pametna je ta tamlada, da ni nič kupila.
Problem je pri slovenskih moških, da so nesposobni. Namesto, da bi razmišljali, kako bodo ustvarili dom za svojo družino, jim je največji projekt preselit se iz otroške sobice, en štuk višje. Samo neumne ženske pristanejo na to, da se gredo za gospodinjo v tujo hišo.

ona ne gospodinji meni ampak sebi gor,veš? vse okrog bajte pa naredim jaz,če ne veš.

jaz bi samo rada,da živijo svoje življenje in dajo meni mir-nič drugega si ne želim.A veliko pričakijem?

Pozdravljeni!
Tole nalo berem, pa se mi poraja nekaj vprašanj, pa tudi kakšno izkušnjo lahko delim.
Po dolgoletni zvezi s fantom, ko sva še živela vsak pri svojih sva se odločila za skupno življenje. Tega je sedaj že kakšnih 6 let, od takrat sva – hvalabogu za sebe, od nedavnega pa tudi na svojem pridelala še dva mala škrata. Ena odločitev najinega življenja je bila najboljša odločitev najinega življenja, to priznava tudi mož, da sva odšla živet za sebe.To potegne za seboj precej več skrbi za vsakodnevno življenje(varstvo otrok, gospodinjska opravila, plačevanje položnic, dva majhna otroka, ki imata vsak svoj ritem sta kr naporna….) AMPAK! tudi in predvsem SVOBODO. V svojem stanovanju sva oba čistilki, sva pa tudi oba kralja.Pri mojih starših niti nisva imela možnosti urediti si stanovanja, pri moževih pa bi bilo tako, da bi bila oba precej več čistilki kot kralja.S tem mislim, da bi se morala prilagoditi , pa verjetno še najbolj jaz situaciji ki jo narekuje matriarhalna plemenska skupnost njegove familije.Ko imaš otroke je še toliko težje prenašati to, da želi o tvojem življenju na vsakem koraku odločati nekdo drug, z obrazložitvijo ali vsaj pričakovanjem, da ker si se pritepel k hiši pač nimaš nobenih pravic.To bo vsekakor za tvojo partnerko še težje in zmeraj težje, to moraš vsekakor pričakovati. Ko pridejo otroci se taki nezdravi odnosi še dodatno zakomplicirajo.
Skratka postaviti si je potrebno prioritete.Zame je najpomembneje da sem kot mati srečna, zadovoljna in zdrava, pod vsakodnevnim pritiskom te vrste, ki ga verjetno doživlja tudi tvoja partnerka ne more biti ženska ne srečna, ne zadovoljna, kmalu pa tudi zdrava ne. Pa še nekaj, za dobro partnersko življenje zadostuje tudi kaj manj kot lastniško “vsaj dvosobno stanovanje”-zadovoljnih ovčic gre precej v en hlev.Midva z možem sva bina eno leto v najemu na 32 kvadratih. Imela sva se lepo, toplo priporočam, čeprav je iti v najem za slovensko miselnost še vedno nekaj manj vrednega, stran metanje denarja. Verjemi ni, vsekakor se splača. Upam da ni moje pisanje izpadlo kot neka samohvala hude brihte, ki je z zamahom roke uredila vse.Nasprotno oba z možem sva se trudila kar nekaj let, imava čisto povprečne dohodke, pri tem je bilo potrebno kar nekaj prilagajanja, požret precej očitkov, čustvenega izsiljevanja s strani staršev in podobnega. Ampak partnerja morata biti partnerja, ki vesta kaj hočeta in kako. Tudi odnosi z drugimi se potem nekako obrusijo, sčasoma.

