Pozdravljeni,

moje življenje je polno izgub, že iz otroštva izgubljam osebe, ki so mi najbolj blizu, pri 30 letih sem brez staršev in tudi brez širše družine, sorodnikov. Občutek da sem sama na tem svetu je skoraj neznosen. Proces žalovanja je naporn, veliko je stisk, bolečine in občutka, da me nihče ne razume. Ker sem te občutke morala nekam “pospraviti” sem začela pisati dnevnik. Pisala sem kar iz glave, brez strukture sem samo izlivala občutke, misli, spomine. Strah me je, da bom pozabila skupne trenutke z ljubljenimi osebami. Da bodo spomini zbledeli, saj jih nimam s kom za obujati…

S tem vzgibom sem začela iskati dnevnik žalovanja – iskala sem neko strukturo dnevnika, ki mi bo pomagal pri žalovanju v vseh fazah žalovanja, pri obvladovanju stisk in raziskovanju sebe, osebnostni rasti. Predvsem pa si želim zabeležiti spomine – na žalovanje in na ljube osebe. Našla sem samo nekaj dnevnikov v angleškem jeziku, kar mi ne odgovarja zato ker mi je to tuj jezik, ne želim spominov pisati v strukturo, ki je v jeziku, ki me ne spominja na dom.
Primer dnevnika:
Vaš link
tematski dnevniki:
ob izgubi mame Vaš link
ob izgubi moža Vaš link

Zanima me kako ste se ostali spopadli s temi občutki? Ste pisali dnevnik? Kako beležite svoje spomine, stiske? Kaj vam pomaga?
Bi uporabljali dnevnik, ki bi vam pomagal predelati, hkrati pa tudi ohraniti spomin na celotni proces, predvsem pa na ljube osebe?