Pozdravljeni!

Zelo sem vesela, da obstaja ta forum, kajti do zdaj ga nisem zasledila oz potrebovala..
Kot sem napisala, sem mamica dveh malih otrok ( 1. stara 2.5 leti in 2. 2 meseca). Ko sem prišla iz porodnišnice je bilo, kot da ne poznam svojih otrok, da sem tujec.. nasploh grozno stanje… en mesec sem se trudila in si prigovarjala pozitivne misli, vse je ok.. minilo bo… dokler nisem šla do svoje ginekologinje, ta pa me napotila k psihiatrinji.. v glavnem jemljem tablete ( asentro antideprisiv… 1 mesec ) in sem bolje… stvar je v tem, da pogrešam mami, ki je pokojna že 19 let… takrat sem bila stara 17 let… prometna nesreča… kjer sem bila tudi jaz udeležena in edina preživela.. krivec, ki je povzročil je bil pijan..tudi on je umrl…

mami se spominjam v tistem momentu, ko sem bila v avtu… bila sem tudi v nezavesti… kot da bi potovala v predor poln svetlobe… vendar sem vedela, da se moram vrniti… in sem zadihala s polnimi pluči in se zbudila, ko še ni bilo reševalcev… tako da se vsega zavedam…
rada bi se pogovorila z njo, ji povedala, da imam hčerke… jo kaj vprašala, objela…

nekako se mi zdi, da se nisem poslovila od nje takrat in bi se rada sedaj… kako se lahko posloviš od umrlega oz. ga pustiš od sebe…

nekje sem prebrala, da spustiš balon, napišeš poslovilno pismo…

vem, da bi se morala spominjati samo lepih trenutkov… se trudim, vendar mi ne uspeva vedno…

tako, da bi prosila za kakšen nasvet ali pa če je kdo bil v podobni situacij…

lp

je bil kdo v podobni situaciji in katere knjige so mu pomagale?

hvala in lp

Bi imela veliko za povedati več zgodb, različne zgodbe iz lastne izkušnje, pa se ne izpostavljam zaradi hijen, ker kot sem prebrala, se ljudje tudi radi izživljajo za potrebe svojega ega in zadoščenja. Kar se je tu gor že večkrat zgodilo. Kar se mi ne zdi prav.

Lahko le rečem, da kar nisi storila, kar nisi rekla, je tako, da še vedno kaj obžaluješ, odvisno od teže dogodka. Vendar, če dobro premisliš, morda takrat nisi vedel, nisi znal, mnogo je dejavnikov, kjer nisi niti pomislil na najhujše. Če bi vedeli, nihče se ne bi poročal, nihče ne bi imel otrok, nihče ne bi … marsikaj. Situacije nas še bolj prebudijo, da se še bolj začnemo zavedati. Pomena, obstoja, ljudi, ki nas obkrožajo. Če je kaj od tega, si štej v čast, da te je ravno ona tega naučila. Še najbolj, kot praviš sedaj. Sedaj veš, da te je naučila vrednot življenja, katere želi, da jih gojiš naprej. Ne vem, ne poznam zgodbe, predvidevam.

Poskušaj najti svojo pot. Poglobi se v trenutke, za katere boš začutila, da ti pomagajo. In bodo počasi ti trenutki, minute. Ki bodo na začetku daljše, ob vsem času pa nato krajše, a ne nepozabljene.

Različnim ljudem pomagajo različne stvari. Knjige o žalovanju se meni osebno večinoma zdijo nečitljive, mogoče bo kdo drug rekel kaj drugega in kakšno priporočal.
Jaz ti svetujem, da poslušaš samo sebe. Če bi se rada pogovorila z njo, ji povedala, da imaš otroka, potem to verjetno res najlaže narediš v pismu. Žal ga sicer nimaš kam oddati, a mogoče ti bo pomagalo že to, da boš napisala svoje občutke na način, kot da pišeš njej.