Ja tole se res bere kot enciklopedija človeške neumnosti in pomanjkanja empatije.. vidim ,da je bilo meni v 7 letih postopkov kar nekaj prihranjenega, sem pa dobila svojo dozo nerodnih (milo rečeno) odzivov, ko sva v 3. poskusu IVF/IUI in v 20. tednu izgubila trojčke – v glavnem so se delali, kot da se ni nič zgodilo, oziroma, kot da to niso bili živi otroci. Potem so mi bili pa vseeno lujbši komentarji v stilu: če je enkrat uspelo, bo pa še enkrat… skratka tisti bolj pozitivno naravnani. Smo pa ljudje res različni, vsak žaluje drugače, tako da imamo morda včasih do drugih tudi prevelika pričakovanja.

Pozdravljena,

Z možem se ubada z isto situacijo. V kakšni koži si. Enostavno morala bota postti trdna in se naučiti preslišati te nasvete. Midva potrebujeva moškega donorja, ampak ker moški so precej gajc, že čakava 5 let in po zadnjih informacijah bova še morala počakati kakšno leto ali dve. Poskusila sva s tujino pa žal brez uspeha. In še kr čakava. Najbolje je, da gresta do dr. Pintar-jeve v Lj in se zno vse pomenita pol pa greta na čakalno listo. Midva sva se samo zaradi “gobcanja” odločila in rečeva vsakemu vse ob svojem času. Tako vaju ne bodo več zasipavali s vprašanji in z raznoraznimi nasveti, ker če se je mati narava tako odločila, pač moramo narediti umetno.
Če imaš še kakšna vprašnja ali bilo kaj potrebuješ mi lahko pišeš na ZS.

Punce, poskusite ugotoviti,kje je vzrok,bioterapevt Jože Škrabar, 040303910.Jaz sem bila pri njim zaradi drugih težav,ampak sigurno bi tudi tukaj lahko pomagalo.Vsej to,da greste lažje naprej.

Pomagam neplodnim parom do otroka brez omejitev. ostali pogoji na:gmail z vašo kontaktno številko [email protected]

Ko prebiram tole temo, se mi zastavlja eno vprašanje, ampak ne iz radovednosti, škodoželjnosti ali karkoli podobnega, ampak gre za dejansko vprašanje. Imam namreč dobro prijateljico, ki ima probleme z zanositvijo, s katero pa sva se po moji nosečnosti kar precej odtujili. In ko jaz prebiram vaše prispevke, kaj pa potem sploh lahko rečeš???? Ne smeš komentirati v šaljivem smislu (saj vem, včasih prileti tudi kakšna cvetka, da bi se najraje vgreznil v zemljo), če si tiho, potem pravite, da si brezčuten in se obnašaš kot da ni nič… Mi je kar malo žal, da sem šla tole prebirat, ker zdaj bodo najini pogovori še bolj okorni, saj si ne bom upala ničesar rečt, da je ne bi užalila ali razjezila. Če se razgovori o njunem trudu za otroka, jo jaz pač malo povprašam, kako izgleda kakšen postopek, kako se ona ob tem počuti, s tem pa se najin pogovor tudi zaključi. Kakšen je torej vaš odgovor na to?

Marja2004, te ful razumem.

Sestra je zanosila po letu dni. Ko so jo med tem spraševali, je vedno nakladala, kako si morata vzeti čas za potovanja, en za drugega, meni pa razlagala, kaj to ljudi briga.

Midva se trudiva že dve leti in mi je kar malo hudo, ko imam občutek, da je v naši družini to tabu tema. Nihče me ne vpraša kako gre, kaj doživljava, če mi je kdaj hudo… Zadnjič (ko sem zagovarjala naravni porod), sem uporabila primerjavo (v pričo cele družine): jaz se borim z neplodnostjo, pa ne pomeni, da sem prvi mesec šla na umetno, ampak se v začetku trudiš sam… ko ni šlo, sem šla zdaj po tablete. Zdravstvo je pomembno takrat, ko sam ne moreš več, ne pa ob prvi praski in izdiranju klopa… Se mi zdi, da je vsem kar sapo zaprlo, da sem naglas izrekla besedo neplodnost.

Kaj pa, če jo vprašaš? Jaz bi prijateljici povedala, kako mi je, da mi je večinoma OK, da mi je včasih hudo, da ne želim nasvetov, kaj naj storim, da mi pa veliko pomeni, da me vpraša, kako nama gre. To bi ti bilo precej lažje, kajne?

