Moja mami je bila čisto posebna mama. Stroga, poštena, dosledna, prijazna, dobra, kdaj tudi hudo jezna, a vedno pripravljena stati ob strani, tudi ob napakah, ki sem jih kdaj naredila, nikoli ni silila vame, vedno je počakala, da sem se obrnila nanjo….

Vedno aktivna, pripravljena pomagati drugim. Za svojimi stališči je vedno trdno stala, a vedno drugim dopuščala, da imajo svoja. Odprta za vse novosti: no, skoraj vse. Vedno je imela vse stvari urejene. Tudi za svojo smrt je imela vse pripravljeno. Še pesmi si je že davno zbrala…

Imela me je pozno, ko so zdravniki že davno obupali in rekli, da ima le dva odstotka možnosti, da bo kdaj imela otroka. Iz dveh odstotkov sva “ratali” dva sestri.

Z mamo sem bila in sem še povezana na nek poseben nerazložljiv način. Vedno sem nekako slutila kaj se z njo dogaja in ona, kaj se dogaja z mano. Posebej v tem času, ko se je poslavljala. Prav fizično sem čutila. Če bi o tem pisala, mi verjetno nihče ne bi verjel…
Vedela sem, da bo odšla in smrt je bila njena odrešitev, a kljub temu nisem verjela, da bo zares odšla. Pa ne moja mami.

Včeraj je minilo 14 dni, kar je umrla. Bila sem ob njej. Držala sem jo za roko.
Bila je najpogumnejša mama. V času, ko se je poslavljala, ni nikoli zajokala. V resnici se sploh ne spomnim, da bi kdaj jokala, razen, ko je umrl oči. Morda je kdaj zastokala, pa še to bolj nezavedno. Ni mogla govorit. Jaz pa sem ji razlagala, kaj se nam vsak dan dogaja, jo vsak dan urejala, imeli sva lepotilne dneve… Njen brezzobi nasmeh je bil nekaj najlepšega, kar se je lahko v zadnjih tednih zgodilo. In ko mi je dala poljub, čeprav je tudi v morala vložiti vse svoje moči, sem bila najsrečnejša hčerka na svetu. V tem času sem ji neštetokrat povedala, kako rada jo imam. Ona je to meni povedala z očmi… Pa vendar sem upala, da bom od nje slišala še kakšno besedo.

Čutim, da je ob meni, a srce imam strto. Pogrešam najine običajne večerne telefonske pogovore. Ne morem je več poklicati, ne morem zavrteti domače številke. Je ni več doma. “Dober večer ljubica. Kako ste kaj?”, je bil njen običajni nagovor… Moj zaključek pa po navadi: “Pa pridna bodi mami,…” . Tako se je končal tudi najin zadnji razgovor, preden se je zgodilo…

S sestro sva se v tem času spet bolj zbližali, saj veste kako je, če ima vsak svojo družino in svoje poti. Se mi zdi, kot da je mami želela poskrbeti tudi za to, preden odide…

Ona me je naučila kaj je tisto, kar je v življenju res pomembno. Z zgledom in močno voljo. Tudi na koncu. Ne zdi se mi, da je bitko za življenje izgubila, ampak se mi zdi, da se je ona sama odločila, da je prišel pravi trenutek, da se poslovi od vseh nas, ki smo jo imeli in jo bomo vedno imeli tako zelo radi…

Moji mami v spomin …. Hvala, ker ste prebrali.

Zaspi, mama moja, zaspi !
Zapri se v tihe, globoke sanje,
ki si jih sanjala vse svoje dni !
Tu se dobrota plačuje z dobroto.
Tu se ne more zgoditi zlo.
Vzemi me kdaj za trenutek vanje,
ko mi bo na tem svetu hudo.

( Tone Kuntner)

Moje iskreno sožalje .

Veronika

Tudi moje iskreno sožalje…mami je lahko ponosna nate, kjerkoli že je!

Draga Jana,

kako razumno, ljubeče in toplo. Taksno kot jo opisujes, podobna si sama. Kako lepo, da je znala svoje poglede tako uspesno prenesti nate in kako lepo, da si jih tudi ti tako uspesno osvojila. Mnogim nam to manjka celo zivljenje, Ti si bila tega delezna in si zato srecna.

