Sem mama dveh otrok – en je otrok s pp, uspešno ločena z novim ljubečim partnerjem, ki sva si bila dolga leta – od mladosti – všeč in nikakor uspela priti skupaj….

Stara sem bila mogoče 14 let, ko sem ugotovila, kako lepo je izgubljat težo, če vse kar poješ tudi izbruhaš:) Sicer nisem tega počela vedno, ampak velikokrat in teža je šla navzdol….postala sem suha – in še vedno nezadovoljna….Bila sem športnica in ko sem se spoznala z mojim bivšim možem, pri rosnih 16 letih, sem to še vedno počela….nikomur do danes tega nisem povedala….tudi mojemu partnerju, ki mu vse zaupam, ker me je tega pravzaprav zelo sram…..še danes.
Zgodba se je nadaljevala in vedno kadar sem bila v stresu (fax, služba, kasneje otroci), sem se zvečer, ko sem bila sama , če je bil mož na poti, vsedla ptred TV, z vso hrano, ki mi je pala na misel in jedla…..z vsakim grižljajem sem se počutila bolj grdo, grozno…..v bistvu tega nisem počela zaradi teže, ker z njo še danes nimam težav, ampak zaradi tega, ker nisem bila zadovoljna (s seboj, življenjem….)
Ko se je rodi moj otrok s pp in v mesecih ki so sledili, ko sem se sama začela spreminjati in dojemati življenje drugače, vse te vrednote ,k imi prej niso bile pomembne….ko sem opažala, da se določeni od mene oddaljujejo, spoznavala zakaj sem nesrečna…..TAKRAT SEM S TEM POPOLNOMA PRENEHALA…..zrasla sem v sebi in to se je odražalo tudi navzven….ločila sem se od moža, ki me je imel rad, ampak mi ni nudil kar sem rabila….kljub terapiji za pare in vsemu trudu …..začela na svoje živeti z moo ljubeznijo, popolnoma spremenila life….družbo….in SREČNA SEM….jem normalno in tudi, če se kdaj napokam….nimam slabe vesti ali slabega občutka glede sebe…

Najbolj pa danes, če gledam nazaj, zamerim staršem in bivšemu, ki so za to vedeli a so se o tem potihem med seboj pogovarjali…!!!!HUDIČA…..

Danes sama svoji hčerki nudim čustveno podporo in jo poskušam peljati nekako pravilno…..učim jo, naj mi zaupa v dobrem in salbem, saj ne želim, da gre čez kakršno koli izkušnjo sama….predobro vem, kako to izgleda in haležna sem našemu “posebnemu” otročku, ki mi je razjasnil pogled na ta svet, ki brez njega ne bi bil tako čudovit.

Za vse punce,ki obupujete – da se….samo treba je spremeniti naćin življenja….mene je v to potisnil otrok, sama bi verjetno še vedno bredla….torej, najdite nekoga, ki vas bo potisnil,….dal roko

Pozdravljeni,
vedno sem vesela zgodb o uspešnem okrevanju pri motnjah hranjenja in verjetno so za mnoge, ki se še borijo na tak način s hrano, to spodbudne besede.
Vendar bi rada dodala v “svarilo” ali ob bok temu, kar bi lahko vaše pismo sprožilo in kar včasih, ko “nekaj ne gre” (v življenju ali odnosih…), pride na misel mnogim ženskam – da jih bo rešil OTROK. Ne, preveč je tvegano, da bi to bila lahko ideja ženskam z bulimijo. Morda katera uspe najti motivacijo za okrevanje v oztroku, morda je kateri otrok toliko v veselje in osmisliteva življenja, vendar bi rada poudarila, da je za mnoge, ki zanosijo še v času motnje hranjenja, otrok dodatno “breme”, ki mu sledi poslabšanje stanja glede hrane.
In zakaj? ker otrok zahteva osredotočanje na njegove potrebe, ker običajno ni dovolj časa za počitek, delo na sebi, raziskovanje svojih čustev in potreb, ker se pogosto pojavijo vsaj prehodne krize v partnerskih odnosih, ker po porodu ostane pogosto kaka “kila” več ob tehtanju, ker mamica pogreša stike z drugimi odraslimi, ki niso povezani le z otročkom.
Torej, naj še 1x dodam, da je okrevanje navadno kompleksen dolgotrajen proces in da nam je nekdo drug (partner/ka, prijatelj/ica, otrok) lahko le dodatna motivacija, sicer pa imamo “ohoho dela prav mi sami”.

