DEPRESIJA!!!

Pozdravljeni,

Na vas se obračam z upanjem, da mi boste lahko pomagali. Stvar je taka: s fantom sem že nekaj let. V zadnjem času sem začela opažati, da se je začel zapirati vase, ni bil več sproščen.
Pred pol leta sva še načrtovala selitev k njemu domov (sva že vse uredila), sedaj sva namreč podnajemnika in plačujeva ogromno najemnino. S tem bi se nama precej rešila, saj bi imela oba plačane potne stroške in še 500 € kolikor znaša najemnina, tako da ne bi bilo problema. Sedaj komaj, komaj, shajava čez mesec. Moram povedati, da ima on tudi dva otroka od prej.
Tudi otročka se je prej veselil, saj sva ga načrtovala čez kakšna pol leta.
Sedaj pa je stvar taka:
– noče selitve (boji se da bo izgubil otroka (selitev 60 km iz LJ)
– rekel je da se boji biti z mano, ker bom z njim večno nesrečna (da vsak ki pride v njegovo življenje je nesrečen)
– pravi da me ljubi največ na svetu, pa vendar se me nekako izogiba
– pogosto je žalosten ima občutke tesnobe
– izgubil je zanimanje za vse, tudi za šport kar ga je prej ful veselilo
– začel je spet kaditi
– veliko več pije
– rekel je že da je pomislil na samomor
– ponoči ne more spati, se ful poti, ima more
– konstanstno je utrujen
– počuti se manjvreden ima občutke krivde
– ima bolečine v prsih, prebavne motnje

Pa še kaj bi se našlo. V glavnem ima vse znake depresije. Ne vem kako naj ga spravim k zdravniku (noče iti – si ne priznava). Klicala sem že vse mogoče psihiatre, pa imajo vsi dopuste, pa čakati je treba po več mesecev. On ne bo tako dolgo zdržal!!!
Kaj naj storim??? Rada bi ga vključila v kakšno skupino za samopomoč, šla bi z njim, ker ga noro ljubim in ga nočem izgubiti.
Sicer se je strinjal, da greva drug teden k zdravniku, vendar mislim, da si bo že nekaj izmislil, ker ga je sram.
Prosim svetujte mi kam naj se obrnem, kako najhiteje do kakega psihiatra? Samoplačniško si ne moreva privoščiti. Kako naj ga na lep način prepričam?

Hvala

Pozdravljeni!

Po vseh znakih sodeč, vaš fant dejansko trpi za depresijo. Menim, da je situacija akutna, zato je potrebno NEMUDOMA poiskati strokovno pomoč. Potrebno je vzpostaviti stik z njegovim osebnim zdravnikom, ki ga bo napotil naprej k specialistu psihiatrične stroke. To je sicer težko, ker si on težav ne prizna, vendar bodite vstrajna. Skušajtega ga na kakršenkoli način spraviti do zdravnika. Zavedajte se, da je situacija resna in, da bo njegova stiska s časoma, v kolikor se ne najde pomoči, vedno hujša.

Skupine za samopomoč so sicer hvaležna pomoč, vendar pogosto ne v akutni fazi, bolj kot podpora zdravljenju.

V upanju, da najdete pomoč vašemu partnerju vas lepo pozdravljam.

Petra, ŠENT

Zanimam me ali je to, da tako čuti zaradi depresije ali se je pač premislil. Problem je da pravi da se boji ustvariti novo družino. Kaj naj storim? Jaz bi prej ali slej rada z njim ustvarila družino. Mislite, da če se bo zdravil, da bo spet vse po starem.
Ne vem ali je temu kriva bolezen, ali je čas da grem jaz sama naprej?

Pozdravljeni!

Vaš partner se boji ustvariti družino, saj se trenutno zelo slabo počuti, verjetno ga je strah, da ne bo kos vsem obveznostim. Ljudje, ki trpijo za depresijo pogosto navajajo, da jim je težko zjutraj vstati iz postelje, kaj šele da bi zmogli kaj drugega. Prepričana sem , da bi ob pravilni pomoči in terapiji vaš partner ponovno zaživel in pridobil voljo do življenja in posledično ustvarjanja družine.

Še enkrat vam svetujem, da poiščeta zdravniško pomoč, saj je zdravljenje depresije zelo uspešno v kolikor se začne zdraviti osebo v začetni fazi, kasneje je sicer dolgotrajnejše vendar kljub temu pogosto zelo uspešno. Zavedati se morate, da je vaš partner bolan in potrebuje pomoč. Na poti do zdravja mu nudite podporo in razumevanje.

LP
Petra, ŠENT

Zdravo! Najprej naj vam zaželim vso srečo ri reševanju partnerjevega problema, predvsem pa upam da se je do sedaj že vse uredilo!

Naj povem še, da je moj dragi padel v iste težave. Poleg tega me je pustil po 13 letih uspešnega skupnega življenja in tričetrt tega tudi skupnega bivanja. Vedno je bil precej zaprt vase glede globljih stvari, tokrat pa seveda še bolj. Če le omenim psihiatra in kakršnokoli pomoč, se le smeji in zavrača vse. Odkar se je odselil (skoraj 4 tedne je že od tega) me še dostikrat kontaktira, pogovarjava se lahko o vsem razen o problemu. Torej še vedno se obrača name ampak ne z namenom rešiti stvar! In vedno zvem kaj novega, nazadnje to, da se ni imel ničesar več za veseliti v svojem življenju (razen službe), ampak me ima še vedno fulll rad. Mislim da prava ljubezen premaga vse težave, tudi morebitno naveličanost, le potruditi se je treba. On pa ni dovolj močna oseba, da bi se potrudil. Nima niti interesa se truditi pravi, pravi le da rabi spremembo pa četudi bo ta slabša. Življenje mu je vedno precej šlo na roko, nobenih težav, problemov. Niti med nama. Idila. Potem pa takšen šok. Zdravnica mu je diagnozirala začetek depresije, pravi pa da seveda ni depresiven (kljub vsem simptomom; nezainteresiranost, ni sla, ni želja, ni upanja, nima apetita, v par mesecih je zelooo shujšal). Najbrž sam ne ve kaj bi.
Kako mu pomagati, ker menim da rabi poleg časa za “razmislek” tudi pomoč. Kako, če jo zavrača?