DOBER OTROŠKI PSIHOLOG
To je sicer star post,morda pa vseeno se kdo odgovori.
Tudi sama sem se znasla v starsevski stiski. Nas4 letnik je ze od rojstva zelo zahteven otrom. Do prvega leta je bilo enostavno,pa tudi kasneje,saj je bil zelo srecen in vesel otrok in smo lazje operirali z njegovo hiperaktivnostjo. Potem pa je zacel z agresivnostjo do drugih otrok,ki se do danes ni izzvenela. Sicer je velik napredek. Vendar so se vedno velike tezave,predvsem v vrtcu. Dona,ko imamo obiske,se to niti ne dogaja vec oziroma ga takoj kaznujeva…v vrtcu pa se se dogaja…letos sta prisli v skupino dve puncki,ki se ga bojita in starsi se pritozujejo. Ne vem kaj bo nastalo iz tega. Starejsi otroci so se ga navadili agresiven je predvsem,ko je utrujen ali lacen…takrat zacne porivat,koga udari….pa veliko potrebo ima po dominantnosti…ceprav se drugje kaze nesamozavest.
Napredek opazamo,vendar premajhen. Nekatera njegova vedenja mi niso razumljiva. Imamo tudi 2 letnika,ki je veliko bolj nezen in vodljiv otrok. Sama sem soc.pedagoginja in sem izobrazena za vzgojo problematicnih otrok.pri lastnem otroku pogrnem
Tudi jaz razmisljam o pedopsihologu. Je kaksen na obmocju primorske,notranjske?
Mayalottie,
nil niste napisala, kako je motorično spreten, kakšen je govor, je preveč ali premalo občutljiv? Potrebuje več dotika, se pogosto tudi laletava v druge?
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37
tukaj pa je seznam
http://www.scoms-lj.si/
v Šiški v Ljubljani.
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše
Lepo pozdravljeni! Skrbi me za mojo hči, ki je mlajša najstnica in je v šoli oziroma glede šolskih stvari zelo napeta. Sicer ima dokaj dobre ocene (3, 4), a v šoli že nekaj let zgrize vse radirke, svinčnike. Prej si je tudi grizla nohte, a je v domačem okolju med poletnimi počitnicami spontano opustila to navado. Sicer ni plašna in ima v razredu prijatelje, tudi najboljšega prijatelja. Med delanjem nalog je raztresena, se vmes igra s čimerkoli, kar ji pride pod roke. Lani smo jo v dogovoru z učiteljico poslali na pogovor in testiranje, če ima morda motnjo pozornosti, vendar so testi pokazali, da je nima. V šoli večinoma pravočasno in v celoti reši reši naloge oz. teste.
Kar me še osbej skrbi je to, da v zadnjem času vedno dlje pripravlja šolsko torbo in nenehno preverja, če ima vse stvari – po večkrat. Celo prosi, naj jo zjutraj zbudimo, da bo še enkrat preverila. Prej je to vedno opravila hitro. Vse skupaj že spominja na obsesivno- kompulzivno vedenje (10-krat preveriti, če si s seboj vzel vse zvezke ipd.).
V otroštvu sem bila tudi sama pogosto tesnobna, a sem živela v kaotični, neodzivni družini. Imam srečo, da imam razumevajočega moža in skladen zakon – posledično je hči v domačem okolju sproščena, razen kadar se gre za šolske stvari.
Mi lahko prosim svetujete, kako ji lahko z možem pomagava oz. kakšno strokovno pomoč naj ji poiščeva? Morda Center na Gotski?