Želim, da vama uspe. Truditi se morata za vaju, za vajino bodočo družino, to je temelj, vse ostalo se bo uredilo ob tem, verjemi. Vse dobro

Brez veze odgovarjat. Najprej probaj mojo izkusnjo, potem pa komentiraj.
Nisi hodila v mojih mokasinih in o meni ne ves nic, razen zgoraj napisanih
par vrstic. Poznam primer, ko so starsi svojega sina pognali iz hise, ker
je varal svojo zeno (snaho), njo in otroke pa obrdzali. To je za nekatere
mamice tukaj ze visja matematika.

sploh ni treba,da te poznam.Dovolj je,da vidim kako razmišljaš?

in spet mislim isto.Vzameš kar si kupila in greš.Zakaj bi mogla hoditi v tvojih mokasinih,da bi nekaj občutila? kaj to??

tudi moja sestrična je šla brez vsega pa je bila teta jezna in stalno ponavljala : ona je tam živela!! ja,živela,zidanje hiše pa vse do pipe je plačeval tast in njen takratni fant.Nima ona kaj vzeti razen avta,ki so ji podarili. Meni je to zelo pošteno,ker jaz nebi nikoli iskala nekaj kar so plačevali starši od mojega moža. Pa veš zakaj? zato,ker zdaj vidim koliko sem se odrekala vsemu.Še strigla in barvala sem se sama,šivala,popravljala, preoblačila stole,da ne plačujem mizarja.

Morje stvari sva naredila sama,da denar ostane za tiste stvari,ki jih potrebujemo.za streho, za cisterno…..

Ne želim ti nič slabega,razumela boš takrat,ko bo punca prihajala k vam,prej ne. Tudi jaz nisem.Lepo te pozdravljam

Imam občutek, da bom spet dolga 🙂

1. SKRAJNO NEODGOVORNO ČE SE ODLOČITA ZA OTROKA PREDEN UREDITA ODNOS glede na vse kar si napisal vajina zveza še ni zrela za otroka. Najprej uredita to situacijo, ugotovi kaj je s tvojo partnerko (ali te izsiljuje, ali je lena, je pristna), šele po tem razmišljaj o otroku. Da ne boš še en očka, ki bo plačeval preživnino mamici samohranilki. Marsikatera ženska je po tem ko “dobi otroka” se hujša (otroka ima tako da ni treba več skrbet, če odnos ne bo štimal bo očka plačeval preživnino in bo že kako).

2. TO DA NI NIČ NJENO IN ZARADI TEGA NI AKTIVNA JE IZGOVOR ZA NJENO LENOBO IN NAVADNO IZSILJEVANJE To da ne čisti vajinih prostorov ni nikakor povezano z lastništvom. Če nekje živiš boš poskrbel, da boš v čistem in se boš počutil udobno, pa ni važno ali je tvoje ali ne (potem 1/2 slovencev ne bi čistilo stanovanja ker so pač v najemu in ni njihovo). Jaz sem tudi pospravljala fantovo sobo ko sem bila pri njemu (pa nisem niti živela tam, niti ni bilo moje). To kar ona počne je navadno izsiljevanje in pa izgovor za njeno lenobo, ki jo ti še podpiraš. Kar bi bilo lahko npr. upravičeno da ne bi počela zaradi tega ker ni stanovanje njeno so večja vlaganja v stanovanje (tisto kar ne moreš odnesti v primeru selitve).

3. ČIM PREJ UGOTOVI OZADNJE ZADEVE Pojdita za nekaj časa živeti v najem ali kaj podobnega, da vidiš ali je vzrok vajinih problemov res sobivanje s tvojimi starši ali zajec tiči kje drugje. Tam bosta enakopravna in se bo videlo ali bo kaj bolje ali je pač lena , lahko pa da boš ugotovil da je tudi preračunljiva.

4. POJDITA NA SVOJE v koliko verjameš v vajino zvezo in v dejanski problem, ki ga opisuje tvoja partnerica ji predlagaj nakup stanovanja. Vsak se zakreditira do 50% vrednosti. Pri nas v okolici Celja se najde 2 sobno stanovanje že za 65.000 – 70.000 €. Torej vzame vsak 35.000 € kredita z odplačilno dobo 25 let in znese mesečni obrok cca. 185 € / osebo / mesec.Če se kaj zalomi se stanovanje še vedno lahko proda in to ni stran vržen denar. Če ne bo pristala na to opcijo potem veš, da imaš opravka s preračunljivko ki bi rada prišla čim bolje in s čim manj truda in lastnega vlaganja skozi življenje. Znesek kredita 185 € / mesec pa mislim da ni tako hud zalogaj da ga človek ne bi zmogel. Ljudje v najemu npr. plačajo 300 € najemnine ali več za podobno veliko stanovanje, pa nikoli ne bo njihovo.

