DILEMA

Dušan!
Redno spremljam tale forum, čeprav se bolj malo dogaja (kar me silno čudi). Z veseljem prebiram tudi tvoje odgovore, so mi blizu, čeprav najbrž vseh ne zadovoljijo (ljudje mogoče preveč pričakujemo neke konkretne rešitve…).
Moje vprašanje. Zamisli si neko situacijo, dogodek. Jaz sem vedno v dilemi, ali pustiti stvarem prosto pot (Naj gre, kamor hoče…(Zupančič), zgodilo se mi bo, kar mi je namenjeno, zakaj bi silila nekam…) ali pa naj se na veliko trudim, da gredo po moje (sami smo odgovorni za svoje življenje, spreminjaj, odločaj o sebi….). In tako včasih izberem eno, včasih drugo pot, čeprav resnici na ljubo, mi je bližje prva. Kaj ti misliš o tem in zakaj? Upam, da sem bila vsaj približno jasna.

Gobica

Po mojem je prav oboje, za posamezno situacijo je prav eno, za drugo pa drugo. Notranja modrost pa naj ti pove, kaj je v danem trenutku najbolje. Eni temu rečejo intuicija, notranji vodnik, kar nekaj metod je, ko ojačaš zavedanje lastne notranje modrosti (modrosti svoje duše – dušan, a se lahko temu tako reče?)
Bom povedala svoj primer: pred leti sem silila v raziskovalno službo, mislim da sem 4 krat aktivno vložila vse sile,(vloge, razgovori, vse je kazalo, da bom dobila tiste službe). Vsakič se je tik pred zdajci vse podrlo. Pri zadnji situaciji sem imela celo močne glavobole (slikanje glave, ostale preiskave glede anevrizme niso nič pokazale) in tisti trenutek, ko je bilo jasno, da službe ne bom dobila, je glavobol ponehal. Naenkrat! Po drugi strani pa je moja služba v prosveti prišla kot po maslu, komaj kaj sem zanjo storila, še tisto nedeljo, ko je bil objavljen edini oglas po radiu, smo poslušali to radijsko postajo (malce zakotno).
Kaj hočem povedati? Da situacija sama terja eno ali drugo, aktivno vpletanje ali prepuščanje. Pa da ti življenje ponudi tudi lekcijo, vsaj v mojem primeru je bilo tako. Zdaj pač po občutku naredim to ali ono, nič se s tem ne obremenjujem, zaupam intuiciji.
Kar korajžno! Živa

Hvala, Živa. Všeč mi je brati izkušnje. Tudi meni se dogaja podobno, največkrat dobim tisto, kar potrebujem, kar tako, evo, izvoli….Če pa na čemu visim kot smrkelj (želje), pa nič. Med drugim se moram naučiti predvsem potrpežljivosti.

Draga,

malo kasnim z odgovorom, ni šlo prej. Popolni ali pa celo dober odgovor je težko dati oziroma ga ne znam dati. Pa vendarle naj poskusim kolikor zmorem. Najprej je (tudi sicer v življenju) dobro čimvečkrat ”prevetriti” prvotne, osnovne vzgibe naših ravnanj, tudi čustvovanj. Tako se lahko veliko situacij hitreje razjasni. Prevetriti ali nas vodijo, denimo izrazito ozko egoistični vzgibi (ko denimo le napihujemo tisti del svoje osebnosti, ki mu ponavadi rečemo negativni ego ali pač ne toliko).

Sicer pa – kaj pomeni to pustiti, naj gredo reči svojo pot, ali pa se do zadnjega truditi in siliti, da se stvari pripeljejo željenemu cilju ”po naše”…
Kdaj rečemo, da gredo stvari svojo, prosto pot??? Najbrž takrat, ko se nam zgodi nekaj, česar nismo želeli, nekaj, kar je prekrižalo pot našim pričakovanjem! Nekaj, kar je ogrozilo naš cilj. In je, zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin botrovalo temu, da smo se odločili, da stvari pustimo in naj se zgodi, kar se pač bo in mi bomo pač to sprejeli… Drži?
Ko pa gredo stvari v skladu z našimi pričakovanji, pa rečemo, da gre ”po naše”. Od začetka (misel, ideja, čustvo…) pa do realizacije nekega cilja, kakršnegakoli že. Drži? Vsaj v grobem najbrž zares drži.

Gre torej za naš osnovni odnos do življenja nasploh… Dobro je, da ga čimvečkrat nekako ”prevetrimo”. In skušamo razjasniti kaj je to ”jaz”, ”moj” in ”mene” in kaj je vse ostalo izven mene – drugi ljudje, narava oziroma vse, kar nas obdaja… Notranji (ne)mir – in kaj je vse tisto, kar vpliva nanj. Da se željeno zgodi in neželjeno seveda ne??? V vseh pomenih in smislih. Kaj se zgodi z nami, ko stvari, dogodki, ne gredo po naših pričakovanjih? In tako naprej… To pa je najbrž že vsebina, ki jo odpiram na Vitazen delavnici. In se je ne more izvesti ”dopisno”…

Na kratko pa nekako takole, draga Gobica. Vse skuapj bolj v razmislek, kot pa merodajen odgovor. Hvala.

Z nasmehom,

Dušan

ps.
kako pa ste si izbrali tole skrivanko Gobica?