Pozdravljeni,

mi zaupate, kaj naredite, če imate dlje časa rahlo povečano temperaturo? Gre za območje, za katerega zdravniki pravijo, da je subfebrilno (do 37,5°C) in mu ne posvečajo večje pozornosti.
Jaz imam že več kot teden največ 37,4°C in še toliko mi naraste popoldan, dopoldan običajno ne gre čez 37. Kar je zame vseeno kar znatno povečanje, saj imam sicer manj, na Infekcijski kliniki so mi npr. okrog 9. ure izmerili 36,8. Počutim se tako in tako slabo, opazila pa sem, da mi temperatura bolj naraste, če počivam, kot če se plazim naokrog in poskušam kaj početi. Tako da sem v dvomu, ali je bolje, da še naprej hodim v službo, ali bi bilo pametneje ostati doma. Glede na to, da sem pred kratkim uspela doseči pospešeno razstrupljanje, je verjetno koristno, da se trudim obdržati na nogah, ker s poležavanjem poslabšam krvni obtok in s tem otežim delo ledvicam in jetrom. Poleg tega mi je tudi slabo ponovno gnjaviti zdravnico za bolniški dopust, saj veste kako to zgleda, če človek bolj kot ne izpade kot hipohonder. Po mnenju moje zdravnice imam namreč SAMO tiroiditis Hashimoto. Tisti, ki berete Hormonske motnje pa najbrž že veste, kaj pomeni dolgoletno opotekanje z vsaj malo premalo ščitničnih hormonov. Počasi ni več samo hipotiroza, ampak je še oslabljen imunski sistem, kopica infekcij, kandidiaze, ranjena prebavila, zelo verjetno popustijo še druge žleze… Dokler so rezultati osnovnih krvnih preiskav vsaj še na robu “normalnih” območij, pa je težko dokazati, da obstaja čisto razumljiv vzrok za slabo počutje in kopico bolečin.
Moja teorija je, da moj obrambni sistem poskuša delovati, vendar še ne zmore. Zato se mi temperature ne zdi pametno zniževati. Še posebej glede na to, da sem skoraj prepričana, da je povišana temperatura posledica izboljšanja in ne poslabšanja stanja. Pravzaprav sem bila že dvakrat več let brez povišane temperature, čeprav sem staknila čisto očitne akutne infekcije. Lani mi je prvič narasla po petih letih, kolikor traja moje okrevanje od zadnjega znižanja ščitničnih hormonov. V začetku novembra sem ob virozi po enem tednu prav tako nizke temperature za en dan celo dosegla 38,2°C. Seveda gre zgolj za teoretiziranje. Pojma nimam, kaj je bolje. Zato bom vesela, če mi boste napisali še kakšno izkušnjo, mnenje, karkoli. Morda se bom potem lažje odločila.
Hvala vsem, ki ohranjate forum živ. Bodite čim bolj zdravi.
Srečno,

Alenka

Draga Alenka, medtem ko čakava na kakšen odziv, vam na kratko opišem lastno izkušnjo.

Sama že nekaj let nimam več težav s povišano temperaturo in bolečimi bezgavkami. V preteklosti pa se mi je ta težava pojavljala konstantno v povezavi z menstruacijskim ciklusom. Vsak mesec, in to res vsak, sem v PMS fazi ciklusa preprosto zbolela, z vsemi znaki “viroze” (povišana temperatura, boleče bezgavke, pekoče žrelo, izbruhi herpesa, izpuščaji po ustni in genitalni sluznici… ). To se je ponavljalo iz meseca v mesec, vedno samo v predmenstrualnem obdobju in vselej v enaki obliki. Seveda sem vse to prebolevala v prehojeni obliki, torej na nogah in v četrti prestavi. Dokler se niso začeli pojavljati zelo hudi glavoboli, močne vrtoglavice, motnje v ravnotežju, šumenje v ušesih, slabosti in siljenje na bruhanje, ki so me onesposabljali do te mere, da nisem mogla nikakor več funkcionirati. Takšni so bili začetki moje bolezni pred skoraj desetimi leti.
Danes se mi bolezen kaže v drugačnih znakih – nekateri prejšnji so se umirili, nekateri poslabšali, nekateri pojavili na novo.
Po enoletnem neuspešnem spopadanju s hudim obraznim dermatitisom, ko sem prejemala predvsem protialergijsko medikamentno terapijo – brez vsakega uspeha – in se potrudila s korenito spremenjeno prehrano, sem se prejšnji teden odločila še za pregled z bioresonančno metodo BICOM, o kateri sem prebrala precej pozitivnih izkušenj bolnikov na forumu Alergije.
Preiskava je pokazala močno prekuženost s Candido (ne vem, katere vrste) in s herpes virusom (mi je vseeno, katerega tipa …). Ko je človek v črni luknji, ni več pomembno, kaj, kako in zakaj, temveč samo, ali je mogoče pomagati in kako. Trenutno se zdravim s protimikotičnim zdravilom za Candido in s strogo dieto.