Samo, da dodam – popravek. Res sem se mogoče narobe izrazila, da me je rešil otrok – ne, ne. Pravzaprav me je rešil v tem smislu, ker se mi je življenje z otrokom s posebnimi potrebami obrnilo na glavo – spoznala sem drugačne stvari, drugače radosti in se pričela zavedati, kaj delam, kaj so stvri v življenju, ki so res pomembne in istočasno s pomočjo veliko pogovorov o samem smislu vsega in pomembnosti določenih stvari, s pomočjo veliko razmišljanja pri sebi in o tem kaj je tisto kar me v svojem življenju moti, mori, zateguje, obremenjuje, duši…..trajalo je približno 3 leta, da sem prišla do tega – SAMA, brez pomoči partnerja – sedaj bivšega, s pomočjo edine in najboljše prijateljice, ki mi je stala ob strani in me poslušala kadarkoli….

Torej, ja, bil je zahteven proces, ki sem ga uspela sama dati skozi , seveda, morda sem se zaradi posebnosti otroka, njegovega trpljenja in mene kot tistega, ki je z njim najbolj trpel , to lahko storila sama….v bistvu sem imela eno osebno terapijo:)

Najbolj pa danes, če gledam nazaj, zamerim staršem in bivšemu, ki so za to vedeli a so se o tem potihem med seboj pogovarjali…!!!!HUDIČA…..

Tale stavek me je najbolj pritegnil. Že nekaj časa se sprašujem ali naj povem svoji prijateljici, ki pa je daleč od najstniških let) da vem kaj dela (bruha), da vem, da to počne že dalj časa, prosila bi jo naj neha, naj spremeni karkoli, le da se bi nehala ogrožati sama s svojimi dejanji.

Zdi se mi, da njen mož ve kaj počne, a ne naredi nič v to smer. Lahko jaz?????????????????????????????

Pozdravljeni,

sprašujete se kaj lahko storite za svojo prijateljico, za katero ste začeli opažati, da bruha.

Najpomembneje je, če ste se odločili, da bi ji radi povedali da veste, da premislite kako boste to naredili. Nekaj napotkov kaj naj pri tem ne bi storili najdete na spletni strani Ženske svetovalnice http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si pod rubriko MH-informacije za svojce in prijatelje.

Gotovo vam je težko, ker vidite, da se vaša prijateljica uničuje pa ne more in ne zna s tem prenehati. Zavedajte se, da tudi, če jo boste seznanili s tem kar se dogaja, da veste, še ne pomeni, da bo začela z okrevanjem, da vam bo priznala in takoj šla po pomoč. Lahko, da se oseba sama zaveda, da je nekaj narobe in da se zaveda kaj, vendar dokler se zavestno ne odloči nekaj spremeniti tega namesto nje ne more nihče. Res pa je, da ji vaša podpora in vzpodbuda pri tem lahko pomagata, vendar ne v smislu pritiskov, češ pojdi že na zdravljenje in zakaj nam to delaš, ker to ne pomaga, temveč v smislu, da ste opazili, da je nekaj narobe, da jo imate radi, da bi radi da je srečna in da ste tam zanjo. Da vi poiščete informacije o tem na koga vse se lahko obrne, v smislu svetovanja, podpornih skupin in drugih oblik pomoči in jo s tem seznanite, vendar še vedno poudarjam, da je od njene odločitve odvisno kaj bo storila. Predvsem vi ne pozabite tu nase. Zavedajte se, da so MH resen problem, da oseba preko hrane rešuje različne težave, ki jih drugače ni zmogla ali znala ali ji ni bilo dovoljeno. Hrana je zgolj zunaji dejavnik, problem je veliko bolj globji. Ne mislite, da lahko preneha kadarkoli oz. če bi se le tako odločila in bi že lahko. Ni tako preprosto. Če bi bilo bi že zdavnaj nehala. Potrebujejo stalno podporo, razumevanje pri okrevanju, predvsem, da kljub zdravljenju lahko to traja še nekaj časa, je pa ozdravljivo.

Gotovo lahko naredite to, da ji poveste kaj ste opazili na kakšen način si preberite na naši spletni strani, ki sem jo navedla zgoraj. Pri tem pa ne pustite, da to postane središče vašega življenja, ker oseba tega pritiska ne bo prenesla. Če boste potrebovali kakšen nasvet v zvezi s tem kako ravnati nam lahko pišete tudi na [email protected] ali pokličete po tel. št. 25 11 602 (01) in vam bomo posredovali informacije, ki vas se zanimajo.

Srečno,

Tatjana