Dragi starši,
Prima pomoč za vas in vaše otroke ponuja ponuja strokovne psihološke storitve (psihološko obravnavo) brez čakalnih dob, po dostopni ceni in po načelu fleksibilnosti – kot prvi v Sloveniji poleg ambulantne obravnave izvajamo coaching za otroke in starše na domu in terenu. Pomagajte nam pri izboljševanju naše ponudbe, ki jo bomo z vašo pomočjo dodatni izpopolnili in zasnovali za širok krog slovenskih otrok in družin. Izpolnite anketo ter izkoristite brezplačno svetovanje in nekaj drugih ugodnosti, ki vam jih ponujamo. Vaša Prima pomoč
LINK DO ANKETE: https://goo.gl/forms/Oxx2nZj5y9mFw7tp1
OZADJE: Psihološke težave mladih so v strmem porastu, prav tako pa potrebe otrok in staršev po zgodnji obravnavi, podpori in svetovanju. Med glavne dejavnike za naraščajoč trend sodijo spreminjanje družinske strukture, življenjskega sloga in načina vzgoje, spremembe v pojmovanju koncepta otroka in otroštva in akademsko tekmovalnost. Strokovnjaki smo zaskrbljeni, starši pa v stiski in nemočni pri obvladovanju čustveno-vedenjskih težav otrok in mladostnikov. Potrebovali bi hitro obravnavo, dolge čakalne dobe v zdravstvu pa otežujejo ali onemogočajo preventivno pomoč. Zaradi prepoznega ukrepanja pogosto ne moremo preprečiti, da bi se težave poslabšale in zahtevale klinično obravnavo. Vizija, ki jo imamo je, da družinam omogočimo lahko dostopno, cenovno ugodno in strokovno pomoč, ki bo tako hitra, da bo preprečevala poslabšanje duševnih težav, temeljila pa bi na opolnomočenju
V okviru fakultete Sigmunda Freuda v Ljubljani se je na novo odprla otroška ambulanta, kjer dela izkušena mlada psihologinja mag. Ranja Salmič, ukvarja pa se zlasti različnimi čustveno-vedenjskimi težavami mladih, tako otrok kot mladostnikov. Moja hči je bila pri njej obravnavana zaradi strahov in anksioznosti in zelo zadovoljni smo bili z njenim pristopom, ki je strokoven, a zelo dostopen.
Pozdravljeni!
Sem mamica 4letnega fantka in me zanima vaše mnenje kajti imamo problem v vrtcu. Je živahen, bister in močen fant in on se tega dobro zaveda. Je pa tudi hitre jeze in hoče biti vodilen. In ker mu v vrtcu to vedno ne uspe in ko ga kaj razjezijo se brani na ta način da udari ali odgovarja. Se brani na ta način…Midva doma to vse rešujeva s pogovorom in so dnevi, ko je priden kot da ga ni. Sploh kadar ima zaposlitev in se zamoti. V vrtcu pa ga ne obvladajo in so mi svetovali naj ga peljem k psihologu? Ali je res potreben takoj psiholog? Sem dobila občutek da so v vrtcu obupale in jim je najboljša rešitev naj ga peljemo k psihologu. Sem pa dobila tudi odgovore delavk, ki so zaposlene v istem kolektivu, da jim (otrokom) je dovoljeno da delajo take stvari in so premalo zunaj. Kaj mi svetujete? Hvala za vaš odgovor
Po svojih izredno negativnih izkušnjah Marjetko Petrič Puklavec toplo odsvetujem. Z otrokom sva opravila 5 srečanj pri njej. Otrok je imel zaradi medvrstniškega nasilja ali celo spolnega nadlegovanja velike težave, hodil je v zavod, o težavah pa ni hotel govoriti. Meta Petrič Puklavec sploh ni poslušala otroka in se potrudila iz njega izvabiti resnično zgodbo, ampak je poslušala učiteljico, ki je težave v razredu prikrivala in celo pričela namigovati na nasilje doma. Prekinili smo sodelovanje z njo, se dogovorili z ravnateljem in CSD, da otrok tega razreda ne obiskuje več in naslednje leto, ko je zamenjal sošolce je težava izginila. Otrokovo obnašanje se je spremenilo za 100% in zdaj se končno ukvarjamo s problemi, kateri spadajo k otrokovem šolanju.
Pozdravljeni.
Vljudno vabim k sodelovanju v raziskavi na temo zadovoljstva v življenju in duhovnosti. Izpolnjevanje spodnje ankete ti bo vzelo približno 6 minut, odgovori pa bodo v veliko pomoč pri odkrivanju spoznanj na tem področju, zato že vnaprej najlepša hvala!
Pozdravljeni.
Žalostna sem, ko prebiram vse te zgodbe. Tudi sama sem se znajdla v začaranem krogu in ne najdem več izhoda. Zaposlena sem v vrtcu. Poznam različne metode dela z otroki, pogovore z otroki, kako se otroku približati, z njim vzpostaviti prijeten odnos…odnos v katerem se bo otrok počutil sproščeno in mi bo zaupal. Vse to mi pri delu uspeva. No doma pa je vse drugo. Moj petletnik doma velikokrat omenja vojno, pištole, igra se streljanje…omenja sekire, nože…govori in uporablja velikokrat črno barvo. Kadar se z njim pogovarjam in vprašam, kje vse to sliši mi pove, da v vrtcu od prijateljčkov. To verjamem. Oddelek je predšolski in po normativu poln. Seveda se o tem veliko pogovarjamo. Sama take igre ne prenesem in se vsakič vznemirim kadar kaj takega reče. Je pa to kar pogost pojav. Zdaj pa ne vem ali to točne zato, ker mu je zanimiv moj odziv ali (kar me še bolj skrbi) vodi to lahko v bolj resno problematiko. Seveda sem poskušala na različne načine se z njim pogovoriti. Tudi na umirjen in prijazen način, vendar ne pomaga. Kaj naj naredim?
