Lepo pozdravljeni!

Potrebujem vašo pomoč. Nekaj mesecov potem ko sva se spoznala, sem ugotovila, da trpi za depresijo. Začeli so se čustveni izpadi, nejevolja, razdražljivost za vsako malenkost (npr. drobtine na mizi…), nesamozavest, neodločenost, nezadovoljstvo v službi, vedno neke potrebe po novem… Vse skupaj se mi je zdelo zelo nenavadno, nakar mi je priznal, da je že obiskoval psohologinjo, vendar zaradi njegove nezaintersiranosti nehal z terapijami. No, pa sem rekla, bova že nekako prebrodila, bila sem optimistična, da bova rešila in sem ga vspodbujala. Nekaj časa je bilo super, razumela sva se, kje kdaj kakšen mali spor.. Povedal mi je da vse skupaj izhaja iz njegovega otroštva. Odraščal je samo z mami in staro mamo. Mami je bila mlada, ko ga je imela. Največ je bil z staro mamo. Manjkalo mu je izkazovanja mamine ljubezni, pozornosti, še danes trpi zaradi tega, ker se mami ni dobolj ukvarjala z njim..pogreša toplino…Pravi, da ga to najbolj razjeda.
No, pa se je zopet ponovilo… Nekaj časa nazaj sva se preselila k meni, saj je dobil novo službo blizu mojega doma. Z novo službo je bil nekaj časa zadovljen, sedaj že išče neke pomanjklivst…pride domov nezadovoljen in brez energije… Znaki se ponavljajo, znaša se na mene za vsako malenkost, noče v družbo, raje je doma in leži…vspodbujam ga, da greva kam, včasih mi uspe, včasih ne…živi v svojem svetu. Nima nobenih resnih ciljev za prihodnost (samo takrat, ko je v fazi depresije). Ko je “zdrav” se veliko pogovarjava o skupnem stanovanju, otrocih, poroki…nato pa pridejo nad njega tisti črni oblaki, pa se ustraši, pravi, da bi mi bilo boljše brez njega, da me ni vreden, da bi rajši kar šel… To traja recimo 2 dni, potem pa se zopet pobere, seveda z mojo pomočjo in si zelo želi, da bi si skupaj nekaj ustvarila. Včasih je tudi ljubusumen. Strah ga je, da ga ne bi prevarala, ali pa da mi ne bi zopet postal všeč kakšen bivši….potem ga zopet pregovarjam, da temu ni tako…..Vse skupaj je že zelo mučno. V kakšnih prepirih, ko me prizadene (npr. s tabo nisem srečen, rajši bi bil sam….) sem tudi sama grozna, razjarjena, napadi joka… Jezim se nanj, da je takšen, da lahko tako razmišlja, da je tako obupan… To vse skupaj še samo poslabša, samo si ne morem pomagat, da se ne bi razjezila…

Vse skupaj me že razjeda. Ne vem kaj naj storim. Pred kratkim sem ga končno prepričala, da greva k psihologinji. Upam, da nama bo ratalo že naslednji teden, ker je sedaj še na dopustu.
Z njim si želim ustvarit življenje, ljubim ga in mu želim pomagati. tudi on bi rad bil srečen in si želi, da bi nama uspelo in da bi ostala skupaj, ker me ljubi.
Pravi, da si želi bebico, da bi ga to malo pomirilo, da bi začel trezno razmišljati…vem, da ima zelo rad otroke, rad je v njihovi družbi, rad se igra z njimi (še posebej z svojo sestrico). Tudi jaz si ga želim, vendar se bojim njegovih izpadov…kako se po počutil, ali bo potem ljubusumen na otroka, ali bo vse skupaj poslabšalo ali poboljšalo? Ali še naj počakam?

Potrebujem kakšen vspodbuden nasvet. Hvala.

Ne imej še otroka, komaj ti zdržiš njegove napade, kako misliš, da jjih
bo otrok.

Draga “Ančica”!

Hm hm hm, kaj naj ti rečem? A veš, po moje, da je to tako, da lahko v življenju pustiš stvarem, da tečejo svojo pot in potem vidiš, kam prideš. Lahko pa poskušaš na vse skupaj tudi malo vplivati in cilj ni isti. Po navadi je vsaj malo boljši. Odvisno, koliko se potrudiš in kaj narediš za to, da bi bilo bolje.

