Dobra šlogarca ?
Dovolj je samo, če mi zastaviš vprašanje področja, kjer si želiš odgovor.
V kolikor se kažejo nejasnosti pa povprašam po rojstnem datumu, iz katerega se potem na podlagi ” natala ” lahko konkretno vidijo prepreke, kjer moraš poprijeti… Bistvo vsakega izmed nas pa je napredovati.
Lep pozdrav
Bralka misli
maja_b… ljudje se razlikujemo med sabo.
V rosnih otroških letih si tako fantki kot punčke izmišljujejo zadeve, resničnost mešajo s fantazijo….
Ampak že kmalu se začnejo pojavljati bistvene razlike. Medtem ko deklice še kar bežijo v namišljen svet, začenjajo sanjati o princih, o večni ljubezni, se fantje že začnejo združevati v popolnoma drugačne skupine z bistveno bolj trdimi, realnejšimi, celo nasilnejšimi vsebinami. Puberteta pri fantih dokončno pomete s sanjarjenji… pri deklicah pa temu še dolgo ni tako. Takrat pogosto doživijo višek, kar se najpreprosteje izkazuje v fanatičnem oboževanju pevcev, igralcev…. Poglej si kdaj kak koncert, namenjen tinejđerjem in oboževalce… Koliko je med njimi fantov in kako se obnašajo? Oziroma koliko je med njimi deklic, ki vreščijo, jokajo, mečejo plišaste medvedke in modrčke?
Potem puberteta mine. Deklice odrastejo, njihova sanjarjenja, idealiziranja, neskončnost zaupanja – se umaknejo realnosti. Ampak ne pri vseh. Pri mnogih je skozi celo življenje opaziti te simptome. Predvsem pri nesamostojnih, nežnih dušah, v katerih še vedno blodi košček otroškega duha. Te ženske bodo celo življenje zaupale, celo življenje bodo naivne, celo življenje bodo iskale rešitve ki jih ni, na mestih ki jih nikoli niso nudila. Bodo “vernice” tistih, ki to vero potrebujejo za svoje preživetje (beri – biznis). In nobena beseda tega ne bo spremenila. Niti tvoja, niti če Janez Janša to objavi pri TV Dnevniku.
In dokler bo temu tako, bo prostora za šlogarice. Torej… šlogarice v raznih oblikah obstajajo toliko časa, kot človeštvo…. tudi izumrle bodo skupaj z njim. In nič prej………….
Roman, tokrat ne bom napisala, da se strinjam – ampak samo zato, da se ne bi začel dolgočasiti, ker se na tem forumu tako ponavljamo :).
Se mi je pa ob tem utrnila ena želja: da ne bi nikoli v meni “umrl” tisti veseli otroški duh. Pa da bi ga drugi lahko skozi moje oči ugledali tudi takrat, ko bom že stara ženička…
Da ne bi bilo pomote: ne plačujem vedeževalk! Kako pa lahko izrečeno vpliva na nadaljnja dejanja, je zanimivo v svoji knjigi Panika razpredala tudi Desa Muck.
Kaj žene ljudi v to, da kljub pomislekom vendarle pokličejo? Mogoče strah pred negotovo prihodnostjo. Ali neodločnost, kako ukrepati pri konkretnem problemu. Lahko pa samo želja o svojih težavah spregovoriti s popolnim neznancem… Odločitev pa je samo njihova.
Lepo je biti otrok! Lepo je biti! In danes je svet vedno bolj čuden. S tridesetletno punco mora mati na ginekološki pregled, da ne bi kaj pozabila vprašat ali povedat. Tudi s fanti kljub njihovi toliko opevani realnosti ni veliko drugače. Dvaintrideset let stari ždijo pri mamicah doma in jim niti resne punce ne pridejo na misel, kaj šele, da bi se vezali in si omislili otroke. Tako eni in drugi živijo v svetu utvar, brez partnerjev in po anketah sodeč celo vedno bolj brez seksa. In kaj zdaj ostane puncam, ki se z materjo ne razumejo ali pa so jo izgubile? Sirotice se zatečejo pač k šlogarci. Tudi fantje pri tem niso izjeme. Oni sprašujejo, ali bodo našli kako tako kot je mami, ko nje ne bo več.
Evo, kdo bo pa delal za naše penzije? In kdo je kriv, da je do tega sploh prišlo?
Saj vem, da sem spet zašla s teme, ampak vse to in še kopica drugih misli se mi podi po glavi ob branju tehle prispevkov.