5. ČE SI PREPRIČAN, DA DRUGAČE NE GRE IN SO RAZMERE PRI VAS UREJENE VZTRAJAJ NA SVOJEM STALIŠČU Če si prepričan, da so zadeve pri vas (razmejitev stanovanj, zagotovitev vajine zasebnosti / poštena delitev stroškov / nevmešavanje tvojih staršev v vajin odnos/ da ji daješ ti in tvoji starši občutek enakopravnosti / da se dobro razumete / da ni druge opcije zaradi finančne oz. katerekoli druge situacije/ da je to trenutno najboljša opcija) pa ostanita kjer sta. Vsekakor pa ne vztrajaj pri takem odnosu kot ga imata sedaj (to da ne dela čisto nič). Predstavljaj si, da bosta imela še otroka in kako bo potem, boš skrbel še za to ti sam? Vsekakor pa za radi golega izsiljevanja, ki nima temeljev (če tako presodiš) ne pojdi v nekaj kar si ne želiš ker bo to v prihodnosti “velik kamen spotike” v vajinem odnosu – v kolikor ne bi bilo bolje bi ji očital tudi to.

Sama vem kako je živeti v sobivanju s kom, saj z mojim živiva trenutno pri mojih. So pozitivne in negativne strani. Koliko je katerih predvsem za tvojo partnerico pa lahko v veliki meri vplivaš tudi sam. Sama sem se trudila, da se partner pri nas počuti dobro. Mojim sem dala jasno vedeti, da se v najin odnos ne morejo vmešavati, imama zasebnost in sem v primeru konfliktov vedno na partnerjevi strani. Nikoli ne govorim čez partnerja pred mojimi in ne govorim o najinih stvareh, če je kaj narobe oz. imajo moji kaj povedati čez partnerja vedo, da morajo to povedati meni in potem v kolikor presodim da je upravičeno se jaz pogovorim s partnerjem. Vsekakor pa kljub temu, da je stanovanje od babice je bila renovacija stanovanja in opremljanje najin skupen projekt s partnerjem (odločala sva se enakopravno). Negativne stvari pa so predvsem razne opazke / hoten ali nehoten “nadzor” / pričakovanja staršev kaj bi morala kdaj storiti, kako in kaj. Midva oba precej pozno hodiva domov in zato včasih ne kuham in se potem kdo zna v to vtaknit ali se od partnerja kaj pričakuje da bo naredil (se mu ne reče, ampak se šele potem pove kasneje da tega ni storil kar je po nihovem samoumevno). Sama sem svojim dala vedeti, da v kolikor bo najin odnos trpel zaradi kakih nepotrebnih “scen”, da se bova preselila po hitrem postopku.

Berem vaša različna mnenja in izkušnje in sem zadovoljen, vendar je nekaj zelo zanimivo. V večini primerov govorite samo o ženski pritepenki v hiši. Bil je tudi napisan primer o moškemu pritepencu, ki pa je zelo pozitiven! Kaj lahko sklepam? Kot sem že sam zapisal v prejšnjih odgovorih je bistvo to, da moški znamo in smo bistveno bistveno bolj fleksibilni. Znamo se podrediti, prilagoditi nekemu slogu življenja in nismo užaljeni, ko tast pomiga malo drugače s prstom. Znamo se pogovoriti, ne kujemo zamer. Ženske ste pa v večini primerov takoj užaljene, slabe volje, imate glavobol in podobno. Lepo je bilo na enem izmed zgornjih postov napisano, da bi morala marsikatera ženska narediti premik v glavi.

Sprašujem se ali ženske sploh zadovolji potem takem bivanje na svojem ali je to samo eden izmed izgovorov za slabo voljo in izsiljevanje?? Poznam veliko primerov parov, ki so se potem, ko so odšli na svoje tudi zelo hitro skregali in partnerja sta šla vsak svojo pot.