Marja2004!

Tudi moja najboljša prijateljica je zanosila, medtem ko sem sama na postopku umetne oploditve. Po pravici povedano, me je na začetku zbodlo pri srcu. Tako, za trenutek… Pa ji privoščim vse dobro. In danes se lahko pogovarjava tako o njeni nosečnosti, kot tudi o moji neplodnosti.
Dejstvo je, da ljudje različno sprejememo in odreagiramo na dogodke. Tudi sama sem včasih (tudi danes se zgodi)poslušala take in onake komentarje da “češ, kaj pa vidva čakata, je treba zares, ne pa kar trenirat” ipd. Če me danes kdo kaj vpraša, lepo povem, da sem na umetni-razložim kako in kaj, potem se mi pa vsak opravičuje in mu je narodno. Včasih ljudje res kaj rečejo in če se ozrem nazaj, nenamerno, kot si rekla “za hec”. Pa nam s tem nič nočejo, samo ne poznano naših težav.
Jaz osebno nisem nikoli nikogar spraševala, kdaj misli imeti otroke, ker se mi zdi to osebna zadeva. V življenju moramo postavljati meje. Od človeka do človeka pa je odvisno kdaj jih postavi.

Poskusi se svoji prijateljici približati, tako kot pravi Naturmama. Čeprav je težko, če se boš trudila sama, njej pa ne bo v interesu ohraniti ta odnos oz. ga obnoviti.

Čeprav se mi tu poraja vprašanje tudi o tem, kakšno je to vajino prijateljstvo? Je res prijateljica ali zgolj znanka, soseda, bivša sošolka, morda sodelavka…

Pozdravček

Sem po zelo dolgem času zašla na ta forum, po zelo dolgem pravim zato, ker sem bila včasih redna obiskovalka, potem pa se je pred letom in pol zgodil čudež, zagledala sem plus in sem se lahko preselila na forum nosečnost in v tednu, ki prihaja, bo najina hčerka praznovala svoj prvi rojstni dan.
Midva sva se z opazkami spoprijemala različno. Jaz bi že takoj, ko je bilo ugotovljeno, da je malo verjetno, da nama rata po naravni poti, povedala domačim, da imava problem in da se bova lotila postopkov. Moj mož ni bil za to, zato sva o zadevi molčala in se izgovarjala na kariero. Leta so tekla, postopki so se nizali, prijatelji so nizali nasvete in bilo je vse bolj nadležno. Potem, ko mi je sodelavka po že enem šestem neuspelem ICSI postopku začela naštevat, kaj vse še moram probat, pa da ima sorodnico ginekologinjo, ki je specializirana za to, mi je prekipelo in sem ji tudi malo nesramno zabrusila, da vse to vem in da sem tudi vse to že dala skozi. Od takrat dalje sem vsakemu bližnjemu ali prijatelju, ki mi je kaj rekel, v skrajšani verziji dala vedet, kako stvari stojijo. Res pa je, da možu nisem povedala, da nisva več edina, ki veva za najin problem. Ugotovila sem, da mi je lažje po vsakem neuspehu govorit o tem in večina je to sprejela, so se pa še vedno našli taki, ki so naju pošiljali na dopust in relaksacijo, pa se bo vse uredilo samo od sebe. Po osmem postopku sem zamenjala službo v upanju, da bo to kaj pomagalo, po devetem postopku sva šla na kliniko v Graz in začela razmišljat o darovanih celicah. Po desetem postoku sva izpolnila vlogo za darovane celice in vsaj zame se je začelo novo breme – kakšen bo otrok, ki se bo (če bo sreča) rodil, mi bo vsaj malo podoben, kaj pa če z zarodkom dobim kako bolezen, čeprav vsi zagotavljajo, kako varni so ti postopki… Skratka, kot da ne bi že dala dovolj telesnih bolečin čez ob stotinah vbodov injekcij in punkcij, so se sedaj začela pojavljat še ta vprašanja.
Potem se je zgodila naravna zanositev. Morda je bila posredi res psiha, ko sva obupala, da bova imela svojega biološkega otroka in je vplivalo to, da sva se prijavila za darovane celice. Morda je pomagal dopust, saj sva zanosila v mesecu po tistem dopustu. Morda je pomagal en bioenergetik iz Zasavja, ki sem ga obiskovala par mesecev prej in mi je napovedal, da bom kmalu zanosila. Morda tista operacija v Grazu, s katero so mi odstranili en izrastek v maternici, ki ga dve leti prej na naši kliniki niso videli, ko so mi naredili identično operacijo. Morda…
Vse to je na meni pustilo neizbrisen pečat. Izkusila sem, kako je, ko si nekaj zelo želiš, ko se trudiš maksimalno, da bi se ti želja izpolnila, a hkrati po vsem trudu na koncu vedno znova ostaneš praznih rok. Preživela sem vse te pripombe in nasvete, bila sem besna na ljudi, ki sem jih poznala, a me niso razumeli in jokala pred ljudmi, ki sem jih komaj poznala, a so nekako znali najti prave besede, ko sem jih rabila. Z možem sva postala boljša zakonca in prijatelja, saj sva dala čez to težko preizkušnjo. Zdaj vem, da če me v življenju doleti še kaka nesreča ali bolezen, sem dovolj trdna, da bom tudi to preživela. Ker neplodnost je tako težka stvar, sploh če se vleče leta in leta, kot se je pri nama, da te za vedno duševno zaznamuje. Ta občutek brezizhodnosti, ko ne veš več, kaj bi, ko si probal že vse postopke, zdravila, zdravljenja, ko vedno znova iščeš po internetu, kaj bi se še dalo naredit, ko se ti zdi, da imajo vsi otroke, samo ti ne, ko otroci postanejo center vseh pogovorov med zakoncema in si ne moreš pomagat, da ne bi mislil samo na to… Pojma nimajo vsi tisti, ki jim takoj rata, kako huda preizkušnja jim je prihranjena.
Ljudje smo različni in se različno spoprijemamo s problemi. Jaz imam to srečo, da sem po letih truda vseeno dobila čudež – mojo hčerko, zato ne morem deliti nasvetov, kdaj in kako reči: Zdaj je pa dovolj, sprijazni se! Dokler mi ni uspelo, sem imela moto, da se borim do konca, kar v primeru ženske pomeni, do konca rodne dobe. Pa še potem bi morda iskala kake možnosti ali posvojitve v tujini ali kaj podobnega. Zato občudujem vse tiste, ki najdejo moč v sebi in zakoncu, da se sprijaznijo z usodo in svoje misli preusmerijo na kak drug smisel življenju, ostalim pa pravim: Bodite borke in borci do konca!

