Dober seks?

Ker sem frigidna in bi rada obdrzala novega fanta,
me zanima kako naj bi izgledal dober seks,
kaj fantom najbolj pase… kako naj se obnasam, kako naj seksam…
nimam izkusenj 🙁

Kaj pa ce bi najprej probala kar nardit v tej smeri da ne bi bla vecno frigidna? Mislim da bo tega fant se najbolj vesel

vse je v glavi.. celo sex:) tudi jaz ne bi občutila ničesar, tudi če bi me poljubljal največji lepotec, če bi sama ob tem ravno premišljevala o problemih z nuklearno energijo ali lačnih otrocih ali čem podobnem…. a me razumeš? Najprej se je treba sprostit, in po mojem je pri tebi tukaj bistvo problema. Ker sprostit se je težko.
Namesto k bioenergetiku raje k dobremu psihiatru, bi ti jaz predlagala.
(beseda “psihiater” ima pri nas še vedno mal negativnega prizvoka, kot da si “bolan” da moraš tja… ampak to seveda ne drži, če ti je težko kar tako it tja, pa prej povprašaj na sosednjem forumu Psihiatrija ali kakšnemu podobnemu).
Lp

Princessa

P.S. Dokaži, da nisi princ! Se pravi, da ti ni do moških.

Naslednje vrstice vzburijo še tako trdovratnico. Verjemi, je bilo preizkušeno pri laboratorijskih poskusih!

Tehnik

SPLOŠNO

V plinu se pri temperaturi visoko nad vreliščem delci – molekule ali atomi – gibljejo praktično neodvisno med seboj, saj je povprečna kinetična energija razmeroma velika.
Tako Van der Waalsove sile niso dovolj močne, da bi sistem uredile. Povprečna energija na delec je v plinu od nekaj desetin eV do 1 eV.

Če delcem v sistemu povečamo povprečno kinetično energijo nad 10 eV, dobimo plazmo; plin ionizira.

Plazmo lahko delimo na šibko in močno ionizirano. Kriterij za delitev je predstavljen v poglavju Elementarni procesi v plazmi. Delimo jo lahko tudi glede na tlak. Ločimo visokotlačno (130 Pa) in nizkotlačno (1-20 Pa) plazmo.

Približno sliko plazme si ustvarimo, če si predstavljamo visokotemperaturni plin, v katerem je del atomov ioniziran. Ioni in elektroni se, podobno kot delci v navadnem plinu, kaotično gibljejo. Zaradi te analogije lahko imenujemo plinsko plazmo tudi ioniziran plin. Osnovna razlika med njima je ta, da je v plinski plazmi prisotno znatno mikroskopsko elektromagnetno polje.

Elektromagnetno polje, ki ga ustvarjajo delci v plazmi, vpliva nazaj na vse delce. Tak tip interakcije imenujemo kolektivna interakcija. Ob tej poznamo še parno interakcijo, pri kateri sodelujeta le dva delca. Primer parne interakcije je trk dveh delcev.

Osnovna definicija plazme je tako:

Plazma je sistem naelektrenih delcev, katerega obnašanje je pogojeno s kolektivno interakcijo, ta pa je posledica Coulombovih sil.

Kolektivna interakcija, ki je posledica Coulombovih sil, pa se ne pojavlja samo pri plinski plazmi. Podobni primeri kolektivne interakcije so še pri elektronih v kovinah ter pri nosilcih naboja v polprevodnikih. Oba primera ustrezata naši definiciji plazme. V nadaljevanju se bomo omejili le na opisovanje ioniziranega plina.

6.3.05
Uvod

Plazma se uporablja za nanšanje tankih prevlek na površino materialov (npr. antikorozijske plasti na turbinah), za anizotropno jedkanje, za spreminjanje kvalitete površin materialov in za proizvodnjo novih materialov. Veliko raziskav plazme pa je namenjeno tudi razvoju novega energetskega izvora-fuzije

Elementarni procesi v plazmi

V energijskih in masnih spektrih srečamo v energijskih in masnih spektrih veliko različnih ionov, ki so različno električno nabiti. Procese, ki opisujejo ionizacijo plina s trki, v teoriji atomskih trkov imenujejo elementarni procesi [ ]. Poglejmo si jih podrobneje.