>Ne zdi se mi, da je bitko za življenje izgubila, ampak se mi zdi, da se je >ona sama odločila, da je prišel pravi trenutek, da se poslovi od vseh nas,
>ki smo jo imeli in jo bomo vedno imeli tako zelo radi…

Kako sposotovanja vredno razumno in plemenito je Tvoje razmisljanje. Razumna, topla, ljubezniva misel je tista, ki ohranja nase ljube ob nas tudi ob fizicni locitvi. Bos videla, da bos zmogla bolecino strtega srce s svojim pozitivnim in pravilnim pogledom, ki mu bo pomagal cas, vsaj olajsati. Ko ne bo vec tako ostra, bodo ostale le se lepe misli.

Oh, kako si jaz zelim, da bi znala in zmogla takole razmisljati kot Ti.

Enja

Hvala vam za vaše misli. Morala sem vse to napisat, napisala bi lahko še veliko, veliko. Ja, moja mama je bila res posebna. Vesela sem, da sem ji to velikokrat povedala že prej…

Omogočila mi je, da sem spoznala neprecenljivost optimizma, močne volje, spoštovanja enakih in drugačnih, dobrih odnosov, smeha in zabave ter pomena družine. Nikoli ne bom pozabila njenih besed, ki mi vsakokrat, ko poslušam druge, ki tarnajo, kako zelo se jim mudi v življenju, pridejo na misel: “Čas imaš za tisto, za kar si ga vzameš,…

Enja – zavedam se sreče, ki sem jo imela, jo imam in bom naredila vse, da jo bom imela v življenju še naprej. In velike zasluge temu gredo ravno moji mami, za kar ji bom večno hvaležna… Le tako zelo, zelo žalostna sem…
In iz tvojih toplih besed in misli je razvidno, da si topla oseba, ki o življenju in smrti razmišlja pravzaprav zelo podobno kot jaz, čeprav imaš čisto svoje življenje in izkušnje …

Ljubezen ne pozna meja …in tvoja mamica je še vedno s tabo…včasih jo boš lahko opazila v svoji senci, včasih v šelestenju listja, včasih v sončnih žarkih, ki bodo božali tvoje lice…vedno bo tam, kadar jo bo tvoja misel poklicala…

vem ,kako boli, ko izgubiš nekoga, ki ti je blizu. N a tem forumu sem že omenila , da mineva 4 leta od smrti moje sestre.Jutri bi imela rojstni dan. Saj zame ga še vedno ima.
ne vem, kako boli , ko izgubiš starše, vedndar si ne znam predstavljati , da se ne bi več slišale z mojo mami, da ji ne bi rekla: Veš mami, danes si pa tako lepa. Ravno včeraj sem gledala njene slike. Vem, da mi bo nekoč za njo ostalo samo to,in lepi spomini.
Jana, zelo lepo si opisala svojo mamico. Mislim, da je bila mamica in je še, ker vem , da tako kot jaz verjameš v posmrtno živjenje,zelo ponosna na vaju s sestro. Neguj ta spomin nanjo in hvala za lep oris mame. Ko bi le lahko vsi otroci tako lepo govorili o svojih mamah..lp,beruška

Hvala vam, ker ste so vzele čas, prebrale in napisale svoje misli. Beruška najbrž je tvoja bolečina podobna moji, iskreno sožalje ob tvoji izgubi… Mami pa le vsak dan kaj lepega povej…

Mislila sem, da mi bo iz dneva v dan nekoliko lažje, pa je ravno obratno, tako zelo jo pogrešam, da me vse boli…

Težko mi je ker sem v takem stanju, da trpi tudi moja družina. Mož je obupan, ker sem ga od sebe na nek način “odrinila”, nekako ne ve, da zadostuje le objem…
Otroka se trudita po svojih močeh, a kljub temu sta le nagajiva otročka, jaz pa nimam v tem stanju nobenega potrpljenja…

