ne vem kam naj se obrnem niti ne vem kje naj začnem. Bom poskusila biti kratka, vendar ne verjamem, da mi bo uspelo. Sem mamica triletne hčerke. Že med nosečnostjo sem ostala sama. pa to sploh ni bil problem.Seveda sem bila takrat na dnu, pa vendar sem k sreči rodila zdravo deklico.
Dejansko se moji “problemi” začnejo pri 16ih letih, ko sem začela na silo bruhat, da bi bila “popolna”. Pri 19h sem imela prometno nesrečo in poškodovano hrbtenico. Mislila sem,da sem se rešila bulimije pa je bilo že med zdravljenjem hrbtenice še huje.Po zdravljenju sem hodila na tečaj matematike (zaradi mature,saj sem v šoli manjkala cel 4. letnik), kjer sem spoznala “NJEGA”- xx. Bil je tako preprost, z najlepšim nasmehom, kar sem jih kdaj videla. Ko sva se z njim začela bližat, sem bila posiljena. Več kot leto dni se je trudil, da je pridobil zaupanje in sva postala par. In čakal še eno leto preden se mi je lahko pridružil pri tuširanju in me videl nago. Vseskozi me je spremljala bulimija, ki sem jo zelo dobro skrivala. Pa vseeno je XX ugotovil, da nekaj ni v redu in ko sem se zlomila, sem mu povedala. Želel mi je pomagati, pa ni vedel kako. In to sem mu zamerila. Poleg tega so njegovi konzervativni starši preprečevali, da bi pri njemu zaspala, čeprav sva bila par dve leti (predvsem je bil razlog to, da se mi nismo vozili z mercedezi). Spomnim se, da sva šla samo 1x na morje za par dni in ga je njegova mama klicala po 15x na dan (ne pretiravam). Nikoli mi ni bilo jasno zakaj ji ni rekel, da naj mu da mir, ker je bil z mano. Šele ko se je najina zveza začela močno krhat mi je zaupal, da je mama delala samomor in jo je on rešil. Zato ga je bilo strah, da se ne bi javil njej na telefon.
Zadnje leto sva se veliko pogovarjala o otrocih. Čeprov so bili tedaj med nama prisotni stalni prepiri, nisva mogla eden brez druzga. In poskušala sva, da bi zanosila. Itak sem menstruacijo imela na 4 mesce zaradi bulimije in se ni prijelo. Ko sem šla študirat v drugo mesto, sva se čisto ohladila. Prepričana sem bila, da se bova itak spet zbližala…..seveda se nisva. Zaprla sem se vase, hodila na predavanja, žurala ko zmešana, predvsem pa še vedno vsaj 5x na dan bruhala…ja, imela sem fante pa noben ni bil “dovolj dober” zame. Prepričana sem bila, da je pravi tisti, ki mu bo uspelo, da se rešim bulimije, nisem pa vedela, da moram sama prit do spoznanja, da želim nehat. Šla sem na izmenjavo, potovala, pa ni nič pomagalo. Dve leti po končanju najine zveze, ko sem delala v tujini, mi je mami sporočila, da je XX v bolnici in je z njim hudo. Ko sem prišla v Slovenijo, sem ga obiskovala skoraj vsak dan, vendar sem se bala nove bolečine in ga nisem pustila blizu. Ko je bil po 4ih mesecih bolnice doma, sva prekinila stike. Spoznal je starejšo punco, jaz sem takrat imela skoraj 20 let starejšega fanta, ki me je po treh letih pripravil do tega, da sem se začela zdravit. Vmes sem zanosila in spontano splavila. Nato je umrl najbolši prijatelj….In jaz sem se spet srečala z bulimijo…in odrinila stran tudi tega fanta.
Moja biološka ura je pošteno tik-takala, z XX sva se občasno slišala po telefonu in vedno je srečen govoril, kako mu je fajn s tisto punco. Jaz sem medtem spoznala biološkega očeta moje hčerke, ki je bil bolano ljubosumen. Nisem smela delati v lokalu, nisem smela pozdravit sošolca niti profesorja, če sem ga srečala. Še predno je “oče hčerke” izvedel, da sem noseča sva se močno sprla, ker mu nisem takoj odgovorila na sms in je končal z mano. Takrat sem šla do XX, ki je ravno tako končal s tisto punco. Imela nisva nič, le prijeten pogovor, jaz sem na skrivaj naredila test nosečnosti (pred tem sem bila bolna in me biološki niti enkrat ni prišel pogledat v bolnico). Dejansko je bil “on”-XX izgovor, da sem šla lahko ven in kupila test nosečnosti. Dolgo sem skrivala vsem, saj z biološkim nisva bila več par (ko je izvedel, da sem noseča, sem bila zanj ku..ba).
Med nosečnostjo sem se z XX velikokrat slišala po telefonu (živi v drugem mestu), zrihtal je tudi fotografa ki me je slikal, ko sem bila visoko noseča. Takrat sem prespala pri njemu in vprašal me je, če ima lahko tega otroka rad ko svojega…Pri tem se je končalo.
Pritiski staršev so pripomogli, da sem po porodu biološkemu javila, da sem rodila. V odgovor sem dobila, da ni bilo problem naresti otroka. Prvič jo je videl, ko je bila stara en mesec, potem je pri treh mescih poniknil. Vmes sem se parkrat dobila z XX, in rad je imel hčerkico. Potem je XX spoznal njo, s katero sta verjetno če vedno par. Srečen me je poklical, da ima punco. Pa sem bila vesela zanj. Spoznala sem tudi njo, pa mi seveda ni bilo prav. Tako sva prekinila stike…ampak on je bil vedno prisoten v mojih mislih, vedno.
Ne vem kaj se z njim trenutno dogaja, ker sva se nazadnje slišala par mesecev nazaj. Vem pa, da v men gori želja, da bi od njega dobila vsaj še en objem….mogoče se bom potem bolje počutila. Sedaj se sprašujem, ali slučajno XX-a še nisem prebolela, ali sem osamljena (odrinila sem tudi fanta, ki ga je mala že imela za svojega očeta, pa z moje strani ni bilo prave ljubezni niti ni bilo pošteno, ko pa mi misel na XX ni dala miru)….
Ne vem kaj bi? Hčerka mi pomeni vse na svetu, pa nisem srečna.Med nosečnostjo sem nehala z bulimijo, sedaj je vsak dan boj s hrano, ker ne želim, da se stara zgodba ponovi. Izbiram kraje, kjer je veliko ljudi, da po grižljaju kruha ne grem na WC.
Naj njega (XX) pokličem? Mu kaj rečem? Ali naj živim naprej v upanju, da bom našla fanta, ki me bo sprejel in predvsem jaz v njemu ne bom iskala XX-a?
Vem, da nisem bila kratka, pa vednar sem morala dati iz sebe…
Hvala, ker ste me brali….hvala….!!!