Vzbujanje

Vzbujanje ali ekscitacija je neelastičen proces, pri katerem molekula, atom ali ion pri trku z nekim drugim atomom, molekulo, ionom ali elektronom prejme nekaj energije in tako preide v vzbujeno stanje. Energijo lahko prejme elektron iz zunanje elektronske lupine ter preskoči v višji energijski nivo. Z A in B bomo poimenovali dva različna atoma. V splošnem lahko vzbujanje povzroči trk z drugim atomom, ki je lahko enak prvemu..

A + A → A* + A, ( )
ali trk atoma z elektronom

A + e־ → A* + e־,

lahko pa atom absorbira foton

A + hν → A*.

V gornjem zapisu predstavlja A* vzbujeni atom. Vzbujeni atom svojo odvečno energijo odda s sevalnim prehodom v osnovno ali kakšno drugo nižje vzbujeno stanje. Življenski čas vzbujenega atoma je navadno kratek, do 10-8 sekund.

V nekaterih primerih je vzbujen atom v takem stanju, da je njegov prehod v osnovno stanje prepovedan. To stanje imenujemo metastabilno. Življenski čas takega vzbujenega atoma je daljši, 10-8 sekund. Metastabilna stanja se lahko deekscitirajo tudi v krajšem času. Največkrat se to zgodi pri neelastičnih trkih z elektroni ali atomi. Prehodi so inverzni prej naštetim.

Pri metastabilnih stanjih so možni tudi prehodi, ki vodijo do ionizacije.
Ionizacija

Ionizacija je proces, pri katerem atom odda elektron, najpogosteje iz valenčne lupine. Energijo, ki je za to potrebna, imenujemo ionizacijska energija. Ionizacijska energija je največja pri žlahtnih atomih, najmanjša pa je za atome alkalijskih kovin.

Ionizacijo lahko dosežemo na več načinov.

Termična ionizacija

A + A → A+ + e־ +A

Ta način ionizacije prevladuje v zvezdah, v laboratorijskih pogojih pa ni pogosta, saj zelo težko dosežemo dovolj visoko temperaturo.

Najnižja ionizacijska energija je pri ceziju; Wi = 3,89 eV. da bi lahko dosegli termično ionizacijo, bi morala biti temperatura sistema okoli 4,5•104 K. Take temperature lahko v laboratoriju resda vzpostavimo s sunkovnim laserskim obsevanjem, vendar le v majhni prostornini in za kratek čas.

Ionizacija je pogosto posledica absorbcije fotona z dovolj veliko energijo (hν ≥ Wi). Pojav imenujemo fotoionizacija ali atomski fotoefekt.

A + hν → A+ + e־,

Atom lahko ioniziramo tudi ob obstreljevanju z elektroni dovolj velikih kinetičnih energij.

A + e־ → A+ +2 e־,
Metastabilni atom AM lahko ob trku z elektronom odda svoj elektron.

AM + e־ → A+ +2 e־,

Pri trku dveh metastabilnih atomov se eden od njiju lahko ionizira, drugi pa preide v osnovno ali kakšno drugo manj vzbujeno stanje.

AM + AM → A+ + e־ + A

V plinskih mešanicah je možen tudi proces, pri katerem metastabilen atom ene vrste ob trku z atomom druge vrste le-tega ionizira, sam pa preide v osnovno ali kakšno drugo manj vzbujeno stanje. Proces je možen, ko je vzbuditvena energija metastabilnega atoma večja od ionizacijske energije drugega atoma. Proces poznamo kot Penningov pojav.

AM + B→ A + B + + e־

Atome oz. ione lahko tudi večkrat ioniziramo. Energija, potrebna za ionizacijo iona, je do dvakrat večja kot za ionizacijo atoma, saj moramo odstraniti elektron iz nevalenčne lupine.