Za lastno srečo moraš sam poskrbeti, četudi na skromen način. Vsak par ali družina bi bila vesela, da bi lahko odšla na svoje, vendar če ne zmoreš pokriti vseh stroškov najema, kajšele najeti kredit, se moraš sprijazniti tudi s tem! Ko ni denarja niti za osnovne potrebe se kaj hitro partnerja začneta kregati in medsebojne vezi se samo krhajo, namesto da bi bilo ravno nasprotno.

S tole punco je bolje, da gresta narazen, ker sta preveč različna. Ko pa boš spoznaval novo, pa je najbolje, da ji takoj na začetku poveš, kakšna so tvoja pričakovanja – da se bo priselila k tebi v zgornje nadstropje, ker več ne zmoreš. Se boš izognil nepotrebnim zdraham.

Dragi aligator,

vsak vidi poste skozi svoja očala in tudi ti si napisano posplošil na “vse ženske so take” in se na tak način slepiš, da je “tvoja takšna kot vse ostale” in da je problem na splošno v ženskah. V bistvu opravičuješ svojo punco na podlagi enega pozitivnega primera “pretepenca” in več primerov “pretepenk”.
Stvari ne moreš tako posploševati ker sama poznam ogromno primerov pretepenk in pretepencev in tudi ogromno primerov moških pretepencev (med drugim je to tudi moj oče in sodelavec) in izkušnji sta vse prej kot pozitivni.

Odvisno je kakega partnerja ima “pretepenec /ka” in kakšne starše ima tisti ki ostane doma. Kar vidim kot poglavitno razliko med partnerji pretepencev in partnerji pretepenk je, da si slednji pogosto zatiskajo oči in ušesa in bežijo pred problemi (pometajo pod preprogo) in enostavno ne rešujejo problemov ker da imajo mir bodo raje “zbežali iz situacije” kot se z njo soočili. Npr. moj stric ne bo ko bo kak problem z mojo babico in dedom in svojo ženo nikoli reševal zadevo še manj pa se postavil na ženino stran pa četudi bo zagotovo vedel da so njegovi starši krivi. In tako je posledično za vse kriva “pretepenka”. Med tem ko npr. se sama zelo trudim, da bi bila izkušnja mojega “pretepenca” pozitivna in takšna tudi je (ker sem jasno razmejila mejo med primarno družino in mojo sedanjo družino) in znam svojim postaviti meje, prav tako pa tudi objektivno gledam na posamezno situacijo in jo rešujem sproti. Pogosto smo ženske takšne da stvari rešujemo, razen tistih ki še vedno niso čustveno prestopile iz primarne družine in v njej iščejo oporo in zaveznike (kot npr. moja mama, žena sodelavca) in v takih primerih izkušnje partnerjev ne morejo biti pozitivne.

2.poglavitna razlika pretepenk in pretepencev pa je časovni prisotnosti enih in drugih in kritičnih vidikov, ki so vedno na vdaru. Torej ženska je pogosto več prisotna doma kot moški, predvsem, ko je v porodniški itd., torej ima posledično več časa v katerem je lahko vpletena v konfliktne situacije. Prav tako pa ženska praviloma skrbi za gospodinjstvo (pospravljanje, kuhanje, likanje) in vzgoja otrok kar pa predstavlja v mojem primeru t.i kritične vidike. Torej žensko je pod budnim očesom tašče (kaj, kako dela, kako skrbi za njenega sina, kako vzgaja otroke) in pogosto so razlike v delu pretepenke in tašče tisto kar privede do problemov. Pač več stvari po katerih lahko starši vrednotijo, kritično ocenjujejo tvojo partnerico. Moški ste pogosto manj prisotni doma in nimate tako veliko teh kritičnih točk (s tastom se ravno ne bosta merila v tem kdo bolje in kako pokosi travo, ali kdo bolje lika sedežno garnituro v dnevni sobi med gledanjem televizije) če pa že je tekmovalnost ženske hitro opravičijo svoje partnerje ali se izgovorijo sami z izgovorom “moj/jaz pač ni/nisem tehnični tip” on/jaz se bolj spozna/m na papirje in razorožimo/ite tasta. Ženska pa ali je tip za papirje ali ne od vsake se pričakuje, da bo gospodinja in dobra mama.

