Lep pozdrav
Prosila bi nasvet strokovnjaka in vseh ostalih,prav vsa mnenja so dobrodošla.Problem pa je sledeči,ko je mož pred prazniki zbolel in šel v bolnišnico sem v njegovem avtu(v papirnati vrečki nenamerno) našala digitalni fotoaparat in kartice polne slik njega, neznane ženske in deklice stare približno od eno do dveh let.
Od takrat ne morem ne spati in ne jesti,preganjajo me slike,vprašati pa si ga ne upam,mislim da odgovor poznam,pa vseeno upam ,da se motim,da vse skupaj ni res in nočem da je res.Žre me noč in dan,on ali ne opazi ali pa se dela da ne opazi moje odmaknjenosti.
Naj povem da sva poročena 17 let in imava 2 otroka,pred 4 leti smo se preselili v našo sanjsko hišico,smo kar dobro situirani in nasplošno se razumemo dobro,tudi najina komunikacija je bila zelo dobra pred najdbo,veliko sva se pogovarjala,zdaj pa ne spravim besede iz sebe,izgovarjam se na službo in na mlajšo hči,ki je trmasta in ne uboga,pravega razloga pa mu ne povem..nekako ne upam,kajti potem bi se naša življenja spremenila,spremenila v nekaj s čimer se nisem strinjala in se nemorem kar tako..
V kakšnem odnosu je z žensko nevem,na slikah so nasmejani.Povečala sem sliko otroka in primerjala podobnost med njima kot obsedena celih 7 dni,ko je bil v bolnišnici,vrisala se mi je v spomin.
Obstala sem na točki,s katere se ne premaknem,ki je pa ob enem ne prenesem več,odkritega pogovora z njim pa se bojim.
Naj še povem,da je bilo najino spolno življenje lepo in redno.Da sem imela vedno občutek spoštovanja in zaupanja.
Nevem kako naj grem naprej,kako naj se obnašam.
Hvala vsem

Joj, joj, joj…Dalily, zakaj se mučiš in se ubijaš? Nima smisla. Lahko tako nadaljuješ in tiščiš glavo v pesek, pa zato dejstva ne bodo izginila. Samo ti se boš uničila in s tem boš definitivno uničila tudi vajin zakon. Moraš ga vprašati in moraš to razčistiti, nimaš druge možnosti za življenje naprej. Lahko, da je kakšna čisto neumna zadeva (recimo, kakšna žlahtnica s hčerko), čeprav osebno v to ne verjamem. Bolj verjetno je to njegova ljubica, otrok pa je lahko samo njen ali mogoče – njun. Tega se bojiš, ampak tudi če boš to skrivala pred seboj in pred njim, bo kljub temu obstajalo in živelo. Bi rada poslej vsako sekundo svojega življenja preživela tako, da se boš spraševala, če je z njo (ko ga ne bo), čez leto dni mogoče, ali imata že drugega otroka?!…
Nimaš izbire, če hočeš živeti koliko toliko normalno. Vprašaj in zahtevaj odgovore. Tudi če se uresniči tvoja najhujša mora, da gre za drugo žensko in njunega otroka, se ti bo mogoče opravičil in poskušal rešiti vajin zakon, čeprav se otroka ne bo dalo nikoli zbrisati, s tem se boš morala sprijazniti in bolje čimprej (morda pa otrok ni njegov). Če pa ti bo povedal, da želi oditi, se boš morala sprijazniti tudi s tem. Kajti če ima ta namen, potem bo enkrat odšel. In bolje je, da v tem preimru začneta razčiščevati in zaključevati vidva čimprej, ne pa, da se boš še mesece ali leta skrivala pred dejstvi, si uničevala življenje, rezultat pa bo na koncu isti – le ti boš veliko večja ruševina. Ni vredno. Ne beži pred težavami, ker jih bo vedno več in ti bodo sledile.
Premisli in ukrepaj,slabše kot zdaj ne more biti in ne boj se odgovora, pa četudi bo tisti najhujši. Boš vsaj vedela na čem si in potem se boš odločala, kako naprej. V takem stanju zdaj pa ne moreš sprejeti nobene (pametne) odločitve. Drži se.