A++ hν → A++ + e־,
A+ + e־→ A++ +2 e־,
Zajetje elektrona in izmenjava naboja

Atomi določenih plinov lahko v svojo strukturo vgradijo dodaten elektron. Tako dobimo negativni ion. Možni so naslednji procesi:

A + e־ → A־ +2 e־,

A + 2e־ → A־ + e־,

AB + e־ → (AB)־ → A־ + B,

V prvem primeru govorimo o sevalnem, v drugem o trojnem ter v zadnjem primeru o disociativnem zajetju.

Poleg zajetja elektrona lahko pride še do izmenjave naboja po enem od naslednjih procesov

A++ B → A + B+,

A+++ B → A+ + B+,

Ko sta atoma A in B enaka, je izmenjava naboja resonančni pojav. V tem primeru je verjetnost za tak prenos velika, še posebej pri majhnih relativnih hitrostih atomov.

Stopnja ionizacije

Stopnja ionizacije plina je definirana kot [ ]:

kjer je n0 gostota nevtralnih delcev in n+ gostota ionov. Stopnja r-kratne ionizacije plina pa je definirana kot:

( )

kjer je nr koncentracija r-krat ioniziranih atomov, m pa najvišje število odtrganih elektronov enega atoma.

Za plazmo pravimo, da je šibko ionizirana, ko je stopnja ionizacije  1%, pa pravimo, da je močno ionizirana. Zaradi Coulombovih sil moramo pri taki plazmi v računih upoštevati poleg trkov nabitih delcev z nenabitimi tudi trke nabitih delcev med seboj.

Rekombinacija

Vsak od dosedaj navedenih elementarnih procesov poteka tudi v obratni smeri. Plazma je tako dinamično ravnovesje med procesi vzbujanja, ionizacije, zajetja elektronov in prenosa naboja na eni strani ter rekombinacijo na drugi.

V laboratorijskih pogojih sta pomembni predvsem dve rekombinaciji; obrat fotoionizacije in obrat izbitja elektrona z elektronom

A+ + e־→ A+ hν A++, ( )

A++ 2 e־ → A + e־, ( )

Elektron, ki se vgradi v strukturo pozitivnega iona, s seboj prinese svojo kinetično energijo. Pri nastanku nevtralnega atoma se tako sprosti ionizacijska energija ter kinetična energija elektrona. Odvečno energijo odda atom v obliki fotona, za katerega gotovo velja hν ≥ Wi.
Zato so v rekombinacijskem spektru zastopane le valovne dolžine, ki so manjše kot

Interakcije v plazmi

V plazmi lahko delci delujejo drug na drugega na različne načine. Vplive (interakcije) delimo na parne in kolektivne. Med prve spadajo binarni trki, tako elastični kot tudi neelastični.
V primeru, ko imamo veliko število nabitih delcev, se kolektivna interakcija kaže v tem, da električno polje, ki je posledica vseh delcev v sistemu, hkrati vpliva na vsak posamezen delec.

Kolektivne interakcije v plazmi

Makroskopska kvazinevtralnost

Najopaznejša posledica kolektivne interakcije je težnja plazme k elektrostatični nevtralnosti. to je stanje, v katerem je električna gostota naboja enaka nič. Elektrostatično nevtralnost lahko opazimo vedno, ko dovolj dolgo opazujemo dovolj veliko prostornino plazme. Ta fenomen imenujemo makroskopska kvazinevtralnost.

Vsaka koncentracija naboja istega predznaka, ki nastane v plazmi zaradi termičnega gibanja, povzroči nastanek močnih makroskopskih polj, ki preprečujejo nadaljnje razširjanje in povečanje gostote naboja. Oglejmo si to na primeru [ ].