O vsem bom poročala, če bom imela kaj, ne smem pa v prevroči želji prehitevati same sebe. Potrebujem nekaj časa (stisnite kakšno pest).
Slutim, da morda držim bolezen pri rogovih – če je to sploh res mogoče …

Lep pozdrav in lahko noč!
Veronika

Draga Akenka
Ker sami ne vemo ,vam lahko posredujem le svoje izkušnje, povišano temp. sem imela prvih 10 let, nanjo sem se kar navadila , ker mi nobeden ni znal svetovati. Moje osebno mnenje je to, da je zato zvišana, ker se talo bori in je preutrujeno, po vsej verjetnosti gre za razna vnetja, saj se telo bori z raznimi infekcijami , marsikatera hrana, kemične snovi, kovine(amalgam, krom – rosfraj posoda, sumim aluminij..) mi škoduje na način, kakor da bi me zastrupljala, ne pa kot da bi bila nanjo alergična. Ko sem iz prehrane opustila mlečne izdelke, govedino, konzervanse, citruse, kis, alkohol, gaz.pijače, testenine, kruh – sumim gluten…, se je stanje izboljšalo, toliko da nisem imela več kroničnih bolečin. Zanima me, ali vam je zastrupitev telesa (kako so vam to ugotovili?) in infekcije našla alternativna ali uradna medicina, če je uradna medicina, me zanima, na kakšen način vas zdravijo, kako so vam ugotovili infekcije, s krvno preiskavo ali odvzemom blata, na kakšen način? Rada bi vedela, kakšne infekcije so vam našli. Moje laično mnenje je, da se moje telo ne zmore več braniti in sem bolj odprta za infekcije. Na način, ki ni zelo nevaren, ampak sem zaradi tega bolehna. Povišano temperaturo bi jaz na vašem mestu ignorirala in poskušala ugotovti vzrok, ne jo zbijat, to ni klasična temperatura, tale temp. nas opozarja, da je z nami nekaj narobe.. Jaz napr. imam sedaj po 20 letih vedno znova mrzlice in me zebe.

Ja, tudi jaz imam izkušnjo s temperaturo, pa res, ne znam nič novega in pametnega svetovati.Pojavi se, ko sem dlje časa aktivna, predvsem v službi. Do sedaj je prišla vednoi le do 37, 5, sedaj pa se mi povzpne kar do 38.5. Po počitku pa se mi zopet splazi nazaj na 35,7.Ja, že zdavnaj sem se nehala ubadat s povišano temperaruro, saj po vseh preizkavah ni bilo nobenih rezultatov. Zdravnica je mnenja, da je to zaradi bolečin. je pa zanimiv komentar ge.

Pozdravljene,

najlepša hvala za vaše izkušnje, res ste se potrudile. Da ne boste mislile, da vas kar ignoriram, prav grdo sem se zvrnila in se zadnje dni samo kar se da previdno kotalila po postelji. Ker so po bitki vsi generali pametni, je zdaj tudi meni jasno, da bi bilo bolje, če bi ostala doma že malo prej. Pa sem še v torek odšla v službo s hudo bolečino tam nekje za desno lopatico, sploh se nisem mogla zravnati. V sredo se je lepo razširila čez hrbet in še na ledveni del. Nekako mi je jasno tudi, da rahlo povišana temperatura, ki je prejšnji teden že nisem imela več, sama po sebi ni povzročila take škode. Najbrž sem zaradi kombinacije fizičnega (po vsej verjetnosti je šlo za prehlad) in psihičnega stresa (v službi) spet malo izčrpala nadledvične žleze.

Moram pa vam priznati, da sem se kar malo zgrozila, ko sem brala, s kakšnimi težavami se otepate. Otepamo pravzaprav. Dostikrat se sprašujem, če je mogoče, da se kaj takega dogaja v današnjih časih, ko bi take stvari morale biti rešljive. A je res treba iti skozi toliko bolečin? Res ni mogoče najti pomoči? Jaz sem se že skoraj sprijaznila s tem, da je pri meni prva stvar, ki je počepnila, hormonski sistem in da se glede tega v naši državi veliko zaenkrat ne da pomagati. Ker so problemi pri diagnosticiranju kroničnega vnetja ščitnice, jaz imam zaradi pozne diagnoze verjetno nekaj trajnih poškodb. In ker hormonov pri nas ne začnejo nadomeščati dokler ni dokazano očitno pomanjkanje, kar je po nekaterih novejših smernicah že pozno. Ravno na vašem forumu sem prebrala neka navodila za zdravljenje kronične utrujenosti, ki opozarjajo na nujnost testiranja odzivnosti nadledvičnih žlez ter hipofize in hipotalamusa. Našla sem tudi nekaj člankov o dobrih rezultatih pri odpravljanju izčrpanosti z majhnimi nadomestki hormonov, tudi če ni bilo dokazano hudo pomanjkanje – že mejni rezultati naj bi bili v takih primerih resneje obravnavani. Našla sem tudi članek o tem, da so pacienti hitreje okrevali po operacijah, če so jim nekaj časa dodajali glutamin in rastni hormon. Glutamin meni vsekakor zelo pomaga. Prepričana sem, da bi mi tudi malo rastnega hormona, vendar mi je zdaj tudi že povsem jasno, da ga pri nas ne bom dobila. Lani sem se pogovarjala z večimi endokrinologi in nihče ni naklonjen takim terapijam. Bojijo se tveganja, jaz pa sem se spraševala, kaj še lahko tvegam jaz, če mi 20 minut hitre hoje predstavlja tako hud napor, da potem obležim za dva tedna. Ne bom vam več težila s hormoni, čeprav bi predvsem vam, Veronika, priporočila skrbno preverjanje ščitničnih hormonov.