Moje mnenje je, da se bo tvoj ljubi težko sam izkopal iz te luknje. OK, izkušnjo s psihologinjo že ima in morda mu obiski pri njej niso pomagali na tak način, kot ga je imel on v glavi. Res pa je tudi, da moraš biti pri takšni zadevi zelo vztrajen. Včasih traja kar nekaj časa, da ti je vsaj malo bolje. Zato večina ljudi kar hitro obupa in reče, da jim to itak ne pomaga. A če smo 20, 30 let živeli po napačnih vzorcih, ne moremo zdaj čez noč vsega začeti delati prav. Preoblikovanje samega sebe je trdo delo, dolgotrajno in mukotrpno. In še 1x, pustimo starše pri miru glede tega, kako je zdaj z nami. Vedno je od nas odvisno, kaj bomo naredili s culo, ki smo jo dobili doma. Večina nas je imela takšne in drugače dobre in manj dobre izkušnje s starši. Zrelo in odgovorno je, da rečeš: OK, od tam do tam so bili starši alfa in omega mojega sveta, od tukaj do tam pa sem sam svoj gospodar. Občutek imam, da čisto preveč za vse krivimo svoje starše in smo žrtve in se smilimo sami sebi. Na takšen način se je težko premakniti z mrtve točke. Vedeti moramo, da vedno lahko delamo oz. naredimo drugače.

Kar se tebe tiče, bi morali pri tebi pogledati, kakšna je tvoja življenjska zgodba in zakaj si si izbrala takšnega partnerja. Najbrž je bil nekje nekoč nekdo, ki je bil podoben tvojemu dragemu in zdaj poskušaš v zvezi z njim razrešiti nekaj za nazaj. Vse to so zelo “normalne” zadeve in ni nič narobe ne s teboj ne z njim ne z nobenim, potrebno pa je ozaveščanje in hkrati z njim delovanje na novo. Dejstvo je, da imata oba v sebi podoben program, drugače si sploh ne bi bila všeč in vaju ne bi potegnilo skupaj. Najprej je vedno samo ljubezen, ta lepa in nevidna stvar, na katero pa se potem “nalepi” vse sorte težav. A dejstvo je, da je prava ljubezen ravno to, da ko sprejmeš partnerja, da ga sprejmeš v celoti, z vsem njegovim paketom. V DOBREM IN SLABEM! Ta rek ni zastonj. Prav lepo je imeti nekoga zelo rad, ko je vse fino in fajn, ko pa pridejo na dan kakšne hujše zadeve, bi vsi najraje pobegnili. A pobegniti žal ne moremo nikamor. Naša notranjost gre vedno zvesto z nami in če ne delamo lekcij, so lekcije vedno hujše.

Najbrž z otrokom res lahko še malo počakata, ker bi bilo s prihodom otroka vse še dosti bolj potencirano. Dobro izkoristita ta čas, ki ga imata samo zase, kajti ko imaš 1x otroka, ni nikdar več tako, kot si bil do tedaj navajen. Imeti otroka je zelo zelo lepo, obenem pa tudi zelo zelo naporno, sploh če nisi spočit itd. In zato je zelo priporočljivo, da si v sebi čim bolj “nakuliran”, ker potem lahko v starševstvu naravnost uživaš. In tudi otrok je dosti bolj “simple”, če ti v sebi ne nosiš preveč nerazčiščenih vsebin.

To bi bilo nekoliko mojega razmišljanja! in samo še to: Včasih je življenje s svojim tokom močnejše od nas, zato verjamem, da je itak vse tako, kot mora biti…

Maja

Čim prej po ustrezno pomoč. Dokler normalno funkcionira depresija še ni prehuda. Če pa bo nadaljeval po tej poti navzdol lahko pade v pravo depresijo. Takrat nisi sposoben delati ničesar, postaneš živi mrtvec.

Pozdravljena. Sam živim s težavo ki ji rečemo kronična depresija. Pa si ne predstavljam da bi imel še partnerko. Resno. Mislim da je v takih primerih bolje –biti sam Pač bolezen kot vsaka druga. So stvari pri katerih se odločam razumsko. Težko je drugega podpirati ko si sam potreben pomoči. Partnerja pa si morata v življenju pomagat,i pa si ne predstavljam reševati partnerske konflikte, ko imam sam s sabo preveč problemov. Pa še ena stvar je – ljubosumnost. Ta je običajna pri nas s slabo samopodobo. Dokler si je ne popravi boš doživljala izpade. Ne bi rad obremenjeval partnerke s tem. Je pač tako čez določene stvari pač ne moremo. In prav je tako.
Vse zgoraj napisano je samo moje mnenje in moji pogledi . Iz drugega zornega kota. Lp!