka veliko let nazaj iz OŠ. Med uro enega predmeta se spomnim, da sem poslušala učitelja med predavanjem in naenkrat se zavem, in čuden občutek..a sem jaz res tukaj…al nisem prisotna…no potem sem se “zbrihtala” in bilo vse vredu naprej. Naj povem da se mi nikoli kasneje ni kaj takega ponovilo.
Zanima me, ali ima to kake veze z “jazem”..oz zakaj do tega pride…nekako me je to začelo ovirati pri mojem napredovanje..pač zanima me kaj je to bilo..
Vesela bom vašega odgovora.
Sicer nisem strokovnjak, vendar kolikor poznam takšne stvari se temu reče disociacija. Ko se čustveno odklopiš in si zgolj fizično prisoten. Nič kaj takega in nič posebnega, se dogaja vsakemu. Na primer hodiš in se znajdeš tri ulice naprej in ne veš točno , kako si tja prišel. Sicer se spomniš megleno ( ali celo to ne) vendar nimaš tistega občutka prisotnosti, kot ponavdi. Ali pa prebiraš knjigo, časopis in naenkrat opaziš, da sploh ne veš kaj bereš ( čeprav si prebral že celo stran)
Do močnejše disociacije lahko pride tudi ob kakšnem hudem stresu ali travmatičnem dogodku, ko se nekako izklopiš in se ti zdi, kot da si v filmu, si brez čustev ( trenutku primernih, ki so verjetno tako grozna ali pa si tako v šoku, da jih rajje izklopiš) Vse razumeš in vidiš , lahko se čisto primerno odzoveš na to, kar se od tebe pričakuje, vendar je vse skupaj nekako odmaknjeno. Morda je to podobno, kot reagira telo, če se na primer urežeš. Najprej sploh ne čutiš bolečine, čeprav veš, da bi te moralo boleti, po nekaj trenutkih ( minutah) pa začne prav peklensko boleti.
Za otroke, ki so živeli v disfunkcionalnih družinah je disociacija pogost pojav, ker je prehudo, da bi polno čutili in doživljali kaj se dogaja, zato se pogosto disocirajo in imajo tudi kot odrasli kdaj težave, da se zaradi starih travm ob čustveno močnih dogodkih izklopijo. Zato pa so odlični delavci v hudo stresnih ali adrenalinskih poklicih, ker zlahka preklapljajo.
Težava nastane, če je teh travmatičnih in stresnih dogodkov preveč ali pa je en sam tako močan, da se ne zmoreš z njim čustveno soočit in se v to ujameš in se popolnoma odklopiš in čisto disociraš in potem hodiš po svetu kot nekakšen “robot” ali pa pet metrov nad tlemi….. Si “opravilno” sposoben, vendar nisi pri stvari. Takrat nekako je skrajni čas, da greš na posvet k kakšnemu prijaznemu ( in strokovnemu) terapevtu :-))
Hvala bogu za disociacijo, kadar stvari postanejo grde, ampak je škoda zgolj “plavat” skozi življenje, ki je , ne glede na vse grde stvari, ki se lahko zgodijo , še vseeno preveč čudovito, da ga ne bi zaznaval z vsemi čuti….
Toliko vem o tem jaz in to je precej na preprosto napisana razlaga.
GittaAna