Draga Žalostna…
ni lahko razumeti pet letnega otroka s takimi nagoni, še posebej, če gre za tvojega otroka…Zanima me, kakšen je bil preden je šel v vrtec, preden je to slišal med sovrstniki, je bil agresiven že ves čas, kdaj se je tak odnos, vedenje, razmišljanje razvilo, pojavilo? Ko si boste odgovorili, lahko lepo ločite, ali je vaš sin to prinesel s seboj na svet ali se je priučil in je problematika tega srž problema med sovrstniki in je potrebno v tej družbici preden pride do napredovanja in stopnjevanja v sorazmerju z odraščanjem in do vse težje rešljivega problema najti srž, najti vodjo, ki nagovarja in vleče sovsrtnike za sabo. Po navadi je to eden ali morda za njim še najbližji probočnik, ki mu pomaga navduševati druge otroke nad temi stvarmi, do njega imajo nato neko strahospštovanje in soodgovornosti, saj obstajajo mali manipulatorji, ki obvladajo nadzor in vodenje drugih sovrstnikov. To prinesejo na svet in vi nikakor ne morete biti soodgovorna. A sta oba z možem pa vseeno odgovorna za sina. Največ pri takem otroku lahko naredimo z vzgledi in njegov vzgled naj bi bil njegov oče, ki ga lahko preusmeri iz orožja na žogo, šport, na obveznosti, ki ga bodo preusmerile v družbi in odpeljale v drugačen krog sovsrtnikov, s katerimi bi delil disciplino, ljubezen do športa. Dajte mu nekaj, kar bo zagrabil, kar ga bo naredilo boljšega človeka. Oče predvsem naj si zastavi tako poslanstvo in naj bo vzgled sinu. Naj gre z njim tečt, morda v hribe, vpišeta se lahko oba ali vsaj vpišeta sina k prostovoljnim gasilcem..skratka.. Proč od navad te družbe in zamotite ga, da ne bo imel več časa misliti na te neumnosti z drugimi obveznostmi in ne odnehajte, dokler ne najdete stvari, ki ga bodo pritegnile. Možnosti je res veliko. Le pogovor je strel v prazno.. Strateški načrt rabita z možem, ki naj bo sinov vzgled in vodnik in naj se tudi sam žrtvuje,da bo sin bolje živel in imel prihodnost vredno življenja, brez nasilja, v miru s seboj in okolico. Če to želite doseči, mu morate to omogočiti, ne morete mu nekaj modrovati in mu ne pokazati drugačne poti. Ker bo on spet imel le vrtec in enake dni naprej in pogovor nima smisla. Saj se zanj ne bo nič spremenilo. sam pa spremeniti ne more. Tukaj gre za premik, ne za besede. Vi ste ti, ki ga lahko preusmerite ali pa ga pustite, da ga usmerijo sovrstniki v svoje vode. Če ga boste pravilno usmerili, dali v dejavnosti, ki ga bodo odvračale od teh neumnosti in ga polno zaposlile ter oddaljile tako fizično kot v prepričanjib od takih interesov, boste zagotovo uspeli! Še posebej z vzgledom očeta, ki se lahko prizadeva s sinom in ob podpori celotne družine, še posebej mošlega dela. kajti, če vzgleda ne bo našel doma, ga bo iskal nekje zunaj družine in lahko najde napačnega, če ga že ni. Zato ukrepajte. Pa naj gre za kolesarstvo, karate, planinarstvo, plavanje, tenis, golf, atletiko, ali glasbo in umetniške smeri…nekaj skratka, kar je potencial za razvoj, tekmovanja…pa tudi za pravo družbo, in navade, spoštovanje, disciplino in vse to, česar se tam na vseh teh dejavnostih uči. privzgoji se mu drugačen značaj. Počasi, a zagotovo potem nastaja vrzel med njim in njegovimi sedanjimi prijateljčki . Verjamem, da boste zmogli, najprej pa se morata pomeniti z možem in skleniti kompromise, otrok ni dan, da se ga prepušča vsakdanu, na njem je treba delati veliko in osmisliti njegovo življenje, ni samoumevno, da obstaja, je prijetno garanje, ki se, več kot vložiš vanj tudi nazadnje obrestuje za njegovo in vašo srečo. Kvaliteta bivanja je vse bolj potrebna, smotrna in hvala Bogu, da še živimo v času, ko imajo otroci potencialno dobre možnosti za kakovostno odraščanje.