Hej, internetni prijatelji v podobnih stiskah! Prvo sporočilo me je nasmejalo do solz in komaj čakam, da ga pokažem še mojemu možu. Pred tremi leti bi bile verjetno samo solze, ampak življenje gre naprej. Ljudje, ki imajo otroke, si pač ne morejo predstavljalti, čez kaj vse gremo mi, ki si jih želimo in tudi nobenemu ne privoščim ,da bi prestajal vse to trpljenje, pričakovanje, razočaranje, obup… Naju je stiska povezala in poglobila odnos bolj kot vsi lepi trenutki. Spoznala sva, da je življenje dar in ker ne bo večno, ne bi bilo slabo, če bi se ga vsak trenutek veselila. Ko sva preizkusila vse iz seznama (ha, ha) razen vedeževalke… ; ) in sva res prišla na dno, sva ugotovila, da tako ne gre več naprej. Verjetno je na svetu še kaj, kar te lahko veseli, a ne? Postavila sva si nove cilje, čimbolj nore tem bolje in zdaj jim slediva in uživava. Dejstvo je, da si še vedno želiva otroka, ki ga še vedno ni in še vedno kdaj pade solza na ta račun, ampak toliko je lepih stvari na svetu, ki jih ne misliva več zamujati. Namesto, da se utapljava v žalosti, raje razveseliva koga drugega. Vsem sotrpinom želim ogromno pozitive energije in volje do življenja.

mavka, lepo si napisala. 🙂 Resnično. Me pa zanima kdo je bil tisti bionergetik h katerem si hodila?

odgovarjam srečki

Jaz hodim k Francu Lorgerju (Lj). Rezlutata še ni, ker sem bila na terapiji ta teden. Sem pa vesela, ker imam ogromno energije, nimam več hladnih nog. Tudi mož je bil na terapiji.

Z veseljem še grem na več terapij.

