dg rak
Sodelavci: poveš, da si zbolel in da boš na bolniški do predvidoma… (to vprašaš zdravnika, do kdaj). Ni potrebe, da jim razlagaš podrobnosti, če ne želiš. Po mojih izkušnjah jih podrobnosti niti ne zanimajo. Jaz sem se jim vsake toliko na kratko in optimistično javila z bolniške po e-pošti, toliko, da so vedeli da sem še živa in da mi slučajno niso zasedli moje pisalne mize:)
Domači in bližnji sorodniki: poveš, da si zbolel za tem in tem rakom in da se zdraviš in da pričakuješ uspešen konec zdravljenja do takrat in takrat. Ne dovoli si, da te kaka pretirano čustvena sorodnica spravi v slabo razpoloženje. Moja mama je že tak človek, da ji je bilo potrebno reči: daj, mama, saj ni konec sveta, imamo načrt zdravljenja in po vsej verjetnosti bo vse dobro. In potem je bila super opora. Najprej pa je bila živa katastrofa.
Vsekakor ne delaš iz tega velikega cirkusa ali celo nekih skrivalnic, ampak realno poveš. Neka pretirana obzirnost se tu nikakor ne obrestuje, ljudem je treba povedati stvari realno. Še otroci so sposobni prenesti tako resnico (smo imeli primer v sorodstvu, ko je malim otročkom zbolel oče za levkemijo, pa so razumeli, da je zdaj zelo bolan in da mora biti zato velikokrat dolgo časa v bolnici, a da se bo pozdravil). Če je odrasli niso, so si sami krivi, ne obremenjuj se ti z njihovimi pretiravanji. Naj se spravijo v red.