Spoštovani,

znašli smo se v krizi,saj ima naš otrok velikokrat napade jeze, agresije, težko komunicira. Iščemo dobrega otroškega psihologa, ki bi delal z njim, se pogovarjal o težavah, ki ga mučijo. Vesela bi bila vaših nasvetov, idej… Smo iz Ljubljane.

LP, Metka

Metka,

upam, da mi bo kdo iz Ljubljane pomagal pri vašem vprašanju.

Pozdravljeni!

mi smo bili nekajkrat na pregledu pri Ga. Kodrič Jana. Prilepila bom int. stran , kjer so vse info, tudi kontakt. Mi smo bili predvsem na pregledih vendar smo bili zelo zadovoljni in tudi slišala sem pohvale že od drugih. Konkretno za vaš primer bi pa vprašala po telefonu, ker se mi zdi najboljše se o tem kar z njo pogovorit.

LP

M.

Se pridružujem odgovoru ma1m. Zelo zadovoljni! Lep dan vsem!

Ne potrebujete “otroškega” psihologa, otrok samo izraža svoje nezadovoljstvo na način kot ga je prevzel iz primarnega okolja.
Ne poskušajte spremeniti otrokovo veedenje, spremenite vaš odnos do otroka in boste težavo kmalu rešili. To vam govorim iz lastnih izkušnji.

Odlična otroška psihologinja v Ljubljani je gospa Majda Mramor iz ZD Moste- Polje, tako iz strokovnega, pa tudi človeškega vidika. Ima res veliko izkušenj, njeni nasveti so res na mestu, niso samo neko ponavljanje teorije iz knjig.

Morda je pravi naslov tudi Svetovalni center za otroke in mladostnike v LJ….

Mislim da je to ena sama izguba časa.

Psiholog,psihologinja ne moreta pomagati tako kot bi otrok želel.
Oni hočejo pravzaprav vsiliti vate neko zgodbo in narobe povežejo stvari.Mnogokrat si nekaj izmislijo,da deluješ neumen in res moten.

Otroku treba pustiti prosto pot in ga razveseljevati…ne pa kot vsak starš”k psihologu moraš”…Vem,da bi otroku vsak odrasel rad pomagal,vendar je najbolje,da se sam pogovori ,ko mu paše in to s prijateljem.V to ga ne sme nihče siliti.Marsikateri otrok dobi zato občutek utesnjenosti,kar pa vodi do depresije-otrok se začne nasilno obnašati,ker se brani.

To je moja zgodba.Postal sem odtujen,zadržan,žalosten in tudi depresiven.Začel sem se rezati,misliti na droge,cigarete,alkohol…

In potem so vame silili(hoteli pomagati,vendar sem bil nezaupljiv),vedno sem vse zanikal in zavračal pomoč.Sošolci za to niso vedeli,ženske pa saj veste..so seznanjene s temi problemi in so mi velikokrat skušale pomagati.
Tudi učiteljem sem se zdel čuden in jih je skrbelo zame.

Po 3 mesecih pa sem se zaupal prijateljici,ji pokazal rane,ji povedal kaj čutim,kaj je narobe…bilo je narobe to,da nikogar nisem imel ob sebi,nihče ni hotel biti moj prijatelj,prijatelj sem bil le pri testih,ko sem jim povedal rešitve,vedno sem bil zadnji,vsi so me zaničevali.Kmalu po zaupanju prijateljici sem se izboljšal.Pomaagala mi je ,ker me je razumela.Namreč tudi ona je mislila na samomor,ker jo je zapustil fant.Tako sva drug drugega tolažila in vse se je postavilo na svoje mesto.

Ko je bilo z mano že vse v redu,me je pri uri nekega predmeta,učiteljica hotela poslati k psihologinji.Rekla je,da naj grem tja in potrkam…seveda sem se ustrašil in odgovoril ,da ne grem.

Vedno sem imel čudne sanje,da me bo nekdo hotel odpeljati iz šole v norišnico in v tem primeru sem znova postal zver,ki se je branila.