Lp, pupa

Srečka, tega bioenergetika sem si v telefon shranila kot Bioenergetik Božidar, telefon 041-471-998, je iz Trbovelj. Če se prav spomnim, se k njemu gre trikrat, vsakič računa po 60 EUR (tarifa izpred dveh let). Jaz sem šla k njemu na priporočilo prijateljice, ki si je pri njemu pozdravila probleme s sinusi. Hodila sem v zadnjem, desetem postopku, šla prvič v času jemanja zdravil, drugič ne vem, tatretjič pa, ko sem že imela v sebi dva zarodka in sem čakala na test. Ko sem bila pri njemu tatretjič, mi je rekel, da vidi, da bom kmalu zanosila. In mi je zvenelo čudno, ker sem že imela v sebi zarodke in bi pričakovala, da bo rekel, da sem že noseča. Potem sem ga vprašala in se je nekako izmotal, se ne spomnim točno. Potem seveda ni bilo nič in sva se z možem odločila, da nehava s tem, na bioenergetika pa sem pozabila, ker sem si mislila, da mi je pač samo še eden izvabil denar. Bilo je v februarju, v začetku maja, po vrnitvi z dopusta sem pa dobila zadnjo menstruacijo in sredi junija na testu prvič v življenju ugledala plus. Šele kasneje sem se spet spomnila na to, kako mi je rekel, da bom kmalu noseča.
Lahko da je pomagal prav on, lahko kaj drugega. Pila sva oba tudi čaj iz krvomočnice kar enih par mesecev, pa jaz sem jemala koren maco, ampak ker sem razumska, mislim, da je še najbolj pomagala tista operacija v Grazu. Za tisti izrastek mi je zdravnik rekel, da je deloval kot naravni maternični vložek, zato se tudi zarodki niso mogli ugnezdit. Na operacijo sem šla v decembru, v februarju pa na ta zadnji postopek, ki spet ni uspel. Ampak lahko, da se mi takrat maternica še ni dovolj zacelila, pa je bil to razlog, da se zarodka nista ugnezdila. Če slučajno katero zanima, tista klinika v Grazu (oz. enem manjšem kraju pred Grazem) se imenuje Kinderwunschinstitut, imajo tudi spletno stran, če jim boste pošiljali kak mejl, vam bo odgovorila Darja Kastelic, ki govori tudi slovensko. Takrat so za prvi pregled in posvet računali okrog 150 EUR. Oni so nama tudi zrihtali vse v zvezi z darovanimi celicami na Češkem, kjer sodelujejo z eno kliniko. In en dan po tistem plusu, ravno na dan, ko sem šla še na krvni test, da se prepričam, da je to res to, so me klicali in mi povedali, da sem na vrsti za darovane celice in naj jim povem, kateri mesec mi najbolj ustreza – avgust, september ali oktober. Vsa vesela sem jim povedala, da tega ne bom več potrebovala in naj pokličejo kak drug par.
Zdaj sva se z možem odločila, da bova probala zanosit še enkrat, ravno tako po prvomajskih praznikih (če prej nič ne rata) in bom ravno tako ubrala kombinacijo mace in krvomočnice in če po par mesecih ne bo nič, se bom naročila še k temu bioenergetiku. Ampak je čisto drugačen občutek, ko že imaš enega otroka, saj si misliva, da bova pač probala, če bo šlo, če ne, pa bomo imeli edinko. Na postopke pa ne bom šla več, so me preveč izčrpavali, fizično in psihično.
Veliko sreče vsem!

Berem vse te vaše komentarje in se smejem, pa se zjočem, pa spet smejem, pa spet mi policih tečejo solze. Sem nova na tem forumu. Nisem si mislila, da bom morala čez vse to, pa očitno moram. Edino, kar me tolaži je to, da že imam enega otroka, prvič sem zanosila relativno hitro, po treh mesecih. Zdaj si pa močno želim še enega. Pa ne uspe. Eno leto se nisem pretirano sekirala, zdaj pa se me že loteva obup. Prej me niso bolela vprašanja, komentarji, odgovarjala sem s humorjem in me ni bolelo. Zdaj, po letu in pol, me pa že vsako vprašanje zaboli. Kako me lahko ena in ista oseba skoraj vsak mesec vpraša: “Ni še nič novega? Kaj ne rata?” Pa sva prijateljici in vem, da je dobrega srca, pa kljub temu boli. Pa prijateljica, ki je že tretjič noseča veselo razglaša,kako je vsakič sprve zanosila. Ampak resno – a ljudje nimajo niti malo občutka???? In to ljudje, ki jih imam za prijatelje? Zakaj nekateri toliko sprašujejo?? Jutri imam pregled pri ginekologu. Če povem po pravici, se grozno počutim. Pa še tik pred menstruacijo sem. Spet in spet in spet. Začaran krog. “Delanje otroka” – pričakovanje – razočaranje – nekako se spraviš k sebi – delanje otroka – pričakovanje – razočaranje……. Vem, da sem prava začetnica med vami, a mogoče ravno zato še tako negotova, prestrašena, žalostna. 🙁 Po drugi strani pa vesela, da sem odkrila ta forum. Da se lahko vsaj tu malo izpovem.

