depresija?

Pozdravljeni,

ne vem, če je ta forum pravi naslov za moje težave, vendar je nekje potrebno začeti.
Sem mamica dveh majhnih otrok (2 in 4 leta), poročena. Imam urejeno družinsko življenje, dobro službo v kateri sem uspešna, na videz popolno življenje. Vendar pa se že vse od rojstva prvega otroka borim z občutki tesnobe, brezvoljnosti. Takoj po porodu (prvi mesec) sem trpela za poporodno otožnostjo. Praktično ves čas sem bila tesnobna, brez razloga sem se zjokala, včasih nisem imela niti toliko moči, da bi previla lastnega otroka. Mož mi je ves čas stal ob strani in prevzel skrb za otroka. Seveda sem se ob tem borila z občutkom, da sem slaba in nesposobna mama. Potem se je situacija izboljšala, vendar nikakor nisem mogla navezati tistega pravega stika z otrokom. Posledično se je večal občutek krivde, prepričanje, da sem slaba mama.

Ko je imela hčerka (prvi otrok) eno leto, sem v nesreči izgubila taščo. V njej sem imela močno oporo, dejansko mi je nudila vse to, kar ponavadi otroku nudi mama (z mojo mamo nikoli nisva uspeli vzpostavit pravega odnosa). Z njeno smrtjo se je moje stanje poslabšalo. Postala sem brezvoljna, nisem imela energije. Kmalu zatem sem drugič zanosila. V tem otroku sem videla nek nov začetek, sama sebe sem prepričevala, da bo sedaj vse drugače, boljše.

Po porodu se poporodna otožnost, s katero sem se borila po prvi nosečnosti, ni vrnila (oz. v res zelo blagi obliki), vendar pa se je stanje kasneje zopet začelo slabšati. ves čas sem nekako brez prave volje in energije. Igra z otrokoma mi je včasih popolno breme, vse pogosteje sem vzkipljiva (včasih zaradi popolnih malenkosti). Mož je zaradi mojega negativnega razpoloženja že skoraj obupal nad mano. Vse pogosteje se kregava, spolnosti praktično ni več. Zdaj sva prišla do točke, ko niti nima več energije, da bi mi skušal pomagati, temveč mi pravi le še, da naj se nekako spravim v red. Jaz pa ne najdem načina in moči, da bi to tudi naredila. Na ta način delam krivico otrokoma in možu. Bojim se, da bom izgubila vse – otroka, družino. Najhuje pri celi stvari pa je, da sploh ne vem kaj je z mano narobe in posledično – kako naj si pomagam?

Pikica,

naše življenje je seveda odsev nas samih in tega kdo smo. Prepričevanje, da bo boljše, ko boš imela otroka je odsev resnice in dejstva kdo si. Torej v sebi veš kje je problem, saj se ti v nasprotnem primeru ne bi bilo potrebno prepričevati.
Seveda prepričevanje in želje ne bodo spremenile našega bistva in tega kdo smo.
Naše bistvo in s tem življenje se določi v glavnem že v otroštvu in družinski odnosi se kasneje zelo dobro odsevajo v našem življenju, ko sami prevzamemo vlogo starševstva.
Zato…..dokler si v sebi ne priznamo tega kdo smo in si dovolimo občutiti vse tiste občutke, ki smo jih že zdavnaj potlačili, ne bomo razumeli svojega življenja.
Vprašaj se kakšno mnenje si imela o svoji mami…zakaj se nista razumeli..zakaj sta bili odtujeni….spoznala boš, da v sebi čutiš in doživljaš vse to, kar si očitala svoji mami.

Pa oglasi se še kaj…..

Robi.

Pikica
nujno rabite strokovno pomoč, pojdite do psihiatra in po pogovoru, terapijah bo vse boljše.
vse to vem iz lastnih izkušenj in istih problemov
sedaj teh občutkov ni več in vse klapa

Med nami živi ogromno ljudi z diagnosticirano depresijo. Še več pa jih je takih, ki si tega ne priznajo in zato tudi nič ne naredijo glede tega, ampak čakajo, da bo bolje samo od sebe.

Iz tega kar si zapisala, bi po mojem laičnem mnenju, potrebovala strokovno pomoč. Stvar se namreč vleče že več let, deluje psihično in fizično in vpliva ne le nate, ampak tudi na tvojo družino. Zato kar pogumno do svojega osebnega zdravnika po napotnico za psihiatra ali pa kar k zasebnemu psihiatru, pa bo še najhitreje. In če gre res za depresijo (ali kaj podobnega) boš dobila antidepresive in verjemi, da se bo počutje izboljšalo in boš lahko spet normalno funkcionirala. Če pa ni depresija, bodo ugotavljali naprej, kaj se dogaja s teboj, ker to ni povsem ok stanje. Samo ne čakaj na to, da se bo stanje samo popravilo, ker po mojem je že malo pozno za to.

Pa kar pogumno! Veliko lepega te še čaka.

Se strinjam z ostalimi. Na spletu imaš veliko o tem napisanega, ampak povsod napišejo, da je bistven obisk zdravnika. Preberi si recimo ta članek ali pa tega.[/url]

Vidiš? Vse dobro želim…