Pojdimo še na infekcije in toksine. Najbrž ste že ugotovile, da sem precej nagnjena k takemu in drugačnemu modrovanju 😉 in tako nekako sem namodrovala tudi toksine v mojem telesu. Brez kakšnih strašnih potrditev s strani medicine. Bom poskušala pojasniti. Bila sem sicer tudi na Infekcijski kliniki, infektologinja si je vzela zelo veliko časa, pregledala vso dokumentacijo, me navsezadnje vprašala še, če sem se sploh kdaj dobro počutila, odkar prejemam ščitnične hormone in ker sem se, dokler mi niso znižali odmerka, je lepo zaključila, da imam probleme zaradi tega (jaz se strinjam, endokrinologi ne). Ugotovili so neprimerno količino gama globulina, ki naj bi bil posledica kroničnega vnetja ali infekcije, nekaj takega. Dokazana mi je bila samo okužba s Helicobacter pylori, želodec je je bil poln in zelo poškodovan. Glede na to, kaj se je dogajalo po trotirni eradikacijski terapiji, sem imela polno bakterij po celi trebušni votlini. Nekaj dni po prejemanju antibiotikov me je zbadalo po celem trebuhu, čutila sem živahno premikanje. Ponovna analiza na Helicobacter je kazala na uspešno odstranitev. Poleg tega so me testirali še na borelijo. Večkrat – vedno negativno. Po antibiotikih sem imela vedno več problemov s črevesno floro (že prej sem leta antibiotike dobivala zelo pogosto), ščemenjem in bolečinami v ušesih, okrog nosu sem imela neke čudne izpuščaje. V ušesih je zdravnica videla gobice. Izpuščaja ni resno jemala, trajalo je kakšnega pol leta, da je postalo tako hudo, da še zaradi teh bolečin nisem mogla spat, potem sem se povsem samovoljno odločila, da si grem kupit antimikotično mazilo, ker gre najbrž tudi v tem primeru za glive. Tako učinkovito je pomagalo, da nisem dopuščala nobenega dvoma. Navsezadnje sem tudi podobne bolečine v črevesju povezala z glivami. Ter zelo povečan beli tok v drugem delu menstrualnega cikla, z istočasnim občasnim rahlim srbenjem vzdolž nožnice. Začela sem študirati sistemske kandidiaze in hodila gnjavit zdravnico. Zaradi kašastega in zaudarjajočega blata, hrana je bila na videz slabo (če sploh) prebavljenega, je bila narejena analiza na prebavljenost in koprokultura. Rezultat – nič posebnega. Lani sem s pomočjo dr. Kersnika razčistila, da preiskave na glive niso vključene v koprokulturo – iskali so samo nekatere patogene bakterije in parazite. Trajalo je še kakšnega pol leta, ko sem šla z glive teorijo morit še ginekologinjo, ki ni ničesar videla in se še kar vračala k osebni zdravnici, dokler mi ni predpisala antimikotika. Diflucan sem slabo prenesla, dobivala sem ga dva tedna, vsekakor je tiste težave, ki sem jih pripisovala glivam in še mnogo drugih, uspešno odpravil. Od pomladi do jeseni, ko sem jedla grozdje in je golazen dobila sladkor, ter se spet razmnožila. Težave so se stopnjevale, dokler nisem naslednjo pomlad spet dobila animikotik – tokrat Lamisil, ki je bil bistveno bolj učinkovit, tako da sem se že veselila, kako bo pa zdaj vse v redu. Pa ni bilo. Tokrat je izboljšanje trajalo dlje, čez eno leto se je zgodba ponavljala in jaz sem se odločila, da antimikotikov ne bom več jemala, ker je očitno nekaj tako zelo narobe, da ima morilska terapija samo kratkotrajen učinek in nima smisla. Torej sem šla iskat, kaj je tisto, kar še manjka. Endokrinologi so ugotovili mejno delovanje nadledvičnih žlez. Dobila sem celo malo hidrokortizona, ki mi je izjemno pomagal, prebavila pa ga niso prenesla in je bilo konec veselja. Pomagala sem si z drugimi nadomestki, ki so tudi povzročili dvig steroidov. Da bi več spala, mi je endokrinologinja priporočila melatonin. Pomaga. Glede na to, da sem lahko skoraj z gotovostjo predpostavila, da sem polna gliv in bakterij, sem lahko predpostavila tudi močno intoksikacijo organizma. Amoniak, acetaldehid, najbrž tudi alkohol in še marsikaj, kar golazen izloča. Kar vse povzroča meglo v možganih, težave s koncentracijo, preobremenjenost ledvic in jeter in bolečine vsevprek. Predpostavila sem, da potrebujem več žvepla za razstrupljanje. Deluje. Vonj po amoniaku se je v najhujšem obdobju močno čutil tudi po celem WC-ju v času menstruacije. Toksine gotovo proizvajam tudi zaradi povsem iztirjenega metabolizma, zato najbrž potrebujem tudi več B vitaminov. Večkrat sem v urinu čutila sladkobni vonj, verjetno po ketonih. Včasih se je zgodilo, da sem kar naenkrat začutila veliko izboljšanje, po tem sem imela temen in moten urin. Iskala sem vzorce, kdaj in zakaj se to zgodi. Imela sem občutek, kot da moje celice zadržujejo toksine, dokler ne dobijo nečesa, kar jim pomaga, da se jih znebijo. Povsem slučajno sem enkrat jedla prigrizek z veliko cimeta. In ugotovila, da mi cimet pomaga. Seveda, ker deluje kot insulin. Kar sem sicer že vedela, vendar to običajno pomaga tistim, ki se zredijo, jaz sem bila pa precej shujšana. Seveda mi je pomagala tudi hrana brez glutena, čeprav naj ne bi imela celiakije, v primerih kandidiaze jo tako priporočajo. Nazadnje sem si dodala še prebavne encime, ki jih tudi priporočajo v primerih kandidiaze, vendar sem se jih prej bala zaradi gastritisa. Zdaj jih prenesem, zelo mi pomagajo, tudi zredila sem se že. Nekako sem vendarle dosegla izboljšanje, vendar še nekaj manjka. Spet čutim toplo črevesje, ampak priznam, da sem zadnje čase jedla precej sladkega sadja. Upam, da bom stvari spravila pod kontrolo. Če ne, bom morala najti način, da dokažem prepustnost črevesja ali se odpraviti h kakšnemu tujemu endokrinologu. Druge rešitve zaenkrat ne vidim. Če ima še kdo kakšno idejo, je bom pa zelo vesela.