Lep pozdrav.

Zdravo punce,
tale forum sem prebrala ravno ob pravem času saj sem tako izmučena od vseh pričakovanj, upov, strahov, vprašanj, dvomov.
Vsak mesec si rečem, naslednji
-pa bo drugačen,
-naslednjega pa bo,
-naslednjega pa se bodo semenčice prebudile in me oplodile
– naslednjega pa bom imela več plodnih dni
– naslednjega pa se bo jajčece odločilo da sprejme semečico vase
– naslednjega bo se zgodil čudež
toda ta naslednji mesec se že vleče leto in pol.

pa sem mislila da nama ne uspe ker
– nisem dovolj dobra da bi bila mama,
– sem nekaj zagrešila in sedaj plačujem za to,
– nisem za skupaj z mojim partnerjem,
-nimam črnih las,
-nimam ljubečega srca
-ne darujem dovolj
– zgubim potrpljenje
– se občasno razjezim
– ker imam rada čokolado
no, ko sem vse to dala skoz sem pa videla da zanosijo tudi tiste ki
– varajo moža
– pijejo ko žolne
– zanemarjajo 1 otroka
– se pustijo tepsti partnerju
– so prebolele anoreksijo
– so precej debelejše kot jaz ali vitkejše
– si želijo da sploh ne bi bile noseče.

ja in tako sem spoznala da moram biti zvesta sebi, da sem dobra takšna kot sem, da se moram truditi le da sem sama v sebi mirna in zadovoljna ostali svet pa naj se ubada sam s sabo.
Jaz sem na prvem mestu in moj partner, sva most ki zdrži neurja in vztrajala bova skupaj pa naj bo karkoli.
Ne ubadam se več kakšna biti in kakšna ne, saj tista dušica ki čaka name ve, da ji bom dala srce da ljubi, roke da objame, oči da gleda dobroto in usta da deli poljube. Vem, da ne bom popolna mama, bom pa dala vse kar je v moji moči da ji bom omogočila varen, topel in ljubeč dom.

Prijazen dan vsem!

pozdravljene,

s partnerjem se trudiva zanositi že tri leta. Žal sva nauspešna. Razloga ne najdejo ne pri meni (bila sem tudi na laparoskopiji, kjer je bilo vse OK, razen maternične pregrade, ki so mi jo odstranili) in še manj pri njemu. Poskusila sem tudi z alternativno medicino, bioenergetiko, pa nič. Pretekli mesec sva bila prvič na IVF, in pri enem oplojenem jajčecu,ki je bil baje zelo lep, od treh, se žal ni končalo uspešno. Test negativen.
Zelo sem zalostna in ne vem, kako naj sprejemam vse nasvete o psihični sprostitvi, saj imam ”dojenčka” ves čas v glavi. Groza me je misli, da nama ne bo nikoli uspelo. Psihično me počasi resnično zmanjkuje, čeprav se mi zdi, da sem v osnovi močna, a ko prode misel na to, sem…izgubljena.
Mi pa zelo pomaga, ko berem vse vas, ker se mi zdi, da se lahko ob somišljenjakinjah najbolj sprostim. V bliznji okolici tega ne vedo, ravno zaradi vsega zapisanega.

Vso srečo vam želim.

Dokler nam ne uspe je potrebno poskusiti vse. Od prehrane, alternative, medicine in ostalega.

