Derealizacija
Zdravo.
Sem 15let star in imam derealizacijo (močen občutek neresničnosti okolice) dobro leto. Nobenemu še nisem povedal, niti družini, ker me je strah kaj bi se zgodilo če bi vedeli, zato bom to napisal sem in upal da bom zvedel kaj ‘pametnega’.
Torej, nevem zakaj se mi je to začelo, ampak spomnim se, da ko se mi je to pojavilo, sem probal ignorirati, saj se mi je to zgodilo po par minut na teden, do zdaj pa se je to tako poslabšalo, da imam derealizacijo od začetka dneva dokler ne zaspim, oz. že več mesecev nisem občutil, kako je biti brez derealizacije. Dolgo že ugotavljam, zakaj se mi je to zgodilo. Razlogov je več, npr. veliko sem za računalnikom, ne jem ‘veliko’ zelenjave, in pa ravno pred nekaj dnevi sem ugotovil da bi lahko bila vzrok tudi operacija, kjer so mi odstranili znamenje, saj je bilo to nekje pri ušesu oz. ne vem če ne točno na ‘senci’ (na glavi). Torej možnosti je več, tako da ne vem zakaj se mi je pojavila derealizacija…
Seveda to zelo močno vpliva na moje življenje, npr. nisem družaben, težko oz. kdaj se sploh ne morem pogovarjati z ljudmi, pri športih sem slab, kdaj komaj stopim v trgovino, da ne govorim da sem že razmišljal o samomoru. Ampak tu je edina dobra lastnost, ki mi jo je ‘dala’ derealizacija: samozavest. Vem da je čudno da imam veliko samozavesti z derealizacijo, ampak je res. Naučil sem se delati (karkoli) sam. Ker sem postal totalno nedružaben, sem moral delati vse sam (npr. v šoli ne prosim sošolca, če mi pošlje domačo nalogo, če mi kaj ni jasno, ne prosim nobenega za pomoč ampak iščem rešitev dokler je sam ne najdem…
Razmišljam pa tudi če bom kdaj sploh povedal staršem. Moti je tudi v šoli, ker se velikokrat sploh ne morem skoncentrirati, ampak vseeno se zelo trudim in se lahko tudi pohvalim z odličnimi ocenami pri nekaj predmetih predmetih. Ampak učim se pa veliko, ker kdaj preberem stavek pa ga čez nekaj sekund pozabim, tako da si moram ponavljati in ponavljati…
Upam da mi lahko kdo pomaga, pa to ne z nekimi stavki ‘sej bo boljš’, ker ne vem če bo. Rabim nekaj zelo spodbujevalnega, ker mi gre samo na slabše. Vsak dan se zbudim z ‘močnejšo’ derealizacijo.
Kdaj si predstavljam, kako bi bilo če bi lahko živel normalno. Zdajle bi dal ogromno, da bi bil 1minuto brez derealizacije (na jok mi gre ko tole pišem)…
No drugače pa nimam nobenih napadov jeze ali kaj takega, nisem depresiven, sem pa zelo žalosten, da imam derealizacijo. Tisti ki lahko živijo normalno, se sploh ne zavedajo, kakšno srečo imajo.
Verjetno mi boste predlagali psihiatra, zdajle razmišljam, ampak nevem kako mi lahko pomaga, saj se še nisem nikoli pogovarjal o derealizaciji z nikomer. Pa že tak in tak se težko pogovarjam z ljudmi (manj ko jih poznam, težje).
Upam da lahko kaj sam naredim da bi odpravil derealizacijo, brez da bi kdo zvedel.
Hvala!
Pozdravljeni,
pišete o derealizaciji, ampak vas nisem dobro razumel kako to izgleda. Rad bi bolje razumel in vas naprošam, da napišete več podrobnosti kako občutite derealizacijo? Kakšno situacijo imate znotraj družine in kako se počutite doma z bližnjimi?
Predstavljam sem, da vam je z vsem skupaj težko in še težje, ko o tem z nikomer ne govorite. Kaj vas zaustavlja, da bi te občutke in čustva delili z drugimi?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Zdravo,
derealizacijo občutim zelo močno, kot da je vse neresnično (okolica), ampak vedno se zavedam da se to vseeno dogaja. V stvareh sploh ne morem uživati… Drugače pa sem 1. letnik, tako da me je na začetku šolskega leta veliko skrbelo, saj so vsi govorili da je srednja šola težka in da hitro ‘padeš’ letnik. Zdaj me vedno manj skrbi, saj sem siguren da bi bo uspelo opraviti letnik.
Drugače pa (to sem pred nekaj tedni ugotovil) me kdaj zgrabi panika, kot da bo nekaj narobe in potem postanem čisto poten. Čisto brez razloga se to pojavi, saj nevem kaj bi lahko šlo narobe… Mogoče je to povezano tudi z derealizacijo.
Znotraj družine imamo dokaj vredu situacijo, le kdaj se kregamo. Doma se z bližnjimi počutim fajn, ampak mi je vseeno bolje biti sam. Sploh nevem točno, kaj me zaustavlja, da bi se pogovoril z ostalimi o derealizaciji, preprosto neverjamem v to da bi pomagalo. Potem bi bilo vse drugače, če bi starša zvedela da imam neko motnjo, saj se o takšnih stvareh nikoli ne pogovarjamo.