Jaz mislim,da ima tvoj mož resno vezo,prav tako mislim,da je otrok njegov,zakaj bi mel tok slik na fotki,če ni neki na tem.Vseeno se z njim pogovori,več kot si sama ugotovila,že ne moreš slišat..kako se bosta odločil za naprej,bo pa pokazal čas.
Pa kaj je s temi tipi sploh tistimi ki so v zakonu,da se grejo še drugo družino,neki ne štima z današnjimi vezami.Jaz iz svojih izkušenj lahko povem,da lahko ne bo,se bo treba pa sprjaznt z situacijo slej k prej in kar je najbolj pomembno živet naprej in sprejet tisto kar se spremenit ne da.
Vso srečo lp

Dalily,

k pogovoru se ne spraviš, ker verjetno v sebi veš, kakšen odgovor boš dobila. In tega nekako nočeš sprejeti in verjeti glede na to, da sta do sedaj, po tvojih besedah, z možem imela zgleden zakon. Vendar s tem, ko si zatiskaš oči pred resnico, ne boš ničesar rešila. Še vedno se boš možu izmikala z raznoraznimi izgovori, ki pa ne peljejo nikamor. Tebe pa bo situacija počasi psihično ubijala.
Primi bika za roge. Verjamem, da bo zelo, zelo težko, ker si prizadeta, vendar je to edina pot, da si prideš na jasno s celotno situacijo. Kako naprej pa ni odvisno samo od tebe, ampak od obeh.

Držim pesti zate!

LP

Moje mnenje.
Najprej je vse odvisno od tega, v kakšnem stanju je sedaj tvoj mož. Če je hudo bolan, nazmožen komunicirati, potem boš pač morala počakati, da ozdravi.
Če je on ok in če razburjenje nebi bilo smrtno nevarno za njega (sicer pa, če ima skrivnost, ga gotovo mori in ima vsaj malo slabo vest ob tebi)
potem bi bila resnica mogoče tudi nek ventilček, za sprostitev. Odvisno kakšna bolezen ga je doletela, tega nam nisi povedala, bi pa bila lahko povezana s stresom, ki ga je verjetno doživljal ob tem, ko je imel (če je imel) tako skrivnost.
Če je dovolj pri močeh in če sta bila prej vedno korektna in odkrita drug z drugim, mislim, da bi morala ti reagirati kar se da razumsko in mirno.
Jaz bi mu na tvojem mestu nesla vrečko v bolnišnico, seveda bi šla k njemu sama, zagotovila, da takrat ne bo drugih obiskov. Brez besed bi mu položila vrečko na posteljo in se poskušala obnašati čisto vsakdanje.
Naslednja poteza je na njemu. Odločiti se bo moral sam, ali bo pojasnil, ali bo ostal brez besed tisti moment. Važno je, da bo seznanjem s tem, da zdaj nekaj veš in da se najdba tiče tudi tebe in družine. Mogoče bo imel čisto nedolžno razlago. Vendar dvomim, da v 17 letih zakona nekdo skrije dveletno nečakinjo, sestrično ali prijeten izlet s pravkar ločeno sodelavko, ki ima majhno hčerko…..
Verjetno je tvoj sum pravilen, vendar ne režiraj zgodbe v naprej. Mirno počakaj, da on naredi korak naprej. Ne očitaj, ne paniciraj….vendar mu daj vedeti, da te zanima njegova verzija!
Tudi če bo potrdil tvoje domneve, mislim, da je o tem razmišljal in ga prosi, da se odloči, kako naprej. To je njegovo, on je zakuhal, on bo moral rešiti. Ti pa bodi močna in pametna, pa ohrani svoje dostojanstvo.
Če sta se znala pogovarjati, bosta tudi tokrat našla rešitev. Predvsem zaradi otrok, mislim, da prehitre reakcije in užaljenost nista na mestu.
če sta dejansko toliko pametna in situirana, potem bosta največ težav imela samo z VAJINIM odnosom, da bosta oba vedela, kako in zakaj je prišlo do tega….kaj ga je pripeljalo do tega. Izbrisati preteklosti ne bo mogel. Lahko pa pametno in razumno nadaljujete in najdete vsak svojo srečo, možna je tudi še skupna prihodnost!

Dalily!