Jaz se vsak dan in še posebej ob koncu tedna “tolažim”, da se lahko naspim, študiram, gledam filme, zapravljam denar za neumnosti, skuham ko mi je…

Potem tega ne bo več. Tudi moja okolica ne ve za neplodnost, ker si njihovih nasvetov enostavno ne želim. Do plusa se bom pa nauživala maksimalno.

lp, pupa

Pupa 200,

hvala.
Da tudi jaz imam podobne ”tolažbe”; mini shopping, kina, večerjice s prijateljicami, poležavanje, športni weekendi itd … :), a kaj ko veselje teh tolažb ne traja več tako dolgo kot nekoč, a ne? Čeprav nedvomno pomaga. Meni nedvomno pomagajo te mini malenkosti povezane z naravo. Na začetku mojih trudov sem se resnično odrekala vsemu, kar bi morda škodovalo (prekomerni tek, potapljanje, savne, občasni alkohol&cigareti itd…) in mislim, da sem si s tem odrekanjem le škodovala in se psihično utrujala, sedaj pa ponovno počnem vse nazaj, seveda v zmernih količinah.

Jaz bi bila tako vesela + in ga takoj za nekaj časa, dokler je še majhen, zamenjala za vse ostalo, saj sem popolnoma pripravljena na otroka, na vzgojo in na vse veselje z njim. Močno si želim, da bi nama na drugem transferju uspelo.

Včeraj, ko je moja rdečka že počasi proti koncu, sem začela piti čaj krvomočnice. Ni slab po okusu. Mi paše.

Lepo bodi

Naravno Zdravljenje Vito
Cesta v mestni log 88a Ljubljana …….

prav jezna sem, tako jezna da mi solze tecejo po obrazu.
Tudi jaz o svoji neplodnosti oz. nezmoznosti imeti otroka ne govorim, vse drzim v sebi, ker se mi zdi da me ne bodo razumeli, da bom tecna in da mi bodo dajali nasvete o sprostitvi in ostalem sranju.
No in danes grem na kavo z mamo, pogovor nanese na to temo saj je mama edina ki nekaj ve o tem in med drugim mi pove da sem sama kriva ker nimam otrok, da pač ne more biti takrat ko sem si jaz to vbila v glavo, da nisem dovolj zrela, ko pa sem jo vprasala če se ji punce ki imajo otroka pri 16 ali pa ko jih imajo taksne ki pijejo, kadijo, se drogirajo, so nosece pa si zelijo splav, kaj bolj zrele me le grdo pogleda.
In ko jo vprasam kdaj po njenem bom dovolj zrela za otroka (stara bom 31, z redno sluzbo, partnerjem) mi pa rece da je mogoce krivo to, da sem se vedno malo otrocja ker si tako zelim otroka. in izrece besede ob katerih bi najraje si populila lase, SAJ BO, KO BO PRAVI ČAS.
In kdaj bo to, ko bom 40 let stara jo vprasam, potem pa izjavi da imeti otroka le ni tako lepo, da je morda bolje da jih nimava ker moras biti mocan in odgovoren ko imas otroke.
in ko končno utihnem ker sem tako polna besa nanjo me pogleda in rece
Kako te pa naj potolazim drugace?
morda samo tako da reces da verjames da nama bo uspelo, da me podpiras in ves da bom super mama, če pa tega ne zmores pa bodi samo tiho in reci delaj tako kot sama cutis, da je prav, ji odvrnem in nimam moci za nadaljni pogovor zato se posloviva.

potem pa v neki duhovni knjigi preberem da dokler ne dobis kozmicnega dovoljenja ne mores imeti otrok, aha, torej tisti ki je zlorabljal hci in sta imela 7 otrok, tisti je pa imel dovoljenje, in moj sosed ki vara punco, on ga je tudi dobil, in mati ki je otroka stradala do smrti, tudi ona je kozmicno visje kot jaz.

Dobro zdaj vsaj vem kako deluje ta njegov kozmos in da je bolje svojo bolecino drzati zase!

Belisnezak, zakaj pa se o tem sploh pogovarjaš z mamo, če nima nobenega posluha. Če je njej bilo težko imeti otroka, še ne pomeni, da ga bo tebi (mislim, jaz bi si zamislila, če bi mi mama rekla, da otrok ni imeti lepo, se pravi da sem jaz svoji mami že vse življenje v nadlego???). Če si ga s partnerjem želita, poskušajta po vseh metodah, ker ti ure dragocenega mladega življenja tečejo … in pri 31 nisi nezrela …