Draga spominčica!

Ni bilo težko prebrati celega vašega pisma. Zelo iskreno in samo-refleksivno ste opisali svojo stisko, v kateri se prepleta kar več bolečin in verjetno tudi še ne povsem zaceljenih »brazgotin«. Žal mi je, da ste morali preživeti posilstvo, ki je gotovo pustilo vašemu življenju grenak pečat.

Omenjate bulimijo, ki kot neka nočna mora in grožnja preži, da se vam bo zopet ponovila. In samo čestitam vam lahko, da ste se ji uspeli zoperstaviti. Motnje hranjenja so neke vrste odvisnost in le močna osebnost se lahko reši iz krempljev takšne odvisnosti. V zvezi s tem bi bilo dobro, če bi se lahko vključili v kakšno podporno skupino, da bi lažje vztrajali: http://www.svetovalnicamuza.si/Dejavnosti.html.

Kar se tiče NJEGA, bi ga morda kontaktirali, da bi kot prvo »potipali«, kako je z njegovo zvezo. Če je uspešna, bi bilo prav, da ju pustite pri miru in se prepustite prebolevanju te ljubezni…Če pa ni več s tisto punco ali če nekako ni zadovoljen v sedanji zvezi, bi bilo smiselno, da razčistita, ali je še kaj možnosti za vaju. Ni mi pa povsem jasno, kako je prišlo do tega preskoka: od njegove izjave, da bo skupaj z vami skrbel za vašo hčerko, do tega da je našel drugo punco…

Ob branju vašega pisma sem dobila občutek, da ste težko sami, brez partnerja. Morda gre tudi na tem področju pri vas za neke vrste odvisnost, namreč od odnosov. Dobro bi bilo, če bi se naučili biti tudi sami, brez partnerja, torej da bi znali zadovoljivo in kvalitetno preživljati življenje tudi kot samska oseba. Poskušajte si zapolniti življenje z drugimi cilji, kot npr. duhovna rast, prostovoljno delo, vključitev v individualno ali skupinsko terapijo… Ti cilji, ki sem jih navedla kot primer so kar visoki, niso enostavni. A pripomorejo lahko k vaši čustveni preobrazbi, da se boste dobro počutili v svoji koži, da boste znali uživati dane trenutke »tukaj in sedaj« s svojo hčerkico. Morda boste našli kakšno vodilo za nadaljnje življenje v kateri od navedenih dveh knjig: Blagor Ženskam – Alenka Rebula ali Čudežna preobrazba – Joan Borysenko. Če bi se odločili za terapijo, se lahko naročite v Frančiškanski Družinski inštitut: http://franciskani.rkc.si/fdi/terapija.htm. Lahko pa vam dam tudi druge kontakte, če želite. Dobra možnost se mi zdi tudi terapevtska skupina »Ženska v odnosih«, ali pa udeležba na kateri od delavnic Zakonskega in družinskega inštituta: http://www.zdi-nm.si/index.php?option=com_content&view=article&id=68&Itemid=94.

Želim vam, da bi v sebi našli svoj notranji mir in sproščenost!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Ga. Jana Metelko,

najprej hvala za vaš odgovor.

Imate prav, nekako “ne znam” bit sama oziroma se bojim biti sama. Zakaj? ker se mi zdi da sem razdvojena in se upiram hrani, pa sem lačna. Verjetno “moram” biti ravno zaradi tega stalno v družbi in se mora “dogajat”.
Glede tistega preskoka pa so bili pritiski staršev, da naj ostanem z biološkim očetom pripomogli, da sem se zaprla vase. Verjetno tudi poporodna depresija. Še sama ne vem. Seveda je xx medtem našel “njo”.
Odmaknila sem se od ljudi, čeprav je bil skoraj vedno kdo okoli naju (starsi zivijo zelo blizu).

Trudim se kvalitetno izkoristit čas z mojo hčerkico, …
Verjamem, da bo lažje, ko bom končala študij in našla redno službo.

Glede podpornih skupin (glede motenj prehranjevanja) pa vam moram povedati, da sem bila pred leti zelo razočarana, zato sem se jim začela izogibat….

Hvala še enkrat.
Nekako so dnevi, ko le ni vse tako črno in vidim tudi sivine.