Vse to me spominja na trenutke ko sem sumila da moj fant jemlje drogo. Vse je bilo uredu v najini zvezi, in tudi če sem našla jasne dokaze, da jemlje drogo, si po eni strani tega nisem upala priznati, in sem se bala ga vprašati ker sem vedela kakšen bo odgovor. Dolgo sem se tako mučila in končno enkrat, ko je bilo očitno da je zadet, in sem ga videla kako je šel na stranišče in prišel ven zadet, sem si priznala da je to kar sem se bala le res, in se soočila z njim. In mi je padlo vse v vodo in je trajalo (in je bilopotrebno veliko dela) da so se stvari vrnile v normalo – on je priznal, je začel hodit na srečanja, jaz pa sem se morala odločiti ali mi uspe to ‘pozabiti’ ali je boljše da ga pustim.

Tudi jaz ‘nisem hotela da je res’, ampak v sebi sem že od vsega začetka ko sem prvič posumila vedla da je res, da jemlje drogo. Tako kot tudi ti veš, da je nekaj na tem – da ima ali razmerje ali skriva kaj podobnega.

Prišla boš do ene točke en dan, ko boš imela dovolj poguma da ga boš vprašala, in to bo kmalu. Šele takrat ko ti bo on povedal resnico (ki boli), se bodo stvari začele odvijat iz mrtve točke, zato naredi to čimprej. Vem, da je težko, ampak je nujno!

Dalily, nekaj v tvojem postu ne razumem. Po eni strani praviš, da sta poročena 17! let, da se veliko pogovarjata, spoštujeta, zaupata…..? Po drugi strani pa že toliko časa držiš v sebi to “nočno moro” in se nisi zmožna odkrito pogovoriti, direktno vprašati? Še bolj me čudi, da on “ne opazi” tvojega spremenjenega obnašanja? Po vsem kar si napisla, lahko samo blefira, da ne opazi, ker verjamem, da ti tega ne moreš skriti in tudi energije so čisto drugačene, pa napetost…. Zame je osnova zaupanja in spoštovanja ravno to, da v tistem hipu, ko te nekaj muči, lahko partnerju brez dlake na jeziku poveš, vprašaš…
Po eni strani tebe razumem, ker te je strah, kaj boš slišala. Vedi pa, da se z molkom in posledično trpljenjem ne boš izognila resnici (kvečjemu si boš nakopala še kakšno bolezen, ker verjamem, da te to močno razjeda). Mislim pa, da če bi imel on čisto vest, se ne bi delal kot da ni nič in bi vrtal vate, dokler ne bi našel pravi razlog za tvoje obnašanje.
Vem, da te nisem potolažila, vendar ti iz lastnih izkušenj povem, da ta “status Q” je najhujše trpljenje. Ko bosta razčistila, pa karkoli že bo, bo začelo iti na bolje. V sebi pa tako ali tako najbrž že čutiš kaj boš slišala, ker če ne bi bilo to, bi najbrž vedela, sploh če si res zaupata…
Želim ti vse najboljše in čim prej se pogovori, A.

Kako naprej? Samo tako kot začutiš in nič drugače. Za enkrat še stvar ni dovolj dozorela v tebi, da bi možu kaj omenila. Prav, zdaj še ne reci nič. V nekem doglednem času bo pa le treba z besedo na dan. Ampak šele takrat, ko v sebi veš, kaj želiš rešiti in kaj hočeš podreti. Res, šokantno se je na en mah soočiti s tolikimi stranpotmi. Že nezvestoba je dovolj. Za povrhu je še to možno, da je lahko otrok sad njune ljubezni. Ko boš dovolj pripravljena, boš moža mirno vprašala o pomenu slik, pa o njegovi viziji prihodnjega življenja, tudi svoj plan bodočnosti bo za razgrnit. Takrat, ko predmet soočenja v nas dovolj dozori, smo sposobni speljat pogovor v pravi smeri. Zdaj bi res bilo prehitro, ker bi se pojavilo preveč obtožb. Če nas nekdo obtoži, je naravna pot pogovora, da se bomo branili. Skozi obrambe pa v pogovoru ne moremo priti do želenih rezultatov, ker s pogledom zajamemo preozek spekter, ne vidimo celote. Šele ko predelamo šok in užaljenost, jezo in zamere, smo pripravljeni prisluhniti sočloveku, kaj nam ima povedati. Šele na tej točki se začne konstruktivno reševanje nastale situacije. Vse dobro!