Imejmo plazmo, sestavljeno samo iz dveh komponent: iz elektronov in ene vrste pozitivnih ionov. Koncentraciji obeh sestavin plazme naj bosta 109 m-3. Opazujmo kroglo s polmerom
r = 1 cm in izračunajmo, kakšen potencial bi se vzpostavil na njeni površini, ko bi iz nje pobegnilo 0,1 % elektronov. Potencial na površini krogelne lupine je , kjer je r radij, e pa naboj na njej.
( )
Da bi elektroni premagali tako potencialno bariero, bi morali imeti kinetično energijo
Wk = 6 keV. Ta energija pa je tisočkrat večja od termične energije elektronov v navadnih laboratorijskih napravah.

Enačba ( ) nazorno kaže težnjo plazme po makroskopski nevtralnosti. Če naj elektroni prehajajo preko potencialne bariere, mora biti manjša razlika med koncentracijama elektronov in ionov. Prehod je lažji, če je območje električnega polja manjše – če ima krogla manjši radij. Pogoj makroskopske nevtralnosti lahko zapišemo kot:
( )
kjer seštevamo po različnih vrstah nabitih delcev v plazmi. Pogoj je lažje izpolnjen, če opazujemo dovolj veliko prostornino.

Da bi lahko dokazali, kaj je dovolj velika prostornina, opazujemo sistem z n elektroni in prav toliko pozitivnimi ioni na enoto prostornine. Vzemimo, da je plazma izotermna, ter da je njena temperatura T, torej je srednja energija termičnega gibanja do predfaktorja enaka kbT na elektron oz. ion. Predstavljajmo si kroglo, v kateri so delci samo z istoimenskim nabojem. Maksimalni radij krogle, iz katere bi naelektreni delci s to energijo še lahko pobegnili naj bo Rd. Dobimo ga, če izenačimo srednjo termično energijo z vrednostjo za potencialno energijo

( )

ter odtod ( )

Ko zanemarimo številski faktor, dobimo za plazmo karakteristično Debyevo dolžino

( )

Debyeva dolžina določa radij krogle, iz katere elektroni oz. ioni pri dani termični energiji kbT ter gostoti n še lahko pobegnejo.

O električni nevtralnosti plazme torej lahko govorimo, če so dimenzije opazovanega sistema večje kot Debyeva dolžina. Le-ta je pri pogojih v prejšnjem primeru rd ≈ 6 •10-6 m. Pri gostoti 109 m-3 je razdalja med delci d ≈ 4 •10-7 m, torej je znotraj Debyeve krogle približno 15 elektronov in ravno toliko pozitivnih ionov.

Debyeva dolžina s temperaturo narašča, kar je razumljivo. Z večanjem temperature imajo delci v krogli večjo kinetično energijo. Lahko bi torej zapustili tudi kroglo z večjim radijem. Na drugi strani pa se Debyeva dolžina z večanjem gostote manjša. Z večanjem števila delcev se mikroskopsko električno polje namreč povečuje.

Plazemske oscilacije

Privzemimo, da je iz neke poljubne krogle, ki pa je pri danih pogojih mnogo večja od Debyeve, izšlo nekaj elektronov kot posledica termičnega gibanja (slika ). V notranjosti krogle imamo tako pozitiven prostorski naboj. Zaradi elektrostatičnega polja, ki je posledica primankljaja naboja, se pobegli elektroni na določeni oddaljenosti zaustavijo in začnejo vračati. Ko prispejo do površine krogle, je prostorska gostota naboja resda spet nič, vendar elektroni zaradi kinetične energije nadaljujejo pot v notranjost krogle, proti njenemu središču. Tam se zaradi povečane gostote negativnega naboja ustavijo in začnejo gibati v nasprotni smeri. Ciklus se bo ponovil. Govorimo o plazemskih oscilacijah [ ].

Frekvenco plazemskih oscilacij izpeljemo za preprost model (slika ).

Opazujemo plast plazme med dvema razsežnima paralelnima ravninama. Predpostavimo, da so se elektroni začeli gibati v desno in ustvarili tanko plast BBB´B´ z negativnim prostorskim nabojem debeline x. Na nasprotni strani je nastala tanka plast pozitivnega prostorskega naboja AAA´A´ enake debeline. Nastali plasti predstavljata navidezni plošči kondenzatorja. Zanj velja , kjer je σ = e0nex površinska gostota naboja.

