diagnoza
Pozdravljeni!
Že tri leta boleham za boleznijo, ki ji jaz pravim fibromialgija, zdravnik pa somatizacijska motnja. Zdaj hodim k psihiatru, jemljem cipralex,a brez vidnega učinka(edino to lahko rečem, da me malo manj močno boli vrat). Svojemu osebnemu zdravniku sem nesla literaturo o FM, kopirano od tukaj.Dejal je , da itak smo naredili vse tako kot piše (torej revmatolog, psihiater, ortoped). Vendar pa imam v kartoteki še vedno napisano, da gre za psihisomatske motnje , čeprav sem jaz prepričana ravno obratno, saj imam bolečine do potankosti takšne kot so opisane za FM.Ali je možno, da so tako identične psihičnim??? Ker sem imela v življenju veliko težav(npr. ločitev in pozneje veliko skrbi, kako bo naprej, brez stanovanja z dvema majhnima otrokoma…), zdravnik in psihiater temu pripisujeta največji pomen kot vzrok bolezni.Res je, da sem zelo čustvena in se preveč sekiram za vsako stvar, vse me prizadene. Toda ne morem si misliti, da bi imela tako močne bolečine od živcev( to da je vse v glavi in zato tudi tablete ne pomagajo) Delam po štiri ure, včasih še to z veliko težavo in poleg bolečin je to drugi problem. Ker mi bolniške ne bodo večno podaljševali, je psihiater dejal, da bo potrebno razmisliti o bolnišnici, verjetno za invalidsko za štiri ure.Stara sem 47 let.
Kako naj bi sploh dokazala, da gre za kaj drugega? Ne morem delati, v penzijo me ne bodo dali brez bolnice.Kaj mi je storiti? Bojim se, da bo to res močno psihično vplivalo name, saj si sebe ne predstavljam v psihiatrični bolnišnici.
Lepo prosim za kakršenkoli nasvet.Hvala.
LP.Marti.
Spoštovani!
Čutim vaš strah pred “somatizacijo” in “psihosomatskimi motnjami”. Ne bojte se teh izrazov.
Psihosomatiko bi lahko opredelili kot celostni pristop oz. holistično gledanje na človeka. Človek je psihosomatska (torej t e l e s n o – d u š e v n a) celota, pri kateri “psiha” in “soma” (torej duša in telo) delujeta enovito in vzajemno vplivata druga na drugo. Ta celovitost se odraža tudi v nastajanju in razvoju različnih bolezni. Vsako obravnavanje bolezni zunaj te celovitosti bi bilo pomanjkljivo in enostransko, kakor je lahko enostransko pretirano poudarjanje samo enega pola vzročnih dejavnikov.
Psihosomatska obolenja so telesne motnje (ali bolezni), ki jih med drugim povzročajo (tudi) duševni dejavniki. Gre predvsem za okvare na organih in organskih sistemih, ki jih uravnava avtonomni (vegetativni) živčni sistem, ki ne deluje pod kontrolo naše zavesti. Kronični stres se odraža v porušenem ravnovesju v delovanju vegetativnega živčevja. Med psihosomatska obolenja uvršča medicina (med drugim): motnje krvnega pritiska, nekatere oblike sladkorne bolezni, srčni infarkt, rano na želodcu, obolenje žolčnika, nekatera revmatična obolenja, astmo in alergije, kronično zaprtje in diarejo, motnje prehranjevanja, kronične glavobole, infekcijske bolezni … in še bi lahko naštevali. Danes ni več nobenega dvoma o tem, da stres zmanjšuje učinkovitost imunskega sistema. Ali se bo pri nekom razvila telesna motnja kot posledica stresa in katera, je odvisno tudi od naše genske zasnove.
Naj zaključim z naslednjimi besedami: “Vsaka bolezen se prične, ko popusti telesna odpornost in zmagajo povzročitelji obolenja (bacili, virusi, pomanjkanje hormonov ipd.). Vedno bolj je jasno, da bolezni ne povzroča le padec telesne, temveč tudi “psihične” odpornosti!”
Lep pozdrav
Veronika