Dalily,

tako, kot živiš zdaj, ne boš več mogla dolgo. Glavo, kot noj, tiščiš v pesek in čakaš, da se bo samo od sebe kaj rešilo, spremenilo oz. zginilo. Pa ne bo! Bika boš morala zgrabiti za roge, če ne želiš postati živčna razvalina.
Verjamem in razumem, da si v zelo, zelo težki situaciji. Svet se ti je v trenutku sesul, si v situaciji, ko je v tebi vse polno čustev, nihanj. Poskušaj, če se da, umirit svojo notranjost in se spravi z možem k resnemu pogovoru. Ne bo prijetno, ker boš dobila potrditev tistega, kar globoko v sebi že veš. Tega sicer nočeš vedet, zato se tudi izogibaš kontaktu z njim. Vendar s tem resnice ne boš spremenila.
Pri pogovoru poskušaj biti kar se da mirna, poslušaj tudi njega, njegovo zgodbo, kako pa bosta nadaljevala naprej je odvisno od tistega, kar boš slišala. Si pripravljena oprostiti prevaro? Je on pripravljen končati vezo, ki je očitno še kako živa? Ja, lahko konča vezo, vendar se celo življenje ne bo mogel izognit posledicam, otrok (seveda, če je njegov) bo vedno njegov otrok. In ti boš morala to sprejet, ali pa obrnit svoje in življenje svojih otrok na glavo.

Nisi v zavidljivem položaju, vendar se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Le hrabro naprej in videla boš, da se boš, ko bosta o zadevi spregovorila in neglede na to, kaj boš slišala, v sebi nekako oddahnila. Stiskam pesti zate. In za vse vas.

LP

Samo ENA možnost obstaja in to je da ga boš morala vprašati za kaj se gre, drugače te bodo dvomi razžrli. Zbrati pogum in to narediti. Lahko je čisto nekaj drugega kot pričakuješ, če to je, ne bo njemu težko pojasniti, v vsem ostalem pa ravnati trezno in z glavo, se sprijazniti da v tem nisi prva ne zadnja in podvzeti določene ukrepe.

Hvala za vaša mnenja in odgovore.

Res je kar pravite,da tiščim glavo v pesek,vendar resnično nimam poguma,mislim da je stvar zelo resna,postala sem bolj pozorna na njegovo obnašanje,kar pred časom niti nisem bila,ni bilo razloga,ne povoda.Ker je na bolniški in trenutno ne hodi v službo,njegovo zdravje se izboljšuje,nič hudo resnega ni,sem brskala po pisarni,polna je spominčkov,našla pa sem tudi zapestnico iz porodnišnice.Psihično sem sesuta.Ko sem si pred leti zaželela še enega otroka,je bil trdno proti,zmedena sem,je mar res njegov otrok.Tega ne morem sprejeti in ne želim.Pogovora se izogibam,ker mi je jasno,da se otroku ne bo kar tako odpovedal,če je njegov,jaz pa živeti s tem nebi mogla.Vem da punčka ni kriva,bila pa bi velika ovira v najinem zakonu in družini,tudi če bi ostal z nami.Polna sem vprašanj,kdo je ženska na slikah,kaj mu pomeni,nas bo zpustil zaradi njiju,to bi težko sprejela,težko pa bi sprejela tudi dejstvo,da sta tam in da hodi k njima ali še slabše da odide za vedno.
Ima kdo podobne izkušnje,se je to zgodilo komu,ki bi bil pripravljen kaj več napisat,kako sprejeti,ko pa nimaš moči,ko si ne želiš drugačnega življenja kot ga živiš,kako prenesti?
Sram me je da premetavam zahrbtno njegove stvari,sram da sem kot tiger na preži,mar je treba tega,ko pa smo živeli lepo in v miru.
Zaupanje bledi iz dneva v dan,v vsako besedo podvomim,vsako dejanje pretehtam.Je možno ,da sploh ne poznam človeka,ki ga ljubim,ki sem mu predana že 17 let.Je to mar podobno življenju.