Tako da raje delim občutke tukaj, kjer lahko to napišem anonimno, z upanjem da mi lahko pomagate.
Pozdravljeni,
prehod iz osnovne v srednjo šolo je stresen za vsakogar in normalno, da ste imeli svoje skrbi. Sem pa vesel, da ste se svoja doživljanja odločili napisat tukaj na forum. To je že korak naprej, vam pa skozi forum ne morem pomagati toliko, kot bi vam lahko s pogovori v živo. Zato je pomembno, da se zaupate svojim staršem, strokovnemu delavcu (npr. šolski psiholog/psihologinja) ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupate. Ko spregovorimo o svoji stiski z drugimi tako porazdelimo breme in je že takoj lažje.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Zdravo,
Samo vprašal bi še, če poznate kakšen ‘trik’, ko se mi derealizaija zelo ‘poveča’, da bi bilo bolje?
Zdaj… derealizacijo si predstavljam kot da mi možgani na pol ‘spijo’. Npr. danes sem se vozil s kolesom po cesti, pa je nasproti pripeljal avto ki je šel 80km/h sigurno, ko je šel mimo mene je bilo ful glasno, in v tistem 1sekundnem trenutku se mi je derealizaija ZELO izboljšala, kot da je ta zvok od avta (napet trenutek), možgane ‘zbudil’, ko pa ga ni bilo več, je šlo stanje spet na slabše.
Skratka, pomojem moram možgane ‘zbuditi’ (tako si to predstavljam…), mogoče poznate kaj bi lahko pomagalo? Naprimer da se uščipnem nič ne pomaga al pa da primem nekaj zelo hladnega.
Hvala!
Pozdravljeni,
žal ne poznam trikov za rešitev takšnih občutenj. Namreč, občutek derealizacije je zgolj eden od simptomov, ki jih doživljate in tudi, če bodo ti “triki” uspešni pri zmanjšanju derealizacije, vam ne bodo pomagali pri drugih težavah!? Tudi življenjske okoliščine se vam s tem ne bodo spremenile. Za celostno obravnavo vam priporočam, da poiščete strokovno pomoč.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Mislim, da sem pred leti doživljal podobne občutke, kot jih opisuješ Kraken. Občutek derealizacije, kot da nisi čisto povezan s svetom okoli sebe, kot da psihično nekako lebdiš v prostoru. Trajalo je mesece in kot praviš, sem tudi jaz čakal kdaj se bo to končno končalo, kdaj bom spet normalen jaz, kot sem bil prej. Občutki pa so bili zame strašni. Mislil sem, da se mi meša. Seveds, ker nisem vedel kaj se z menoj dogaja.
Tods lahko te kar pomirim. Vsaj pri meni je šlo oz se je izkazalo , da je v ozadju močna anksioznost. To je nek strah, ki ga v tistem trenutku niti nisem znal prepoznati, kot strah, ki deluje iz podzavesti. Podzavesten strah je kot spirala, ki se ojačuje, kot kak vrtinec, ki je vedno močnejši.
Meni je pomagala psihoterapija i n čas. Z govorjenjem o svojih problemih jih začneš scasoma ozaveščat, spirala podzavestnih strahov začne vodenet, izginjat in tako iz non stop občutka derealizacije, prideš do občasnih obdobij anksioznosti in nakoncu do normalnega stanja. Tako da brez skrbi.
Me pa čudi, da se ti to dogaja že pri 15 ih oz da znaš napisat tak prispevek na blog. V mojih časih sem pri 15 ih vedel za šolo, naloge, petke zvečer, punce in konec…
Huda anksioznost je prišla kasneje v lajfu, ko so leta tekla, študij, kariera, družina pa so kar stali na mestu in se ni nič dogajal. In to ni usekal zavestno, ker se itak non stop prepričuješ da si fajn, ampak je usekal od ozodaj. 🙂
Aha, bi rad povedal še to. Ko se mi je to dogajalo, najprej občutek, da se mi meša in nato neko dolgo obdobje, recimo derealizacije – ta pojem sem takrat našel na netu in si ga prisvojil, ker sem čutil, da ful dobro opisuje moje stanje….sem po netu ful iskal informacije, kaj za boga se dogaja z menoj. No, in sem bil ful razočaran, ker je bilo izjemno malo napisano o občutku, da se ti meša. Opisanih je najmanj 10 znakov anksioznosti, tesnobnih napadov, od infarkta itd, o tem pa bore malo. Ponavadi nekje na koncu.
In to polagam sedaj tudi moderatorju v vednost :), ker se mi zdi, da je veliko ljudi, ki se jim dogaja podobno. Da je šlo vsaj pri meni za izjemno močno anksioznost… 🙂
Če gre seveda za isto zadevo Kraken.
Zdravo , zelel bi se pogovoriti s tabo .
Poslji kontakt na:[email protected]
Lp
