deset let dolga zgodba
Takole je bilo. Bila sva par, mnogo prezgodaj zame, ki sem bila mlajša od njega precej let, je začel razmišljati o poroki, o otrocih. Lahko bi rekla, da me je imel resnično rad. da sem imela resnično rada tudi jaz njega, pa je bil pač najin čas napačen. Tri leta sva se lovila, pa nikoli zares ujela: ko je on mislil najbolj resno, sem jaz zbezljala, ko sem mislila resno jaz, je on medtem že spoznal kako dekle, ki bi mu bilo željno dati družino.
V srcu še vedno verjamem, da sva bila sicer kot ustvarjena drug za drugega, le da so njegove želje in predstave tedaj tako prehitevale moje, da so me dušile. Vsaj desetkrat sem zavrnila snubitev – stara sem bila dvaindvajset let in idejo o otrocih. nekega septembrskega dne, pred šestimi leti, sem se odločila, da ga neham držati v šahu. Našel je njo, ki je bila pripravljena na družino in otroke. Čeprav se mi je trgalo srce, sem vedela, da ga ne smem več egoistično držati ob sebi, da mora svojo pot in da na njej mene pač ni. Medtem se je poročil, dobil otroke. In zaplet? Pred dnevi sva se spet srečala. In veliko preveč govorila o preteklosti in iskala razloge. Nič, prav nič se ni zgodilo, zares je moški, ki ve, da se je odločil zanjo in ki ve, kaj obljuba pomeni. In , verjamem, da jo zares ljubi. In srečna sem zanj. V mojih očeh je le še zrasel in še bolj trdno lahko stojim za tem, da je najčistejši človek, kar jih poznam.
Pa vendar sva izmenjala veliko misli o preteklosti, veliko spominov, ki ne bi smeli več biti živi, veliko spoznanj, zaradi katerih sem si morala priznati, da pravzaprav že vsa ta leta nevede iščem nekoga njemu podobnega.
Pa da ne bo nesporazuma: nočem tiščati v njegovo življenje, nočem objokovati najine usode, le vem, da je res, kar pravijo: da se včasih zgodi, da se pravi drug za drugega ne združijo- da je za to potreben tudi pravi trenutek. Da ostanejo ljudje, ki jih naskrivaj ljubiš do smrti, ki jih ne smeš iskati v novih ljubeznih in ki skupaj s teboj za vedno v sebi nosijo ščemečo skrivnost.
NEKDO IZ PRETEKLOSTI
Ravno spomini so lahko še vedno živi. In prav spomini morajo ostati, pa čeprav je bilo hudo in težko je prav tako spomin na preteklost, saj so nas ta dejanja naučila tistega kar vemo danes. Seveda pa nikakor ni potrebno vse zapraviti samo zato, da iščemo preteklost. preteklost naj ostane, da nas uči, nikar pa je ne smomo podoživljati, ker je ni več in če menimo, da bo tako kot je bilo, smo se zmotili, iti moramo naprej.
šele ko sprejemeš vse tako kot je, se ti odprejo novi pogledi in nova vrata.
primož
Pozdravljena!