Opravičujem se za napako! Prvi post sem pisala in se pri popravljanju in vrivanju “lovila” z novo podobo strani in pošiljanjem tako, da moj odgovor ni bil popoln. Zato še en podoben, vendar nekoliko daljši spodaj. :))))

LP

Pozdravljeni g. Dalily!

Veliko dvomov in strahu se je naselilo v vaše življenje, odkar ste našli slike omenjenega otroka, moža in neke ženske. V vas se je prebudil sum, kaj pa če… Odkrit pogovor z možem, vam bo pomagal, da izveste resnico, v nasprotnem primeru boste samo trpeli in se nenehno spraševali, sumničili, kdo so ti ljudje na sliki… Morda bo resnica resnično boleča, vendar se boste osvobodili. Vi morate dobiti odgovor na to, čigav je ta otrok. Zaradi vas samih. Verjamem, da se bojite, kaj vse se lahko spremenili v vaši družini, vendar tudi z dvomom, ki ga nosite ne boste zmogli dolgo živeti. Čutenja bodo vedno močnejša, misli, dvomi in strahovi pa tudi. Vse to pa vam bo vedno bolj oteževalo življenje in odnos z možem. Vprašajte ga, njegove oči vam bodo vse povedale in upam, da se bodo vaši strahovi razblinili.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Verjetno najpogostejši problem v “srečnih” zakonih je ravno ta…ali se poznata?(17 let hitro mine)
Sta srečna, ker sta dobro situirana….vse lepo teče, vse gre po pravilih. Zjutraj kava, objem, služba, otroci, šola…oba skrbna starša….zvečer skupno gledanje TVja…pogovor o vsakdanu, o trenutnih situacijah, o dopustu, novi hiši, okolici….čenče….To ni pogovor.

So tudi ti pogovori potrebni, celo jih zahteva vsakdan, da se prilagodimo, sklenemo kompromis…etc…niso pa ti pogovori tisti, ki bi dva povezovali.
Pravi pogovor je pogovor o vaju, o občutkih, ko partnerju brez strahu, iskreno poveš….kakšne misli te obdajajo…tudi o vajinem odnosu, kako se počutita, kaj pogrešata…tudi razumevanje drugega, najprej pa seveda moramo spoznati sebe.
Ni srečen zakon: 1,5 otrok,a hiška, pes, lep avto in dobra služba….sploh ne.
Srečen zakon je, ko si dva zaupata. Pa če je potrebno, če se enemu zgodi…tudi ljubezen, simpatija, zunaj zakona…to bi bilo dobro zaupati partnerki…partnerju, pogovor o drugih ljudeh, ker nenehno spoznavamo nove in nove ljudi, s katerimi se tudi spletejo take in drugačne vezi. Kako čutimo do njih, priznanje, da nam je nekdo všeč…da se oba zavedata tega, da je treba njun odnos nadrgajevati, delati na njem,…ker če ne, nas hitro odnese drugam.Zavedati se moramo, da ima vsak lahko po pet ljubimcev in ljubic…samo če želi, pa če nima prave ljubezni že doma. Odvisno je od človeka, eni nenehno iščejo, eni trpijo v zakonu, eni se odlično razumejo, eni se znajo tudi čemu odpovedati.
Če je spoštovanje in ljubezen….potem je tudi zvestoba!
Vem, da je težkogovoriti o tem s partnerjem, vendar, ko gredo stvari tako daleč, da začneš drugemu obljubljati ljubezen…načrtuješ z drugim življenje, je čas, da s tem seznaniš svojega partnerja.
To je v vajinem primeru bolj njegova napaka.(ali pa od obeh, ker se nista znala začutiti)
Zdaj se bo pač moral soočiti tudi s tabo. Otroci. Tudi vajinim se verjetno ne bo mogel odpovedati, ravno zaradi tega je vse še bolj skrival…
Da ni želel še enega otroka s teboj, je tudi eno od dejanj, kjer si lahko prepričana, da ga ne poznaš.
Živi dvojno življenje in ti si del tega.
Ne smeš pa ti sedaj biti odvisna od njega, od tega načina življenja. Ti imaš še otroke in predvsem, živeti moraš zase, zaradi sebe. Ne oklepaj se tega navideznega zakona. Med vama je prepad, ki ga bosta težko zakrpala.