In kot ti je že “za aligatorja” svetoval/a ti svetujem tudi jaz še enkrat, da ta punca ni zate in da so “navidezni problemi ki jih ustvarja v bistvu izgovor za njeno lenobo in izsiljevanje” in s tako partnerico in takimi problemi, ki jih imata že po 5-tih letih si jaz ne predstavljam kako jih boš zvozil še nadaljnih pet kaj šele kaj več, sploh če bo po sredi še kakšen otrok in boh ne svar še kakšne večje finančne ali kakšne druge težave. Zatorej si ne zatiskaj oči in ne posplošuj problemov v vajini zvezi in s tvojo partnerico na vso žensko populacijo.

Sem priseljena na dom moževih staršev. Tam živim že več kot 10 let. Starši so nama odstopili spodnje nadstropje, kjer sva si MIDVA uredila prostore po svoje in tako v njih živiva, kot da so najini.
Glede pospravljanja sem mnenja, da punca uporablja dejstvo, da ni nič njenega le kot izgovor, ker pospravljamo ljudje tudi prostore, v katerih začasno živimo, npr. apartmaje na počitnicah, najeta stanovanja ali pa stanovanje staršev, dokler pri njih živimo (vsaj svojo sobo)..

Rešitev za tvoje dekle: če je finančno zmožna, naj nabavi stanovanje in ti prideš k njej živeti; tako bo vse njeno in bo verjetno kar naenkrat z veseljem pospravljala…ker, v primeru, da ti kupiš stanovanje ali sezidaš hišo – bo spet imela izgovor, da ni nič njeno in da ne bo pospravljala…
Je pa še ena možnost – da v sedanje stanovanje začne tudi ona vlagati in ko bo njena kopalnica, njena spalnica in njena kuhinja, bo verjetno raje pospravljala;)

Resno: pri vas ni problem lastništvo ali samostojnost – problem so medosebni odnosi!

Nekaj mojih izkušenj in izkušenj ljudi, ki jih poznam.

Ti si otrok svojih staršev in ko ostajaš v hiši svojih staršev, ostajaš še naprej njihov otrok. Precej verjetno ne boš nikoli do konca odrasel. Ker si ti z njimi skupaj gor rasel, se ti oni zdijo domači, četudi so npr. tečni in ne moreš razumeti, kako jih dojema tvoja partnerka, za katero so tujci. In tujka je tudi ona njim.

Vsekakor je po finančni plati zelo mamljivo, če si mladi uredijo stanovanje v hiši svojih staršev. A če gre po ni strani lažje, se plača na drugačen način. S tem, da se je treba sprijazniti z izgubo določene mere avtonomnosti.

Ponavadi se vedno gleda samo, kako gredo mladim stari na živce, ampak dejstvo je, da je tudi za starše hud šok, ko v svoj dom, kjer živijo po nekih ustaljenih pravilih in navadah, dobijo novo celico, ki jim postavi vse na glavo.

Starši dostikrat mislijo samo nato, da bo fino, ko bodo mladi doma, pa kakšne vnučke bodo imeli. Žal jim gre potem dostikrat predvsem na živce, ker mladi ne živijo tako, kot so si starši zamislili in ker je ‘hiša njihova’, menijo da imajo pravico, da ‘naredijo red’. Precejšen šok je tudi, ko jim je kar naenkrat vstop v del ‘njihove hiše’ prepovedan oziroma nezaželjen. Motijo jih tudi neki novi zvoki, nek nov direndaj, ki moti njihov mir, na katerega so se navadili. Starejši se tudi težje prilagajajo in tudi, zakaj bi se, ko pa imajo ‘lastnino’ na svoji strani strani in seveda, oni vse bolje vedo, kot pa mladi. Velikokrat tudi nimajo kaj dosti svojega življenja in hočejo živeti preko otrok in vnukov.