Gibalna enečba za tak sistem je

¨ (drugi odvod po x) ( )

oziroma ¨ (drugi odvod po x) ( )

Odtod sledi frekvenca plazemskih oscilacij ( )

Definirajmo še značilni čas τp ( )
Za plazmo v laboratorijskih razmerah je frekvenca ωp od nekaj sto MHz do nekaj GHz. Zaradi razlike med masami elektronov in ionov so ionske plazemske frekvence nižje.

Plazemske oscilacije torej omogočajo kratkotrajne ločitve pozitivnega in negativnega prostorskega naboja v razsežnostih, ki so večje od Debyevega radija. Gre za kolektivne oscilacije.

Na osnovi napisanega lahko definiramo plazemsko makroskopsko kvazinevtralnost. Plazma je makroskopsko kvazinevtralna, če opazujemo mnogo dlje kot značilni čas τp za prostornino, katere karakteristična dolžina je velika v primerjavi z Debyevim radijem.

Ker plazma v našem sistemu zadošča gornjemu pogoju, je makroskopsko kvazinevtralna. Gostoti elektronov in ionov sta enaki. V nadaljevanju zato uporabljam enoten izraz – gostota plazme.

Zasenčitev naboja

Zasenčitev naboja je je še ena od manifestacij kolektivne interakcije delcev v plazmi []. Opazimo jo na mikroskopski ravni, na razdaljah, ki so manjše od debyevega radija. Potencial elektrostatičnega polja v plazmi npr. okrog elektrona namreč ni enak
( )
kot bi bil v praznem prostoru, ampak je zmanjšan zaradi bližnjih pozitivnih ionov. Okoli delca z določenim predznakom namreč tudi pri enakomerni porazdelitvi nabojev nastane oblak delcev z nasprotnim predznakom. (Slika )

Oblak zasenči polje elektrona, podobno pa se zgodi tudi okrog vsakega iona v plazmi. Govorimo o zasenčitvi naboja.

Obliko potenciala določimo z rešitvijo Poissonove enačbe.

( )
Pri tem je nα(r) koncentracija ionov vrste α na oddaljenosti r od centralnega iona. Za reševanje enačbe potrebujemo zvezo med nα(r) in φα. Rešitev enačbe vsebuje Debye-Hückelova teorija. Glavna predpostavka teorije je, da je plazma približno idealen plin (energija elektrostatične interakcije je dosti manjša od termične energije) ter da je skoraj v termodinamičnem ravnovesju. Pod temi pogoji lahko uporabimo Boltzmannovo porazdelitev za plin v
potencialu U
( )
Poissonova enačba dobi obliko
( )

Literatura:

C. Edelmann: Vakuumphysik und – Technik
Milić: Osnove fizike gasne plazme, Beograd 1977
Supek: Teorijska fizika

Jejhata, tehnik!:-DDD

Nehaj s to pornografijo!!

😉

Princessa, glede na tvoj drug post bi rekel, da išči razloge za nastalo situacijo v svoji zgodovini. Vzrok sigurno tiči nekje v možganih. Mogoče je samo psihološko. Mogoče je kemično neravnovesje. Vsekakor bo medicinsko izobražen človek znal več povedat. Predlagam, da greš k svojemu zdravniku za začetek.

Pomoje je on samo “tehničar”. Kompenzira tehniko z manjkom 😀

Draga Princessa nekaj ti je odgovorila že Julije. Ko boš srečala ta pravega s katerim se boš “ujemala” takrat ne boš rabila hliniti. Do takrat pa si ogledaj kak erotični film in zmanjšaj “kričanje” za 50% ali še več in to je to, kar je približek. Kaj ti ugaja boš nedvomno z leti ugotovila sama. Lahko pa si kupiš kakšno knjigo na to temo.
l.p.

A ja, lepo ti je v temi frigidnost odgovorila Tejči. V nedogled ne boš mogla prikrivati. l.p.