Upam, da sem vam z nasvetom pomagala. Vse dobro!
Berem napisane zgodbe in mi je hudo. Naj opišem še situacijo, kot mama otroka, ki ima takega nasilnega fanta v razredu. Že v vrtcu smo imeli vsi “ostali” svoje otroke pobunkane. V vrtec se je otrok bal iti, vzgojiteljice pa so nas starše mirile “da ni tako hudo”. Kasneje je ena priznala, da imajo taka navodila, ker tako ne prevzamejo odgovornosti. Vrtec se je končal in znašli smo se v šoli. Nasilje se je stopnjevalo. Sošolki izbil zob, zapičil svinčnik v hrbet fantu iz paralelke, zastrigel sošolcu s škarjami uho…. da ne naštevam… Z njim imajo mir samo tisti, ki so se mu z udarci postavili po robu. Pa še to začasno. Res vzgojno! Situacije imamo vsi že poln kufer.
Žal mi je, da se otrokom (tudi tistim, ki nastradajo) po večini slabo pomaga…
Upam, da najdete vsi rešitve, ko bodo ugodne za vse.
Drage mame,
ne vem, kaj čakate.. nasilje v razredu je treba zaustaviti tako ali drugače, in sicer v kali zatreti!!! Mojo osnovnošolko je v 5. razredu nasilen sošolec porinil v rob mize in to zato, ker se je sporekla z enim drugim sošolcem. Ampak ta bumbar samo gleda, kje se lahko vtakne in naredi problem. Klicala sem v šolo in mamo tega bumbarja ter vsem jasno in glasno pojasnila, da je to bilo prvič, zadnji in nikoli več! Naslednjič je na vrsti policija in inšpekcija, naprej pa še kakšen odvetnik. Seveda tudi besede bolijo, ampak fizično nasilje je lahko smrtno nevarno, pa sploh ne rabi biti ne vem kaj. Lahko otrok samo nerodno z glavo zadane ob rob mize in je lahko konec ali pa ostanejo hude posledice. Pa ni nujno, da je šlo za hud udarec ali kaj zares groznega. Od takrat ima mir, zgodilo se je samo enkrat, od dogodka je eno leto. In verjamem, da se ne bo več, ker so imeli cel cirkus na šoli. Vsi k svetovalni delavki v svetovalno službo itd. Ker sem naredila res halo! Med tem, ko je bil nasilen še do drugih, tudi do drugih punc v razredu, ampak eni starši pač nič ne reagirajo. Jamrati med sabo in pisati po forumu ne pomaga. Jaz takrat nisem imela časa po forumu spraševati, kaj naj naredim, šla sem v akcijo in zadeva se je rešila v dveh dneh. Ne hecajte se in ne delajte se fine, kaj vas briga, če se komu zamerite ali če v šoli ali v vrtcu izpadete kot mame, ki delajo zdrahe. Za zdravje vaših otrok gre! Tako telesno kot psihično. Malo se vprašajte, kako bi reagirale, če bi bile v službi tako ogrožene. Se ne bi zganile? No, otrok se sam braniti ne more. Za to ima vas, starše, ki ga morate zaščititi. In ko gre za nasilje, nobena reakcija ni pretiravanje. Jaz sem takrat vsem povedala, da imam nično toleranco do nasilja in da se moje hčerke nihče več ne bo dotaknil, da naj si v glavo vcepijo, da to ne pride več v poštev. O tem nisem pretirano razglabljala z drugimi starši, itak vsak vidi situacijo po svoje. Vsaj pa je dolžan svojega otroka ščititi in vsak otrok ima pravico biti v vrtcu ali v šoli VAREN. Ne more se umakniti, nima kam pobegniti. Tam je in treba mu je omogočiti, da se počuti varno.
Razumem vaš komentar in imate srečo da do vam dopustili tako ravnanje. Žal vsi starši niso tako “moĝočni” in tudi vsa vodstva šole ne tako odprta do mnenja in vtikanja staršev… do statšev. Večkrat kot ne je otrok skupaj z njimi še bolj napaden in ne odrešen. Zato je pred ukrepanjem kar treba dobro premisliti prave poteze.