Ko sem prebirala tvoje vrstice, sem se nekako našla v njih…Če ti bo do tega, preberi še mojo zgodbo pod naslovom Se res samo enkrat resnično ljubi. Najini zgodbi nista enaki, sta si pa v marsičem podobni, še najbolj sem se našla v stavku, ki si ga napisala, da obstajajo ljudje, ki jih naskrivaj ljubiš do smrti… Se popolnoma strinjam s tabo, pa tudi verjamem, da vsi ljudje nimajo (ne)sreče doživeti take ljubezni. Po drugi strani pa so prave, globoke ljubezni vedno neizpolnjene, neizživete, tragične, kajti le na tak način spoznamo vrednost drugega človeka, šele ko tavamo po ruševinah svoje sreče, se nam odpre obzorje in šele takrat spregledamo kaj smo pravzaprav imeli…
Toda, pot nazaj ne obstaja, naše poti vedno vodijo le naprej, časa ni mogoče zavrteti nazaj, pa če si to še ne vem kako želimo. Moramo se samo naučiti živeti s preteklostjo, s tem kar je bilo, z neizpolnjenimi željami, ki pa nas bogatijo in nas delajo modre. Na žalost ljudje šele preko trpljenja in izgub pridemo do določenih spoznanj, cena je visoka, kajti ni hujšega kot ljubiti nekoga, ki ne bo nikoli več tvoj. Po drugi strani pa smo lahko srečni, da smo sploh imeli priložnost doživeti tako ljubezen, ki je niti čas ne more izbrisati. Pa tudi…življenje je nepredvidljivo in naše usode prav tako. Nikoli ne reci nikoli, morda tudi za vaju še kdaj pride priložnost, morda bo prišel dan, da se vajine poti nekoč združijo ponovno…morda ne danes, ne jutri, morda tudi čez 10 let ne, kdo ve, morda bo preteklo še mnogo let, a nekoč nekje…
Naj zaključim z modro mislijo Pabla Coelha iz knjige Alkimist, ki je zapisal: “Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da se ti želja uresniči!”
Torej pozitivno zri v svet, živi naprej, nekje v kotičku sebe pa imaš lahko še vedno tisto skrito upanje, ki ga imamo vsi, ki doživljamo neizpolnjeno ljubezen…
Pa srečno!
Anamari
“Po drugi strani pa so prave, globoke ljubezni vedno neizpolnjene, neizživete, tragične, kajti le na tak način spoznamo vrednost drugega človeka, šele ko tavamo po ruševinah svoje sreče, se nam odpre obzorje in šele takrat spregledamo kaj smo pravzaprav imeli…”
Zelo čustveno razmišljanje, vendar daleč od resnice. S tem poveš, da začneš globoko ljubiti človeka šele takrat, ko ga nimaš več. Verjemi mi, lahko ga globoko ljubiš tudi takrat, ko sta skupaj, tudi takrat lahko vidiš kakšno srečo imaš.
Res pa je, da bolečina ob izgubi vsa čustva miselno potencira, zato izguba vedno tako boli.
Jaz pa pravim takole…pomisli na tisto osebo,ki je trenutno s teboj(če imaš koga,npr.moža,fanta) ali ni vse skupaj krivično do njega!!! Tvoja ljubezenska čustva bi morala veljati njemu.Potrudi se in poskusi izbrisati tisto osebo iz svojega srca,vse se da,verjemi…čas celi vse rane!!!!(upam,da bo tudi tvoje)!!!
Katy, hvala za tvoje mnenje.
A nikogar nimam, nobenega fanta in nobenega moža, da bi se lahko počutila krivo. Pa tudi ne vem, zakaj bi se.
Saj ga nočem nazaj, samo želela sem zapisati, da včasih pač kaj ni izpolnjeno, da včasih sprejmemo določene odločitve in z njimi moramo živeti. Jaz z njimi živim, in še vedno se mi zdi prav, da sem takrat storila tako, kot sem. Da sem ga pustila oditi, ker sem vedela, da mu še lep čas želja nisem pripravljena izpolniti…
Ponovno bi storila tako.
Se popolnoma strinjam s tabo, pa tudi verjamem, da vsi ljudje nimajo (ne)sreče doživeti take ljubezni.
ANAMARIJA, TUDI JAZ MISLIM, DA NI VELIKO LJUDI, KI BI DOŽIVELI RES TISTO VEČNO LJUBEZEN DO SMRTI. BLAGOR JIM, ČEPRAV JAZ MISLIM, DA JE DOŽIVETI TO BREZ POGOJNO LJUBEZEN NA TEM SVETU RES POSLANSTVO..
KOT PRAVIŠ, NIKOLI NE RECI NIKOLI….
PREBERI MOJ ODGOVOR NA Se res samo enkrat resnično ljubi.. VIDELA BOŠ DA DOŽIVLJAM SAMA PODOBNO, ZANIMA ME TVOJ KOMENTAR…
Razumem te, nekdo…, in veš kaj, menim, da si zelo zrelo in ljubeče ravnala in se odločala pravilno.