Sedaj je tega vsega konec in rad se družim.

Nasvet:”življenje je kratko,izkoristi ga kakor želiš,vendar ne pozabi,da le enkrat živiš”!

S tem se pa težko strinjam, da otroku ne moreš pomagati – morda ne direktno otroku, ampak moja izkušnja je takšna:

najprej smo s testi preizkusili ali gre morda za kakšno motnjo – no to smo ovrgli, povedali so mi kje so močna področja in katera so šibka, tako tudi lažje usmerjaš otroka.

Potem je pedopsihologinja z njo delala preko igre, barvanja ….razne teste in na koncu povedala kaj dejansko je tisto, zaradi česar je takšna in takšna. MENI je povedala kako naj z njo ravnam in delam, v šoli smo se o tem pogovorili in rezultat je fantastičen….učiteljice so vesele, jaz sem vesela, da smo odkrili nekaj pravi čas in pomagali, hči je zelo zadovoljna….

Pri njenih sedmih letih pač ne zna sama morda kakih stvari predebatirati s prijatelji.

In nihče ni silil nje, da dela kar noče, samo razložili so mi kako naj “peljem” pogovore, kako naj si vzamem čas, kako naj pravilno delam….dejansko jo nihče ni imel za “noro”, le zakaj.

Danes se hvalabogu vedno bolj lahko poslužujem takih terapevtov , ki jih v preteklosti ni bilo in je to veljalo za “tabu” temo….

Saj sem mislil alo strejše,tisti,ki imajo 12 in več let.

Otrok se lahko zaupa psihiatru in ta ugotovi kaj je narobe z njim.

Vendar so tudi primeri,ko se otrokom zdi to neprijetno in postanejo depresivni,psihiater misli,da ima motnje in lahko njegovo stanje narobe oceni.

Še vedno menim,da je najboljši način pogovor s sovrstnikom,starši.Vsekakor ne zaupam psihiatrom,ker je um zelo zapleten in mnogo stvari se ne da pojasniti,zato pride do napak in napačne diagnoze.

Psihiater ni edina rešitev…

Mladostnik,

razlika obstaja med delom psihologa in psihiatra.

Spoštovane,

Nekaj mamic je tukaj omenilo go. Jano Kodrič. Naša 11 letna hči ima sum na epilepsijo – do sedaj 3 epileptični napadi najlažje vrste . Trenutno smo že v fazi raznih pregledov. Obrnila sem se tudi na go. Jano Kodrič, osebno sem z njo govorila po telefonu. Obljubila mi je da hčero sprejme, potem pa dodala, da se bo še posvetovala z hčerino zdravnico, ki jo obravnava na nevro oddelku. Od takrat teče četrti mesec, pa nič – napotnico sem poslala k njej že julija.

Ali je res potrebno, da je otroku epilepsja potrjena, da sploh lahko pride v obravnavo h ga. Jani Kodrič ? Hčero določene sitacije zelo hitro znervirajo in bi potrebovala psihološko potporo, kako se s takšnimi situacijami soočiti.

Hvala za odgovor,

Laura

G.Metka123 poiskusite z g.Markom Juhantom lahko vam posredujem tel.št.

Res me zanima, kako ste prišli do tega psihologa, je bil to šolski, ste potrebovali napotnico ali je bil morda privatni? Razmišljam o različnih možnostih, pa ne vem, kako naj se odločim.

Hvala.

Sonček,

če ima psiholog koncesijo, boste prav tako potrebovali napotnico. Sicer ste samoplačnik.