S tem seveda ne mislim, da take skupnosti niso možne, samo ljudje morajo biti za to. Vsi po vrsti. Hočem povedati, da je skupno življenje tudi za starejše stresno in da je dostkrat tudi za njih bolje, da ne vidijo, koliko časa mladi spijo in kdaj so prišli domov.

Sama sem starše mojega moža dovolj hitro prebrala in ugotovila, da sta tipa človeka, ki jima gre prav vse, kar ni v skladu z njunimi merili, na živce. Zelo na živce. Zato sem vedela, da se mi ne bomo ujeli. Mož je sicer vztrajal, kako bo vse lažje, pa kako vidim same strahove itd, vendar sem bila neomajna. Rekla sem mu, da je bolje, da se kar takoj razideva, ker se bova zagotovo, samo kasneje in neprimerno bolj boleče.

Mož je godrnjaje pristal, da greva na svoje, z vsemi mogočimi pripombami, ka sem preobčutljiva. Ni bilo lahko. Njegovi starši so hoteli komandirati tudi, ko sva gradila svoj dom in tekom tega procesa, so šli njemu bolj na živce, kot meni. Postavila sva zid. Bilo so užaljeni. Moj mož pa se je razvil v samostojnega moškega in samostojnega gospodarja in v tem krepko prekaša svojega očeta. Danes prav moj mož najbolj goreče navija, da se morajo mladi osamosvojiti, ker to krepi in razvija duha, ker tako se odraste.

Vidva sta imela težave že zdaj, ko sta sama. Ogromno mladih je živelo v perfektnem sožitju s starimi, dokler niso prišli otroci. Tedaj je počilo. Babice in dedki, so kar naenkrat dobili svoj hobi in smisel življenja in na vnuke so gledali kot na svoje otroke, na snaho pa kot na vsiljivko. Veliko sem jih slišala reči: ‘zdaj naj pa ona kar gre, ker je NE POTREBUJEMO VEČ, saj imamo naše male. Njihov sin je njihov otrok, njihovi vnuki so njihovi otroci (igračke) – snaha je pa nebodijetreba, ki je NE POTREBUJEMO VEČ.

Zakaj je večkrat problematična ‘pritepena’ snaha, kot pa zet? Zelo enostavno. Tradicionalno gledano, gospodinjstvo mlade družine postavi snaha. Snaha je tista, ki otroke rodi in postavi osnovna pravila za njihovo vzgojo. Domača hči bo imela manj problemov z mamo, ker sta običajno na isti valovni dolžini, poleg tega je domača hči še vedno mamin otrok in je stopnja tolerance višja. Snaha pa ni taščin otrok in tukaj ni tolerance. Najprej jo je smrklja odvedla stran od sinkota, zdaj ima pa še otročke in dela vse po svoje. Gospodinjstvo in otroci so pač najmočnejše točke, na katerih se lomijo medgeneracijski odnosi. Poleg tega se pasivno bivanje moškega v družini tradicionalno tolerira, ženska pa ne more biti pasivna, ker zelo redko moški prevzame glavno breme gospodinjstva in vzgoje otrok.

Dostikrat se tudi zgodi, da sin za družico izbere žensko, ki je popolno nasprotje njegove mame. Jasno, da njegovi mami to ni pogodu in bo skušala ostati mamica in poučiti smrkljo, kako je treba živeti in skrbeti za njenega sinka in ne dojame, da njen sinek snahi ni sinek, ampak mož. Žal velikokrat sinek potem stisne rep med noge in se potem dela, nima nič s tem, ko se dve blesavi babnici dajeta zaradi njega. Snahe so pa tudi dostikrat neumne, ker se podajati urejati stvarti, ki bi jih moral urediti sinek – mož.