Zdaj sem se pa tako razpisala, da vam najbrž ne bo več prišlo na misel, da bi me še kaj vzpodbujale, kajne ;-). Držim pesti tudi za vas, da boste čim prej prišle do rešitve. Tako kar naprej in naprej res ne more iti. Naj že vendar pride pomlad.
Pazite nase.

Alenka

Ja, prav zares izčrpno, a tudi nadvse zanimivo. Veliko poizkušanj, izboljšanj, poslabšanj. Kot sem že mnogokrat omenila, vsak išče svojo pot, svojo rešitev, izredno pohvalno pa je, da svoje izkušnje napiše tudi v razmislek drugim.
Pa lep pozdrav….maya

Ali ste že poskusili vztrajati na dolgotrajni izločevalni dieti, Alenka, oziroma korenito spremeniti prehrambne navade?

Ali mi napišete kaj o tej dieti, oz. kje dobim navodila.

Lepa hvala
Ž

Ja, nekaj tukaj:
tukaj:

Če pa malo pobrskate med starejšimi temami, boste našli še kar nekaj prispevkov na temo prehrana.

Lep pozdravček.

Jaz moram tako in tako strašno pazit, kaj jem, saj sem že z gastritisom zelo omejena. Ugotovila sem, da mi ustreza brezglutenska prehrana, zelo dobro mi je dela kombinacija korenčkovega, kumaričinega in pesinega soka, samo želodec je šel k vragu v dveh dneh. Kaj dosti niti ne zmorem eksperimentirat, ker si po službi ne zmorem še kuhati, tako da pač moram jesti v gostilni. Kar ni ravno primerno za eksperimentiranje z dietami. Če upoštevam vse omejitve, mi pravzaprav komaj še kaj ostane, kar sploh lahko jem. Morda samo še prosena in ajdova kaša. Zgleda pa, da sem z zdajšnjo terapijo kar dobro zadela, železo mi je naraslo na 21.1 (poleti je bilo pod mejo), danes sem tudi dobila prvo infuzijo Venofera, tako da zapolnim še zaloge (feritin imam znižan, vendar se je od poletja do sedaj tudi že malo dvignil). Bomo videli kaj bo. Najbrž bom šla morit še kakšnega gastroenterologa, glede na to, kako zelo sistemsko čutim prebavne encime, mora biti moje črevesje precej prepustno. Brala sem o nekih meritvah dveh sladkorjev (laktuloza in manitol) v urinu. Upam, da jih pri nas izvajajo. Kdo kaj ve o tem?
Lep pozdrav,

Alenka

Jaz bi svetovala vsak dan eno uro hitre hoje po parku ali v gozdu, oziroma kjer ni izpušnih plinov. Tako se bo vsaka celica v telesu nadihala. Dobili boste veliko nove energije in se boste bolje počutili. Treba pa je tudi veliko piti, da se telo prečisti. Po vsaki hoji je dobro izprati vse strupe, ki jih pri hoji izloči koža iz telesa, tako da se ne vračajo nazaj v telo.

Hvala Tayana. Ampak se mi je ravno pred kratkim pošteno nos pobesil, ko se mi je zdelo, da mi gre že tako dobro, da lahko grem hodit in sem šla na teren za 35 minut. Po 15 minutah me je začelo boleti srce, po dvajsetih sem se začela trest z očitnimi znaki hipoglikemije. Ker sem šla zelo bistro na tako pot, da se nisem imela kje ustavit, sem še naslednjih 15 minut do doma korakala v negativni energetski bilanci. Rezultat – še naslednji dan je bilo zelo zelo hudo – vsakacelicaposebejboli stanje. Pa sem jo v bistvu zelo dobro odnesla. Zadnji poskus 20-minutnega korakanja se je končal tako, da sem se dva tedna skrajno previdno kotalila po postelji z izjemno bolečim vratom in mravljinčasto levo roko ter delom mišic na zgornji levi strani. Takrat sem se šla testirat, koliko mi glukoza pade. Da sem to potem lahko endokrinologu razložila. Rezultat – ponovili so mi hitri ACTH test (testiranje nadledvičnih žlez). Ker je bil rezultat znatno višji kot pol leta prej, ko sem bila na spodnji meji in za poizkušnjo dobila hidrokortizon (zelo je pomagal, ampak sem zaradi prebavil samo 6 dni zdržala), je sledil zaključek, da ni nič narobe. Joj, joj, joj.
Vsem želim čim boljše počutje.

Alenka