Depresiven 2. januar
Bravo! Dober zapis!
Rutina nam predstavlja večino življenja, pa saj drugega ne moremo pričakovati, če smo rojeni za sužnje.
Kaj pa tisti, ki niso rojeni za sužnje.
Rutina? Jo ne poznajo.
Danes smuča, jutri na drugem koncu sveta plava v turkiznem morju, glamurozne zabave, wellnes vsak dan, vrhunska in kakovostna hrana, izbrana pijača.
Letala, helihopterji, športni avtomobili, luksus …
Obleka za enkrat, cena 2000 $, ipd.
Oni ne poznajo gužvanje in histerije pred (novoletnimi) prazniki.
[/quote]
Žal se moram strinjati s tabo.Bogati si morajo samo prilagajati zakone(s pomočjo politike) da lahko uživajo svoje življenje.Seveda pa uspe obogateti tudi kakšnemu navadnemu smrtniku,vendar se je le ta moral v določenem obdobju življenja ogromno odrekati da bo po 50 letu finančno neodvisen.
Kaj pa vem, meni 2. januar ni čisto nič depresiven. Nasprotno. Se prav veselim 3. januarja, ko bom po 4 oddelanih praznikih v enem tednu in oddelani soboti in nedelji, in vse omenjeno nočne, prosta in v miru kofetkala v kafiču in planirala, kako bi zase čimbolj profitabilno izkoristila naslednje praznike :-).
Baje so imeli v srednjem veku precej več časa zase, skoraj pol leta so bili neki prazniki. A veš da so v plemenih delali in še delajo v povprečju štiri ure na dan za preživetje. Večina ljudi tudi sedaj sužnjuje v službah za stvari, ki jih ne potrebuje (fensi avti, predimenzionirane hiše…), a prekomerna potrošnja pač poganja sistem in povečuje bogastvo kapitalistov.
[/quote]
Praznikov je bilo, skupaj z nedeljami, nekje 100 dni. Ampak, kakovost življenja je bila precej nižja.
Sem v penziji. Tudi jaz sem večkrat delala med novoletnimi prazniki, ne sicer ravno prvega januarja, mi pa ni bilo nikoli problem. Delo je bilo tako, da če ne bi bilo tiste dneve opravljeno, bi bilo po praznikih za se zmešat.
Imeli smo dobre odnose, sem pa bila tudi sama taka, da sem se kar ponudila in kakšno sodelavko zamenjala, če si je želela imeti dopust.
Zdaj prav pogrešam tiste čase. Kljub stresu, obilici dela ipd. mi je bilo tudi lepo.
Danes sem v penziji in prav tako delam cele dneve, vsem na razpolago.
To se mi že dogaja, upam da čisto do konca ne bo prišlo.
Kaj se je zgodilo pri tebi in kako si potem to rešila? Upam, da si zdaj v redu.
[/quote]
Imela sem panične napade, se ponoči prepotena zbujala zaradi razbijanja srca, bila svinčeno utrujena, v mirovanju težko dihala. Na urgenci sem se znašla zaradi suma infarkta. Sledila je bolniška in antidepresivi, nato psihoterapija. Tega je zdaj že nekaj let. Je 90 % bolje, a še vedno moram paziti, da se ne preobremenim. Ne le v službi, tudi zasebno. Preveč opravkov, tudi prijetnih, in stvari izven rutine mi škodi. Tisti dan zmorem, a čez dva dni pride za mano.
Ker vem, da je službo težko menjati, paše marsikje je podobno, ti svetujem, da čim bolj zmanjšaš obveznost na zasebnem področju. Brez slabe vesti si privošči lenarjenje, tudi ne pretiravaj z rekreacijo.
Srečno.
Vprasanje za monove jamrace na forumu?
Zakaj sami ne postanete kapitalisti?
Veliko delam z njimi – takimi, s privat firmami nad 100 zaposlenimi. Verjemite, nikoli ne bi bil rad v njihovi kozi. Raje imam tista 2 jurcka, ki jih na mesec zasluzim s hobijem.
Sicer pa, vsaj za moske ni problema iti na svoje: stromarji, malarji pa se kaksen tak poklic – med 2000 in 3000 eur mesecno. Lagano. Da ne govorim o mehanikih…