Mogoče pa bo tale forum dal meni kakšno idejo za rešite problema.
Imam vnukinjo, ki ima gluhe starše. Starši si zelo prizadevajo za otroke in se po najboljših močeh trudijo. Vendar je pomanjkanje informacij razne vrste in tudi komunikacija zelo moteče.
Deklica hodi v prvi razred. Učiteljice so se začele pritoževat nad njo, da žali učence in se sedaj odgovarja tudi učiteljicam. Kadar je z mano, naprimer za vikend ali na počitnicah, se obnaša enako, tako da nad tem niti nisem presenečena. Je pa presenečena njena mamica. Deklica ne upošteva nobene avtoritete, je zelo svojeglava, čeprav ne morem reči, da je nagajiva. Takoj je užaljena. Je skrajno nesamokritična. Sama začne prepir, in lahko rečem, da namerno, potem je pa zelo prizadeta, ker se ji že kdo postavi pač po robu. Ta prepir je sposobna poglabljati in ne odneha s sitnarjenjem in tudi žaljivkami, dokler nasprotnika ne pripravi do skrajnih meja potrpežljivosti. Če me ni mogla drugače razjezit, mi je vrgla knjigo v glavo. Pa nisem ena popustljiva babica. Zelo lepo se sicer razumeva in pogovarjava in zelo se imava radi. Ko pa jo popade nekaj povsem nerazumljivega, je vsega konec. Skušam jo pomirit, preusmerit misli….Nimam pravega recepta kako naj ji pridem pod kožo. Mogoče mi bo pogovor z vami odprl oči.

Irenababi,
na vaše vprašanje še opzorila še Francko.
Kako se deklica sporazumeva s starši?

IrenaBabi, kot bi brala mojo zgodbo….moja 7letna punčka počne točno to, kar ste napisali, sem na koncu z živci, ne znam več obvladati svojega otroka, kar me zelo muči….Tudi jaz razmišljam o otroškem psihologu….enostavno ne vidim več izhoda, stanje je vsak dan hujše, meni pa se punčka smili. Enostavno, sama ji ne znam več pomagati, nimam več idej, poskušala sem na sto in en način, pa nič ne pomaga.V šoli jo učitelijca samo hvali, kako je pridna, poslušna, mila deklica. Doma pa je stvar popolnoma drugačn, že ena najmanjša kritika jo spravi na na rob. Tako kot ste vi pisali, če drugo ne, mi zabriše kako stvar, ko vidi da sem že popolnoma izmozgana…
vem, moje pisanje je čista zmešnjava……danes zjutraj smo že imeli en tak pripetljaj doma, in zdaj tudi razmišljati ne morem več 🙁
kaj naj storim?

S starši se sporazumeva tako, da jih gleda v obraz in ji berejo z ustnic, oni pa govorijo pač kot gluhi ljudje lahko govorijo. Presenetljivo dobro se razumejo (govorno). Deklica tudi že kar dobro kreta.
Ima brata, ki ga po večini terorizira, po drugi plati pa ga ima zelooo rada.
In čeprav se ji ni potrebno boriti za prvo mesto v družini, ker jo mamica itak vedno postavlja v prioritetni položaj, bratu naloži vso krivdo za kakšen prepir. Naj povem še enkrat, vedno začne prepir. Brat je sedaj star 12 let, je fant in že nekoliko v puberteti, vendar je kot plastelin. Z njim se razumeva in lahko ga je prepričati v sodelovanje in sploh je pravo nasprotje dekletu.
Bom poskusila s knjigo Z otrokom lahko sodelujete.

Glede na to, da so starši gluhi, bi vas usmerila na Zavod za gluhe in naglušne, tam je krasna klinična psihologinja Marjetka Petrič Puklavec, pa tudi vsi ostali kolegi so odlični, brez razlike. Ona pa je še prav posebej neizprosna borka za vsakega otroka posebej, res se zavzame in se izredno potrudi tudi za sodelovanje s celotno družino. K njej je hodila moja sestra, ki ima sicer otroka z okvaro sluha in še nekaj drugih težav, pa vem, da so bili rezultati neverjetni. Ko je imela težave v šoli, je šla tudi v šolo in pomagala, da je punčka dobila ustrezen pristop in je lahko ostala v šoli, namesto da bi jo prepisali v šolo v Zavod. Priporočam!