Zanima me, če ima katera izkušnje s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše? Predvsem pa me zanima, če lahko otroka sama prijavim na center, ker so mi v šoli šele zdaj (konec 2.r osemletke) potrdili sume, da je sin “malo disleksičen”, ampak, po besedah učiteljice ni tako hudo in bo po vsej verjetnosti “izginilo”. To pa odločno nasprotuje temu, kar sem sama uspela izbrskati, namreč, da disleksija ne izgine.
Predvsem pa si želim pomoč zase, da bi mi nekdo povedal, kako se morava učiti, kako naj mu pomagam, da se bo lažje naučil npr.pesmice,..
V tretjem razredu imajo namreč eno učiteljico, ki je ekstremno zahtevna, obseg snovi je vsaj za 1/3 večji kot v paralelki, kriteriji ocenjevanja so katastrofalni, predvsem pa ima milo rečeno čuden odnos do vsega (npr. ob opazki, da imajo otroci toliko dela, da nimajo dnevno niti pol ure za sprostitev je bil njen komentar-zato so pa počitnice!!!!!).

Torej, ali naj sina kar sama prijavim na center?

Hvala za mnenja in lp!

Obrnite se na društvo Bravo- ima sedež v Svetovalnem centru- tako v Ljubljani kot v Mariboru.

http://www2.arnes.si/~dbravo/strani/index2.htm

v rubriki vprašajte strokovnjaka lahko vprašate kaj vas zanima- odgovorijo vam takoj. imate pa naveden tudi imenik, kjer so imena kamor se lahko obrnete.

Seveda ga lahko prijaviš sama, kar po telefonu. Na pregled prinesi otrokovo kartico zdravstvenega zavarovanja. Stori to kar takoj, saj so dolge čakalne dobe.

Prijavi se sama. Morda boš morala malo počakati, kajti ob koncu šolskega leta je velik naval, ravno zaradi izjav v smislu – otrok ima malo težav. Ob koncu šolskega leta pa male težave postanejo velike.

Imamo zelo dobre izkušnje s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani na Gotski, kamor smo mi svojega otroka sami prijavili, brez napotnice, le s potrjeno zdravstveno kartico

Veliko strokovnjakov na enem mestu, ki so sprecializirani za posamezna področja.

Lp, Sasi

A pa potem te ugotovitve šola upošteva? V najinem primeru NE, učiteljica za slov.jezik pravi, da je len?!!!!

pa lahko nevemkolikokrat in nevemkdo še reče, da je šola prijazna

Jaz imam podoben problem. Tudi moja punčka, je končala 2.r osnovne šole in so opazili disleksijo. Šolska psihologinja me je napotila v center tudi na Gotsko v Ljubljani. Tam sem šla na razgovore in otroka malce preverijo, je pa čakalna doba grozna in skoraj nikoli se jih ne dobi na telefon. Potem sem izpolnila en obrazec, da zavod za šolstvo ali ne vem kdo dovoli in plača dodatne ure učenja za mojo hči, ki jih bo opravljala šolska pedagoginja. Na teden ji pripada nekaj malega ur, ki pa se vršijo kar med poukom, tako da ni treba posebej hodit tja izven pouka.
Problem se je začel kazati, ko je zrcalno pisala določene črke in številke. Pri pisanju števil piše vedno prvo enice in potem desetice. Slabše bere in ji hitro pade koncentracija. Kakšnih pet do deset minut še kar dela, potem pa noče več, bere slabše, računi ne grejo več ipd.

Če podpišeš to pogodbo, ima otrok v normalni šoli malce prilagojen pouk. To ne pomeni, da kakšne snovi ne bo imel, ampak da bo kontrolno nalogo pisal morda v 2 ali 3 delih in da sodelujeta razredničarka in specialna pedagoginja. Poskušajo pa tudi ugotoviti njene potenciale. Če nekaj ni, je drugo bolj razvito.

