Sem poročen, imam otroke in sem že večkrat pomislil, da bi daroval seme, ker vem kaj meni osebno otroci pomenijo. Toda kadarkoli na to pomislim, zapadem v dileme brez konca in kraja.

Npr. kako bom jaz sprejel med svojim življenjem, da nekje “morda” živi še en moj otrok… Z ženo se o tem še nisva pogovarjala in tudi ne vem kakšna bi bila njena reakcija. Neskončno bi rad pomagal, toda ali klinika sploh potrebuje semena? Po drugi strani poznam ljudi, ki nemorejo imeti otrok. Po tretji strani imam občutek, da za njih to danes sploh ni več problem, ker se “uradno” za njih ne sliši nikjer nič npr. kot potreba za darovanje krvi ipd.

Ima kdo kakšen nasvet v zvezi s tem? Pa ne mislim “uradnih” ampak “življenskih”!

lp
D.

Po mojem je tukaj edino in daleč na prvem mestu vprašanje, ki ga moraš zastaviti svoji vesti. To vprašanje si navedel na začetku drugega odstavka.

Lepo je biti “humano” naravnan, toda ploditi ljudi in spočeti otroke ima neprimerljive razsežnosti v primerjavi z darovanjem krvi, npr.

Vem, da sem za vse tiste, ki potrebujejo donatorja napisala pretežke stavke. Sama se ukvarjam z lastno (partnerjevo) neplodnostjo že več let in zelo dobro vem, kako je zamanj čakati na uresničitev “življenjskega poslanstva”, ki ga ni in ni. (Na srečo ne potrebujeva donatorja!)

Vendar…. so meje??? Vsak bi znal navesti svoj odgovor.

Človek bo bitko izgubil, ko bo vse počel mehansko, brez čustev. Tovrstna stroka se temu že približuje.

Pa brez zamere.

Maksi