Moram se zbrati, saj to nikamor ne pelje…

Pravijo , da čas vse prinese. Boš videla , da bo tudi tebi nekoč. O PRIŠLI BODO TRENUTKI, KO TI BO ZA ZNORET. PRIDI NA FORUM N POVEJ , JOKAJ IN KRIČI. Tisti, ki smo to doživeli , vemo kako boli. Z let i je bolečina majnša, boli pa še vseeno. LEPO SE IMEJ IN POGOVARJAJ SE V MISLIH Z MAMICO . SAMO MAMA VE, KAKO JE OTROKU HUDO.
beruška

Še vedno čutim na koncih prstov njen zadnji utrip.
Utrip srca, ki je mojemu srcu dalo prvi utrip,
in je bilo do zadnjega diha manj zase kot zame.
Do zadnjega hipa, ko sem spoznal:
nimam več mame!

Skoraj bo leto dni, kar se je poslovila moja mama. Ob njenem odhodu sem jo držala za roko, čutila nehanje njenega utripa in slišala njen zadnji izdih. To mi je edina uteha, da vem, da je umrla doma, spokojno, obdana s svojimi najdražjimi. Hudo mi je, ker vem, da bi zanjo lahko storila več, dosti več. Ne mine dan, da ne bi mislila nanjo. In ko vstopam domov, še kar pričakujem, da jo bom zagledala, nasmejano, vedro.
Prižigam ji svečke, utiram si pot skozi sneg in čistim njen spomenik, na katerem je napis:…ob samotnih večerih se tukaj sprehajajo angeli…Moja mama je zdaj angel, in ko ob temnih večerih stojim ob njenem grobu, se mi včasih zdi, da stoji ob meni. in takrat mi je lažje.
Jana, bolečina počasi ponehuje, popolnoma nehati pa ne more!

Hvala vsem, ki se “ustavite”, preberete, mi opišete svoje izkušnje, ali misli.

Jana, vem kaj doživljaš in preživljaš in čutim s teboj, saj je tudi meni pred dobrim mesecem umrl ate. Nikoli si nisem znala predstavljati, da to lahko tako boli. En cel mesec sem potrebovala, da sem sploh začela za silo normalno funkcionirati in komunicirati z okolico. Prej sem bila bolj podobna robotu, vse je šlo nekak avtomatsko. Vsak dan hodim prižigat svečke, vendar sem šele pred par dnevi prišla v fazo, ko se lahko z njim pogovarjam, ko se mi je začel prikazovat v sanjah … Vendar pa, ko pridem domov, še vedno mislim, da ga bom zagledala sedet na njegovem stolu, da bo prišel iz kopalnice … ni mi še prišlo do živega, da ga ni več, da ga ne bom nikoli več videla … spominjam se dogodkov, besed, dialogov, na katere se prej nisem spomnila leta …
Jana, res je, da najinih staršev ni več med nami, vendar v najinih srčkih živita dalje, a ne?

Najtežje je, kadar se odpravimo domov, ko pričakujem, da bo vstala izza mize in najprej stisnila k sebi svoje vnuke in potem še mene in mojega moža.
Včasih se mi zdi, kot da se v se to, kar se je dogajalo, sploh ni zgodilo. V resnici pa si tega samo tako zelo želim…

Neny – ja, vsak dan je mama v mojih mislih in vsak dan jo bolj pogrešam… Premalo mi je, da živi samo še v naših srcih, posebej v mojem… Tako kot verjetno ti čutiš za svojega ateja… Amapak samo to nam preostane…

Lepo je da si imela takšno mami .Meni kaj takega ni bilo nikoli dano ,ker me je že majhno zapustila . Upam pa da sem dobra mati svojemu sinu in da bova imela lep inzdrav odnos tudi ko bo imel svojo družino .

Draga Luna63 , ja srečo sem imela, da sem imela tako mami. Pogrešam jo…

Verjamem in želim ti, da bi/boš imela s sinom še neprej tak odnos, kot ga imata sedaj. Meni je moj mlajši včeraj zvečer povedal, da me ima rad in da sem zagotovo najboljša mami na svetu. Ko ti otrok reče nekaj tako lepega, (kljub temu, da se zavedaš, da delaš napake) je to nekaj najlepšega, kar lahko slišiš…