Morata pa ostati starša. Na ven vseeno še naprej lahko izgledate “srečna družina”, še lahko uživate v pridobljenih dobrinah. On je verjetno financiral tudi svojo drugo družino in ima tudi tam zadeve urejene. Možno je, da vaju ima celo obe rad….zato je vse na njem, kako bo nadaljeval.

Glede ljubezni, partnerstva pa ne čakaj, ne razmišljaj…kako boš brez…ker brez si bila že vsaj 2 leti(kolikor je stara njegova izvenzakonska hči) Tako bo lahko tudi še naprej…navidezna sreča.(to tudi njemu odgovarja)

Na tvojem mestu bi pa se jaz imela bolj rada, pa bi ga postavila pred dejstvo, da izbere eno družino, za drugo pa skrbi, kot je dolžen kot oče.
Imetje si bosta pač razdelila, samo….vzemi si svobodo, začni živeti zase in za otroke. Sprejmi to kot izziv, kot novo življenje. Pa ne oziraj se, kaj bodo rekli drugi-važno je, kaj misliš ti.

Verjetno ti on to tako težko pove, ker vaju veže še podjetje, kar je poleg otrok spet velika težava, ker v blagostanje vlagala oba in ima še večjo moralno zavoro, da bi te prizadel.

Otročja si.
Ne vedeti ne pomeni, da je kaj lažje.
Dejstvo je, da moraš takoj izvedeti resnico, potem se boš pa lahko odločala kako in kaj.

Ful dobr odgovor ti je že dala mirella,jaz pa ti iz mojih izkušenj povem,da dalj ko boš čakla z pogovorom vs etežje bo,čim prej razčistita stvari z možem.Da nebo pol tk ok je blo pri nas.
lp

Mož je v resni zvezi že tri leta,punčka je njegov otrok.Obupana sem.

Razumljivo, da si obupana, in da si čisto na tleh. Kaj boš pa zdaj? Si se že poskusila pogovoriti z njim, kaj on misli in kaj želi? Ostati s tabo in skrbeti za tega otroka, ali oditi in skrbeti za vajina dva otroka? To sta namreč edini pametni in odrešilni možnosti. Karkoli drugega, vmesnega (malo z njo, malo s tabo), te bo ubijalo. Tebe, njega ne. In kako je sploh lahko tako resna zveza obstajala ob vajinem zakonu? To mi ni jasno, Dalily?! kako je uspel vse to tako dolgo skrivati; nisi nikoli v nič podvomila, nič opazila, nič posumila? Ali nisi hotela? Zdaj bosta enostavno morala ves ta kup gnoja, ki se je očitno dolgo nabiral, počistiti. Verjamem, da bo strašno težko, ampak bo treba, ker druge poti ni več. Javi, kako vama gre in veliko moči ti želim.

Zdaj si vsaj zvedela odgovor, a ne?
In kaj je na vse skupaj rekel tvoj mož? Kaj je odgovoril na tvoje vprašanje, kako si svoje in tvoje življenje predstavlja v prihodnosti? Menda ne razmišlja, da bi še vedno sedel na dveh stolčkih, ali pač? Če je odgovor na moje zadnje vprašanje pritrdilen, bi mu jaz, ne glede na vse, kar sta v življenju skupaj dala skozi in kaj imata, spokala kufer in mu ga postavila pred vrata. Saj očitno ima kam it, a ne? Morda pa celo čaka, da mu to narediš.
Mislim, da vama kaj drugega kot ločitev niti ne preostane glede na to, da si v svojem uvodnem pismu napisala, da se ti nikoli ne bi mogla sprijaznit s tem, da ima otroka in, da svoje življenje deli tudi z njim. On pa se mu tudi ne bo odpovedal, kar je tudi prav. Saj otrok pri vsem skupaj ni nič kriv.

Sedaj si vsaj na realnih tleh. Je seveda težko, toda imaš svoje sončke, boš vseeno še dobila voljo do življenja, ostalo bo prišlo samo od sebe. Nikar ne kloni ker si tega ne zaslužiš. Zahtevek za ločitev bo prva zrela poteza, druga pa fer pogovor o prihodnosti vajinih otrok, delitvi premoženja… Vse to je realnost, žal. Zavedaj pa se da nisi edina. Hmm, mnogo, mnogo je tega. Žal.