Meni so na Gotski priporočili, da ne smem siliti v otroka, ker sem tudi jaz mislila, da je lene sorte in se ji ne da. Vsak dan morava brati, kolikor zmore. Pa če je en stavek pa eden. Ne smem ji dati preveč računov naenkrat, ampak večkrat po malo.

Rudy,

šola je dolžna upoštevati odločbo o usmerjanju, posamezno mnenje strokovnjaka za šolo ni obvezujoče (torej ga lahko upošteva ali pa ne).

Lep pozdrav, Petra

Ne vem ali sem prav razumela a zdi se mi , da je vaš otrok zaenkrat brez odločbe o usmerjanju. Če je temu tako bi vam svetovala, da se o težavah odkrito pogovorite takoj na začetku šolskega leta. Obrnite se na svetovalno službo šole in jo zaprosite za skupni sestanek (ravnatelj, učitelj, svetovalni delavec, oba starša) kjer pa se podrobneje dogovorite o načinu dela, možnostih ki jih lahko zagotovijo vašemu otroku (Brez odločbe) – na koliko pomoči lahko računate. Naj povedo – konkretno: Kdo bo pomagal? KOliko ur twedensko. KDaj – točno. Kaj je učiteljica preipravljena storiti. Naj pove, kaj je zanjo realno . Dorecite kdaj se boste dobivali – čim pogosteje vam svetujem. Dogovarjajte se sproti. Kje ima težave, kaj učiteljica želi, da z otrokom delate domna- da se bodo stvari dopolnjevale in ne izključevale. Spremljajte otrokovo delo, njegov napredek preverjajte. Dajte pobudo vi. Ne čakajte na to, da bodo težave izbruhnile.

KArkoli vas še zanima – lahko mi pišete , bom odgovorila z veseljem.

Lep dan.

Nataša Durjava, prof. soc. ped.

Nataša,

hvala za pomoč.

Lep pozdrav, Petra

Ojla,
jaz sem pa 27 letna absolventka TEOF in sem disleksična, čeprav se to sedaj kaže skoraj še samo v tem, da številke pišem najprej enice in potem desetice 🙂 ) V prvih (predvsem prvem) razredu OŠ pa je bilo kar težko, saj se je razredničarka jezila, da sem lena, nimam koncentracije…
Ampak so se doma ful potrudili (očka je učitelj, bil tudi ravnatelj OŠ) in sem dve leti res garala (knjigice Zgodnje zgodbe se spomnim – za učenje razlikovanja d in b, p… – je hecna), prala – se hecam!, brala, brala… pisala, prepisovala, risala… saj sem sama hotela se naučit in ker mi je očka razložil, da nisem neumna ampak, da gre za ene vrste bolezen. Sem imela pa težave še kasneje – prepočasi pisala in nareki oziroma kasneje prehod iz narekov na to, da sam pišeš zapiske po tem kar učitelj pove so bili težki. Srednjo šolo sem zato delala srednjo lesarsko – kar je bila dobra vaja (tehnično risanje…) čeprav sem kar trpela – 2 letnik tudi ponavljala – ampak sem imela več let tudi hude, hude zdravstvene težave – astma, alergije v puberteti sploh kriza…) Potem pa sem kar uspešno končala in naredila maturitetni tečaj in tri diferencialne za gimnazijo in eno leto po koncu srednje zelo dobro pisala maturo. Faks mi je šel brez problemov, sem pa parkrat prosila profesorja, da sem oziroma smo lahko pisali kakih 15 min. več, ker sem znala a nisem uspela priti do konca.
Torej disleksijo se da premagat, dobro je ogromno brat – pa prosim dajte otrokom za brat zanimive knjige – meni so jih in sem bila čisto zasvojena z branjem!
Sedaj pa…. ej res, nič mi ne manja!! 🙂
Torej, veselite se z vašimi sončki in pomagajte jim, da bodo čez leta lahko napisali podobno!
Če kdo rabi kakšno pomoč – v LJ pa kako urco, dve na teden z veseljem pomagam kakšnemu otroku se spopadat s tem.
PS_ hvala ker ste prebrali ta romanček, ampak sem res vesela.