Zivjo, trenutno sem v fazi, ko se veliko ukvarjam s svojo boleznijo, zato najbrz tudi pisem na ta forum. Zdi se mi, kot da bulimiji nisem vec kos, hkrati pa si ne predstavljam, kaj bi jaz brez bulimije bila. Kot da zaslugo za vsako mojo spremembo na bolje (glede socializiranosti, uspeha na faksu, vecje potrpezljivosti…) pripisujem bulimiji, v ranljivih in spokorjenih trenutkih pa se mi zdi, da se unicujem, da si sistematicno jemljem moznosti za karkoli. Terapevtka me je ze veckrat hotela poslat na oddelek za motnje hranjenja, ampak nocem tja, ker vem, da bi tam zacela tekmovat v stradanju, ker enostavno ne prenesem, da je v suhosti in premagovanju zelje po hrani nekdo boljsi. Vcasih si ravno zato zelim it v bolnico, ker vem, da bi mi tam v roku dveh tednov uspelo postati spet anoreksicna. Ampak to bi pomenilo totalno izdajo vseh tistih, ki jim nekaj pomenim, in ki bi mislili, da bom koncno naredila korak naprej – in to me na sreco ustavi. Ceprav navzven zgleda kot da mi je vseeno, in kot da nocem sprejet pomoci. Zakaj imam do bulimije tako mesane obcutke? Vecino casa sem prepricana, da bolezen pac pase k meni, in vedno bo, vcasih pa enostavno sovrazim to, da si me podreja. In enemu delu mene se gnusim, ko se zbruham, in drugemu se zdim lepa, ko imam otecene oci, pocutim se majhno in ranljivo, in potem si dovolim pojest jogurt in zaspat. Ne vem vec, kateri od teh dveh sem zares jaz, in kateri bi ostal, ce neham bruhat. Ce sploh lahko neham. Najvec kontrole nad bruhanjem, ki mi jo uspe, je, da neham z obredi – vnaprej nacrtovanim zretjem in bruhanjem – za kaksen teden, in takrat bruham samo malo, po normalnem obroku. Brez odvajal pa sploh znorim. Ce mi jih zmanjka cez vikend, si sploh ne upam nicesar obdrzat v zelodcu, in do vseh ljudi se obnasam zverinsko, jezno, nestrpno in agresivno. Enako, kot ce ne morem bruhat. In ce ne morem bruhat, se rezem, ceprav vem, da je to se bolj bolano, ampak pomaga, prav tako zventilira jezo – in jezna sem vedno, nonstop, najbolj grozno mi je pa to, da ne vem, na koga in zakaj. Tole moje pisanje lahko postane ze nevarno dolgo, zato bolje, da koncam. Ne vem, najbrz si samo zelim dobit kaksen feedback, ker sama sploh ne vem vec, kaj je objektivno, kaj subjektivno, kdo vse razmislja v moji glavi, in kaj sploh hocem, utrujena sem ze od vsega. In strah me je, da ne bom nikoli ne-odvisna. Pred stirimi leti sem nehala s heroinom, to s hrano je pa vedno slabse, iz bulimije v anoreksijo in nazaj, in rezanje in depresija in psihoza, in sploh vedno jaz plus ene vrste bolezen, sovrazim to, istocasno me je pa strah, kaj bi bilo, ce bi si enkrat upala bit zdrava.

Draga Aria,
veliki koraki so vam že uspeli, nikar ne glejte na to, kod da je ena odvisnost samo zamenjana z drugo. Tudi odvisnosti od hrane se lahko znebite in jo premagate. Obrnite se na svojega terapevta in se o vsem tem poskušajte pogovarjati z njim ali z njo. Razmisliti je potrebno, zakaj bi bil trud za pot ven iz motnje hranjenja smiseln. Kaj bi vam to prineslo in kakšna bi bila cena? Razmišljajte o svoji prihodnosti tudi brez motnje hranjenja, odvajal, bruhanj… in o tisti, ki vas čaka v naslednjih petih, desetih letih, če bo vse to ostalo kot je.

Kar pogumno,
z lepimi pozdravi,
M Anderluh