Nobena izmed nas ne privezuje svojega otroka in tudi odvisne nismo od njih. Sam en čudovit sestavni delček našega življenja so. Pravzaprav glaven del našega življenja, del, ki smo si ga želele, del, ki ga čutimo, mu dajemo, z njim delimo svet, vse lepo dobro in slabo. In mu pomagamo skozi življenje.Otroci so kot dragocen dragulj..
In ja – potrebujejo samostojnost. Seveda. Zato jim dopuščamo svobodno izbiro že pri teh letih. Želiš na morje z vrtcem? Seveda. In potem pač gredo. Z veseljem. A kljub temu in predvsem zelo normalno in iskreno ostaja ves čas ko otročka ni, občutek praznine, manjka ti. Zelo. In jaz čisto mirno priznam, da jo pogrešam neizmerno. Vesela sem, da čofota v morju, da uživa…In da bo prišla domov polna novih doživetij. In z novo stopnjo samostojnosti.
Pa vendar je moja. In rada jo imam. In nič nič na tem svetu se ji slabega ne sme zgoditi….
Moj post je bil namenjen samo jutru, ki je bilo polno nežnih čustev, hrepenenja po moji svetlolaski… In ja KOMAJ čakam da se vrne in da jo stisnem….

Ti jo kar stisni in pocartaj, ko pride nazaj in ji tudi povej, da si jo pogrešala (kot pravi Tinkara), žal boš morala počakati še par dni. Tudi jaz bom čez dobro uro pocartala in polubčkala mojga sončka in…vsi bomo veseli!

Lep dan še naprej,
Miša