Na soletni strani Dnevnika (http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/261834/) je zanimiva zgodb. Malo za branje:

Adam in Eva na vrtni terasi
Tekst: Miran Lesjak

Odločitev, da bom o svojem odvajanju od kajenja pisal dnevnik za Dnevnik, je bila napačna.

Urednica je menila, da bi lahko s takimi prispevki bralcem iz prve roke pripovedoval o stresu, težavah, počutju in dilemah novopečenega nekadilca, sam pa po dveh zapisih ugotavljam, da sem se s tem, ko sem svoj sklep javno oznanil, zadolžil pri sebi in pred bralci. Z dolgom do samega sebe bi še kako opravil, saj lahko vedno najdem opravičilo, zakaj sem prelomil besedo, za bralce pa opravičil ni, bralcem se urednik časopisa vendar ne more izneveriti.

Presenetila me je pošta, ki sem jo prejel že po prvi objavi. Nekateri bralci, nekadilci, so prepričani, da protikadilskemu zakonu naš časnik posveča preveč pozornosti, zato se jim tudi dnevniški zapis o odvajanju od kajenja zdi odveč. Večina bralcev, ki mi je pisala, pa so nekdanji kadilci – ti mi izrekajo podporo, navajajo svoje izkušnje in mi svetujejo pri protikadilskih terapijah. Vsem se za odzive zahvaljujem – če bom res nehal kaditi, boste za to krivi izključno bralci.

V torek me ni bilo v službo, vzel sem dopust. Delo, ki ga opravljam, je namreč peklensko stresno. Nenehno hitenje, živčnost, dialogi in prepiri, sestanki, klici od vsepovsod, kupi člankov, ki čakajo na branje, neodposlani dopisi, neodgovorjena elektronska pošta, občutek, da stalno zamujaš in te zato naloge prehitevajo, take vrste delo je krivo za tisti dve škatlici pokajenih cigaret. Potem so uveljavili še zakon o prepovedi kajenja, ki je med mojimi kadilskimi kolegi in prijatelji glavna tema vseh družabnih pogovorov – v tem tednu nekdanji kadilec na tobak enostavno ne more pozabiti, tudi če bi si to želel. V redu, sem si rekel po prvih 24 urah nekajenja, izogni se tej kadilski in protikadilski evforiji, ostani doma, ker ti bo lažje: ne bo stresa in ne bo debat o zakonu. Saj si tudi pred leti, ko si prvič opustil kajenje, takoj po akupresuri pobegnil na dopust in ti je uspelo.

Bojim se, da sem tokrat naredil napako, še eno v svoji protikadilski kampanji. Časa zase sem v torek res imel več, s tem pa tudi več priložnosti, da uživam v drobnih stvareh, ki delajo življenje lepo. Odpravil sem se na tržnico in opazil ljudi, ki so lenobno posedali in kadili. Bilo jih je več kot solate. Odpeljal sem se proti Gornjemu Gradu: na prelazu Črnivec si je skupina izletnikov razvezala pohodne čevlje, polegla po soncu, praznila pivo in kadila. Obiskal sem lekarno in si kupil enotedensko zalogo protikadilskih žvečilnih gumijev. V lekarno za Bežigradom, polno ljudi, kot da bi razsajala epidemija gripoznih obolenj, sem se priplazil in lekarnarici komaj slišno zamrmral, da bi rad nicorette. Nisem hotel, da bi ljudje v meni prepoznali še enega od Bručanovih izobčencev. “Kaj bi radi?” je zavpila gospa, verjetno “najtežja” farmacevtka v Sloveniji. “Tisto reč za odvajanje od kajenja,” sem iztisnil skozi zobe. “Dvo- ali štirimiligramsko pakiranje? Z okusom mente ali navadne?” Na hrbtu sem čutil, da lekarniško občinstvo napeto čaka na moj izbor, jaz pa doslej sploh še nisem zaznal raznovrstnih okusov teh žvečilnih gumijev, saj me v njih zanima samo nikotin. Strastno ga posrkam že v prvi minuti žvečenja, kar ostane, ima komaj kaj drugačen okus kot avtomobilska pnevmatika. Pograbil sem različne škatlice, ki jih je lekarnarica postavila po pultu, razmišljal sem, ali ne bi, ko sem že tako razkrinkan, nakupil na zalogo še kondome, damske vložke in kakšno sredstvo proti driski, potem sem jo med preučevanjem talne keramike hitro popihal.

Z željo po kajenju in proti kadilcem, ki so vsepovsod imeli svoj praznik, sem se boril do večerje. Ko se je zmračilo, tam na vrtni terasi, po krasni musaki in kozarcu sivega pinota, sem klecnil. “Tako bi pokadil eno cigareto,” sem zastokal pred ženo, ki je okoli sebe puhala ostanke marlbora. “Zakaj mučiš samega sebe, povleci en dim,” je bila sočutna in takoj nato iztegnila roko, obrnila dlan in mi pred usta pomolila polovico svoje še nepokajene cigarete. Poslal jo je satan. Tudi ona bi rada nehala s kajenjem, hkrati pa zagovarja stališče, da se človek ne sme odrekati tistemu, kar bogati njegovo življenje in mu daje smisel. Njena ležernost in utilitarizem ter moja discipliniranost in asketizem sta vir nikoli dokončanih vročih razprav, kljub temu sem v torek zvečer prodal svoja načela, kupil njena in na dolgo povlekel… Mi verjamete, da tisti dim ni bil nič posebnega, da je bila želja po cigareti lepša in bolj polna od dima samega? Še preden sem dim iz pljuč pognal nazaj pod smreke, sem imel slabo vest in sem ves naslednji dan pridno žvečil tisto gumo. Mar bi ostal v službi!