Zdaj pa se prepusti sedanjosti…kar je bilo, tega ni več, kar imaš, je danes, zdaj…
Tudi jaz sem doživela veliko ljubezen…pa je bila pretežka zame…in ni je več. Morala sva iti vsak po svoji poti in zavestno sem se odločila, da ga nočem več videti. Ker je to bolje za mojo dušo…zakaj bi pogrevala stare spomine, stare izkušnje…kar sem se iz njih naučila, sem se…Še vedno in vedno tudi bo v mojem srcu spomin nanj in na vse, kar je bilo med nama, tudi ljubezen je še vedno tu nekje….ampak s tem nimam kaj početi…živeti moram zdaj, s tem, kar sem in imam zdaj….se mi zdi, da je človeško srce kar veliko, zmore ljubiti večkrat, čeprav vsakič malo drugače…zato je tudi živeti tako zanimivo….
Nekdoizpreteklosti, vrni se v sedanjost, to bo zate najbolje. In tudi zmoreš, prepričana sem.
Tudi jaz imam veliko ljubezen iz preteklosti… Le z razliko da sem si po tej ljubezni našla sopotnika, se z njim ustalila in rodila enega sončka… Pa vendar očka tega mojega sončka misli, da je dobil z rojstvom otroka garancijo, da bom vedno z njim, da se ni nič več treba potruditi za mene. Nikamor me ne pelje, niti omeniti ne smem da bi s kako prijateljico šla na kavo zvečer ali v kino… kaj šele da bi to res storila! Njega pa obenem ni nič doma, ker pač dela po cele dneve… Res je da skupaj preživimo celo nedeljo pa vendar… Manjka nežnosti… Goli seks… No in to ni edino, ki ne klapa…
In potem se pojavi moja stara ljubezen… velika… ki še vedno ne le tli temveč pošteno gori. In jaz se prepričam da nisem prebolela… šok.. pa tudi spoznanje, da tako nočem živeti celo življenje. Nimam niti osebne svobode.. Ob tej ljubezni bi jo imela… Pa še marsikaj… Ne mislim na materialne stvari! Pa vendar: on, ki sem z njim je očka mojega otroka… Pa spet dilema, da tako nočem živeti… In zdaj se mi že resnično meša, ker sem popolnoma sesuta….
Mogoče bo kruto, ampak vedno se enostavno ni TREBA in ni vredno borit in vztrajat ob partnerju s katerim imaš otroka. Mislim, da se to (in pa dileme kaj narediti kljub močni ljubezni do nekoga drugega) dogajajo zato, ker globoko v sebi ta oseba ve, da t.i. velika ljubezen je velika le dokler ne nastopi realnost.
V kolikor pa nekdo vztraja ob partnerju kljub temu, da ČUTI, da bi mu ta velika ljubezen ponudila oz. bila pripravljena živeti v resničnem življenju ob njej/njemu, bi partnerja takoj zapustil in šel sreči naproti.
Zato menim, da je veliko zgodb podprtih z neizpolnjenim hrepenenjem, razmišljanjem o tem kaj naj, ko pa je očitno, če bi z veliko ljubeznijo vse klapal, bi pobrali kovčke in začeli znova. Saj zaupanje in resnično ljubezen, za katero stoji močna, čustveno stabilna oseba se začuti in se ne sprašuje več.
Vse ostalo so le sanjarije.
Tako da poglej vase in boš videla kaj je res s tvoje IN njegove strani, pa se bo dalo odločit.
Pika, življenje je eno samo. Če živiš s človekom, ki ti ne dopušča da bi sama osebno rasla, se razvijala..če tvoj sopotnik ni sposoben pogovora oz. moči da bi spremenil svoj odnos do tebe oz. si tega niti ne želi potem je skrajni čas, da vsaj zase nekaj narediš tudi ti sama.
Če si prepričana, da bi rada živela drugače oz. se spremenila potem to naredi sedaj in verjemi, da bo tako veliko spremembo lažje dojel tudi vajin sonček v tem trenutku, če je še majhen. Mogoče je vse skupj res težko. Ampak vsaj spremeni nekaj na bolje, da bo tvoje življenje dobilo smisel.