Tvojega dekleta pa vseeno ne razumem. Če ji je bivanje v vaši hiši taka muka, zakaj se je sploh spustila v to? Zakaj še kar ostaja? Ne razumem čisto točno, česa ona noče. Ali noče pospravljati skupnih prostorov (stopnišče etc) ali noče pospravljati vajinega stanovanja. Pa imata sploh stanovanje ali samo sobo s souprabo kuhinje in kopalnice? Za to, da človek ne pospravlja prostora, v katerem biva, lastnina ne bi smela biti noben izgovor. Tudi nima tvoje dekle nobene pravice pričakovati od tvojih staršev, da vama karkoli podarijo, pa četudi so podarili stanovanje tvojemu bratu.

Tako da ne vem. Na prvi pogled mi to dekle deluje razvajano, da pričakuje, da ji bodo drugi priskrbeli to, kar si želi. Da izsiljuje, da bi ti izsilil od tvojih staršev da bi vama dali kaj denarja, da gresta na svoje. Morda se motim.

Morda je samo razdvojena: rada te ima, ti si zelo zelo močno pritisnil in dosegel svoje, da bosta pri tvojih starših in ona se ti ni znala upreti. Zdaj pa je nesrečna in nezadovoljna in se upira na edini način, ki ga pozna in zmore, pa čeprav je malce nenavaden.

Ampak dejstvo je, da če hoče biti na svojem, bo morala nekaj storiti za to. Preseliti se, napraviti finanačni načrti, angažirati se. Vsaj to sem storila jaz. Naredila sem načrt in shemo, kako nama lahko uspe in moj mož me je imel dovolj rad, da je šel z mano, pa čeprav je menil da bi nama bilo lažje, če bi bila pri njih doma. Danes meni, da je bila to najboljša odločitev njegovega življenja.

Koliko jo imaš resnično rad? Koliko si jo sposoben razumeti?

Pa še to. Ne prisili je prosim, da bi imela otroka v sedanjih razmerah. Ker če misliš, da je zdaj, hudo, bo potem, ko bodo otroci, neskončno huje.

V glavnem, če ji boš dal brati odgovore, jaz bi ji svetovala, naj takoj spakira in gre in se postavi na lastne noge, s tabo ali brez. Četudi ti ne prideš za njo, ji bo vseeno bolje, kot če ostane in je nesrečna. Kdor hoče, ta zmore, a kdor čaka, da mu pade mana z nebes, bo pa vse življenje zavidal drugim.

Kot je že par ljudi zgoraj navedlo, je sožitje med mlajšimi in starejšimi v isti hiši možno samo ob pogoju, če so OBOJI ODGOVORNI ODRASLI LJUDJE. To pomeni, da imajo v glavi razpucano, da je treba odrasle ljudi, tudi če so mlajši in pridejo k hiši spoštovat, to pomeni, jim prisluhnit, jih upoštevat kot resnega sodovornika s tehtnimi argumenti. In seveda tudi obratno, da je treba razumet, da so spremembe za starejše tudi bolj boleče, obremenjujoče in se nanje težje navadijo. V začetku je treba odnos zastavit predvsem dobrohotno in ne nastrojeno.Iti v odnos z odprtim srcem.

No pri nas ni bilo tako. Vse življenje od prvega dneva nekomu dokazovat, da si vendarle boljši, kakor si predstavlja on-a, da si zaslužiš njeno/njegovo spoštovanje, to ne gre. Pobere preveč energije in živcev in ti slej ko prej načne zdravje. Če si o nekom izrišeš sliko, da je slab, koristolovski, škrt, slabo kuha in gospodinji, ne zna z otroki, len, …in še podobnih lastnosti, bo le-ta zelo težko dokazal, da je ravno nasprotno, ker ti že itak imaš sodbo o njem, seveda polno predsodkov in lastnih traum, predvsem pa nerealnih želj in pričakovanj, ki jih roko na srce nekdo ni zmožen izpolniti, ne da bi se odpovedal svojemu življenju, delu sebe, se vseskozi zatajeval, zadrževal. To pa zame ni svobodno življenje. Živeti s kepo v srcu v veliki lepi hiši, z dobrim avtom pod nadsteškom pa zame ni vredno življenje. Zato se zame očitek, …pa kaj vse bi lahko imeli……konča z ….in vse to vam z veseljem pustimo.:))