Pozdravljeni,

prosim za pomoč. Partner že dlje časa trpi za kronično nespečnostjo ter nočnimi morami, ima vse znake depresije (vsaka malenkost ga vrže iz tira, je zadirčen, razdražljiv, konstantno preklinja, brca v stvari, je zelo jezen, je ekstremno in pretirano zaskrbljen..).

Ko sva se spoznala leta nazaj, je bil to čisto drugačen človek; vesel, sproščen, odprt za pogovor. Tako razpoloženje se je začelo 2 leti nazaj, ko je prevzel družinsko podjetje. Pritiski so bili veliki, sledila je še poškodba, operacija in nekajmesečna rehabilitacija (pred poškodbo je stres blažil preko športa). Imava 2,5 letnega otroka in mi je težko gledati, kako partnerja vsaka malenkost spravi iz tira in vse partnerjeve reakcije res že globoko načenjajo najin odnos. Ne samo, da spolnih odnosov nisva imela že mesece (čeprav se res trudim), tudi konstruktivne komunikacije ni. Partner zavrača pomoč v smislu psihoterapije ali obiska zdravnika. Pravi tudi, da nikomur ne smem govorit o najinem odnosu. Res je zagrenjen, razdražljiv, vzkipljiv, žaljiv.

Menim, da sem zelo potrpežljiva in se znam pogovarjati, vendar sem trenutno v slepi ulici, ker ne vem kako naprej. Partner sicer priznava, da je depresiven, vendar misli, da bo vse sam rešil. Situacija pa se slabša iz tedna v teden.

Prosim za nasvete, kaj lahko naredim v tem primeru, saj si res želim, da bi bil najin odnos spet harmoničen in da otrok odrašča v trdni družini.

Pozdravljeni!

Si predstavljam, da ste v težki situaciji. Partnerju skušate pomagati, ampak pomoč zavrača, kar je verjetno frustrirajoče? Še posebej, če o vašem doživljanju ne govorite drugim. Saj govorjenje o sebi zelo pomaga pri olajšanju stiske. Potem je takoj lažje. Če zadržujemo v sebi je to podobno kot če bi zaprli lonec pod pritiskom in vžgali plin do konca.

Ljudi ne moremo spreminjati, lahko jim skušamo pomagati, če to pomoč vzamejo, kaj več pa ne moremo narediti. Težave pri vašem partnerju verjetno segajo daleč v njegovo zgodovino, v trenutnih, stresnih dogodkih, kot je npr. rojstvo otroka, stres v službi, nezmožmnost športa itd., pa je zgodovina prišla na plano. Pri njegovi predelavi vi ne morete veliko storiti. Na njemu je odločitev ali se bo svojih težav lotil s strokovno pomočjo. Velikokrat vidim, da se ljudje sami mučijo leta ali celo desetletja preden poiščejo strokovno psihoterapevtsko pomoč. Ta je izjemno pomembna pri ozaveščanju in predelavi, saj zaradi svojih slepih peg težko stopimo iz svojega kroga. V primeru vašega partnerja bi prej svetoval psihoterapevtsko obravnavo (čustvena predelava) kot zdravniško (psihofarmakološka zdravila, ki naj bi lajšala simptome).

Kot sem že omenil, bo moral biti vaš partner tisti, ki bo predelal svojo otroško prtljago, vi pa ste lahko zgolj opora. Pomislite kako lahko poskrbite zase v tej situaciji?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj