Pozdravljeni,

Moja babica je stara 90 let, za depresijo trpi približno 10 let. Jemlje antidepresive. Zdravje ji dobro služi, po stanovanju sama hodi, le ven ne more več, kar jo žalosti saj je bila celo življenje do pred 3 let zelo aktivna in vsak dan hodila okoli. Vsakič ko se slišiva jo vprašam kako je in reče, bolj tako, saj veš. Če omenim depresijo takoj reče, ne, ni to depresija, to je nekaj drugega, ona reče, da je sitna.

Sam zelo dobro poznam depresijo in jo zelo hitro prepoznam. Je depresivna, kar je v veliki meri razumljivo, saj se stara, ne more več početi stvari, ki jih je včasih, ve, da se njen čas na tem svetu izteka. Je pa včasih imela veliko hobijev, stvari ki so jo veselile, zdaj nič od tega ne počne, večino dneva preleži oz. prespi. Vedno ji rečem da si je z trdim delom zaslužila. Vendar me ob enem zelo močno boli, ker ne vem kako ji pomagati. Edino veselje, ki ga ima je kadar pridem na obisk, tega pa zaradi pomanjkanja časa ne morem početi tako pogosto kot bi hotel, situacija s korono pa je še dodatno zakomplicirala stvari.

Imam nekaj znancev v zdravstvu in vem, da je neuradna praksa, da se ljudem, ki se bližajo koncu življenja, predpiše zdravila, ki na kratek rok izboljšajo počutje (torej v nasprotju z splošno prakso predpišejo zdravila, ki lajšajo simptome, ne zdravijo pa same bolezni, npr. pomirjevala, protibolečinske tablete, itd.). Kakšne so nevarnosti teh zdravil vem, vendar pri 90 letni babici so irelevantne, vse kar je pomembno, da bi bila teh zadnjih par let, ki jih ima pred sabo, kolikortoliko srečna.

Problem pa nastane v tem, da je to generacija, ki je bila zelo ponosna, pretrpela ogromno in je navajena stisniti zobe in dejansko gradi ponos na tem, da stisne zobe brez pomoči. Nikakor je ne morem prepričati, da bi, vsaj za 1 mesec imela terapijo npr. pomirjeval, ki bi jih brez težav dobila pri osebni zdravnici, samo toliko da se malo postavi na noge, začne migati in potem bi videla kako naprej.

Težko mi je gledati nekoga, ki mi na svetu pomeni največ, ki trpi, vendar mu ne morem oz. ne znam pomagati. Mimogrede, pred mnogimi leti, ko sem se sam prvič soočil z depresijo, me je “rešila” prav ta babica – šla je do zdravnice, povedala kakšno je stanje z mano in prosila, če mi lahko kako pomaga. To je naredila mimo mene, za mojim hrbtom, čeprav sem bil polnoleten, vendar sem ji še danes hvaležen za to ker ne vem kako bi se drugače končalo. Če ima kdo kakršenkoli nasvet glede tega bom zelo vesel.

glede na to, da babica ima antidepresive, pa ji ne pomagajo nič, je morda čas, da se ti sprijazniš s situacijo kot je, to pa je, da se babica počasi poslavlja. 90 let je lepa starost, kot praviš nima več energije za nič, živi v bistvu samo še od energije drugih (obiski). Lahko pa jo vzameš k sebi in boš videl, če si bo ob vaši energiji opomogla. Eni umrejo na hitro, drugi pa prav počasi ugašajo in morda čaka babico kakšnih 10 let res nič lepega življenja v plenicah, gluhoti, slepoti, inkontinenci, demenci…..

Na prvi pogled malce grobo, ampak saj v bistvu imaš prav. Mislim, da je to bolj moj problem (da se obtožujem, ker ne morem pomagati babici) kot problem babice. Pomoč sem ji ponudil, vendar je ni hotela sprejeti. Predlagal ji bom še (ponovno) obisk psihiatra, morda bom povprašal njeno osebno zdravnico za nasvet (kot sem rekel, pred mnogo leti je enako naredila zame in mi tako pomagala).

Res je, da je 90 zelo lepa starost in dejstvo, da po stanovanju še vedno sama hodi, kuha, pospravlja, itd. je to zelo pohvalno. Bolj mi je hudo, da zaradi svojega ponosa noče sprejeti pomoči. Osebna zdravnica bi ji brez vprašanj predpisala kakšno pomirjevalo, da bi ji malce pomagalo. Ampak ta generacija, mislim da črpajo ponos iz tega da trpijo in zdržijo brez pomoči, raje kot da bi priznali da rabijo pomoč .. spoštujem to generacijo vendar meni se zdi, da včasih je dobro priznati da rabiš pomoč in jo sprejeti.

Bom malce razmislil s čim bi ji še lahko izboljšal kvaliteto življenja, čeprav mislim, da največji del bom moral narediti na tem, da se neham obsojati za nesrečo drugih, sploh kadar nisem jaz kriv za njo ..